Hlevček

Mobilnostni Make-up

2011-09-22T17:15:00.000+02:00

Missing you

2011-09-11T23:20:00.001+02:00

A happy home spun by an old friend

2011-08-21T12:12:00.000+02:00

Letter of complaint

2011-07-16T08:49:00.000+02:00

Atlanta, Georgia, September 13, 1970

Director
Billing Department
Shell Oil Company
P.O. Box XXXX
Tulsa, Oklahoma 74102

Dear Sir:

I have been a regular customer of the Shell Oil Company for several years now, and spend approximately $40.00 per month on Shell products. Until recently, I have been completely satisfied with the quality of Shell products and with the service of Shell employees.

Included in my most recent statement from your department was a bill for $12.00 for a tire which I purchased at the Lowell I. Reels Shell station in McAdenville, N.C. I stopped at this station for gasoline and to have a timing malfunction corrected. The gasoline cost $5.15; eight new plugs cost $9.36; labor on the points $2.50. All well and good.

Earlier in the day I had a flat tire, which the attendant at the Lowell I. Reels station informed me that he was unable to fix. He suggested that I purchase a tire from him in order that I have a spare for the remainder of my journey to Atlanta. I told him that I preferred to buy tires from home station in Atlanta, but he continued to stress the risk of driving without a spare. My reluctance to trade with an unknown dealer, even a Shell dealer, did not discourage him and finally, as I was leaving, he said that out of concern for my safety (my spare was not new) and because I had made a substantial expenditure at his station, he would make me a special deal. He produced a tire ("Hits a good one. Still has the tits on it. See them tits. Hits a twenty dollar tar.") which I purchased for twelve dollars and which he installed on the front left side for sixty-five cents. Fifty miles further down the highway, I had a blowout.

Not a puncture which brought a slow, flapping flat, nor a polite ladyfinger firecracker rubberburpple rupture (pop); but a howitzer blowout, which reared the the hood of my car up into my face, a blowout, sir, which tore a flap of rubber from this "tire" large enough to make soles for both sandals of a medium sized hippie. In a twinkling, then, I was driving down Interstate 85 at sixty miles per hour on three tires and one rim with rubber clinging to it in desperate shreds and patches, an instrument with a bent, revolving, steel-then-rubber-then-steel rim, whose sound can be approximated by the simultaneous placing of a handful of gravel and a young duck into a Waring Blender.

The word "careen" does no justice whatever to the movement that the car then performed. According to the highway patrolman's report, the driver in the adjoining lane, the left hand-- who, incidentally, was attempting to pass me at the time-- ejaculated adrenelin all over the ceiling of his car. My own passengers were fused into a featureless quiver in the key of "G" in the back seat of my car. The rim was bent; the tits were gone; and you can f--k yourself with a cream cheese dildo if you entertain for one moment the delusion that I intend to pay the twelve dollars.

Sincerely yours,

/s/ T.B.T.

(from: http://www.netfunny.com/rhf/jokes/88new/8772.20.html)

Polončki doma

2011-06-13T15:30:00.000+02:00

Po srečnem naključju so tudi pri nas doma pristali ptički polončki. Pravzaprav dva: Malteški sokol in Sonček.

Več o njunem prejšnjem domovanju si lahko preberete pri Poloni.

Polonček - Malteški Sokol - leti visoko nad pravljično pokrajino, kjer kraljuje pošast...

... ki ima trenutno druge skrbi (je bil to mogoče zvok viskasa v posodici? Hmm?)

Drevo, na katerem gnezdi Sonček. Krmilnica je spodaj, spalnica zgoraj.

Zelo lepo vzgojena. Obrišeta kljun in pometeta luščine za sabo.

Hvala, Polona!

Irony

2011-04-23T23:02:00.000+02:00

Found at: 9 Chickweed Lane, Comics.com.
Thank you, Master Brooke McEldowney!

Upanje II

2011-04-06T11:45:00.000+02:00

Hang in there, sister!

2011-03-21T13:10:00.001+01:00

Ko fantje vsi...

2011-03-20T20:58:00.000+01:00

Chuck Norris - 'nuff said

2011-02-26T00:51:00.002+01:00

Chuck Norris nikoli ne pogleda na uro. On odloči, koliko je ura.

Chuck Norris je uničil periodni sistem elementov. Priznava samo element presenečenja.

Ko je Krištof Kolumb prinesel koruzo v Evropo, je Chuck Norris na pomolu že prodajal kokice.

Ko so izumili mobilni telefon, je imel Chuck Norris že dva neodgovorjena klica.

Chuck Norris lahko shrani podatke na navaden ključ.

Chuck Norris je zmagal na Tour de France z orbitrekom.

Nekoč sta Chuck Norris in superman polagala roke. Poraženec mora še danes
nositi gate čez kostum.

Nekateri spijo v pižami od supermana. Superman spi v pižami od Chucka Norrisa.

Preden Chuck Norris prečka cesto, morajo avti pogledati levo in desno.

V zgodovini ni bilo nobene evolucije. Obstajajo le živali, ki jim je Chuck
Norris pustil živeti.

Chuck Norris je preštel do neskončno - dvakrat.

Chuck Norris lahko zaloputne vrtljiva vrata.

Američani so se leta 1945 odločevali: naj na Japonsko vržejo atomsko bombo,
ali naj pošljejo Chucka Norrisa? Odločili so se za bolj humano možnost.

Ko je bil Chuck Norris mulc, nikoli ni močil postelje. Postelja se je sama
poscala od strahu.

Chuck Norris ne more dobiti srčnega napada. Njegovo srce ni tako neumno, da bi ga napadlo.

Chuck Norris uporablja Mr. Muscolo kot kapljice za oči.

Chuck Norris lahko ploska z eno roko.

Chuck Norris je zgradil hišo, v kateri se je rodil.

Chuck Norris je edini, ki lahko v Tušu nabira Mercator Pike.

Chuck Norris ve, kdo je napravil Vidku srajčico.

Chuck Norris gre z avtom tako hitro, da mu garmin daje navodila v pretekliku.

Chuck Norris-ov srčni utrip se meri po Rihterjevi lestvici.

Chuck Norris surfa po radio valovih.

Zakaj je Chuck Norrisa rodila teta?
Ker mu nihče ni smel jeb** mater.

Chuck Norris lahko napiše grafit na zvočni zid!

Kaksen je Chuck Norrisov naslov gmaila?
Gmail@chucknorris.com

Bone Dreams

2011-02-21T18:12:00.000+01:00

Man, if I could get this baby rolling, there will be no more
"See Spot, see Spot run...!"

Here's looking at you, kid!

2011-02-14T07:38:00.007+01:00

Be my Valentine!

Talking back

2011-02-10T19:33:00.000+01:00

True. I'd rather be sailing.

2011-01-22T22:16:00.000+01:00

Meeting a common mind in Chamonix, FR.

Superinženir 2: tu kofi or not tu kofi?

2010-11-15T18:15:00.000+01:00

Inat Kuća, Sarajevo, oktober 2010

No, KONČNO spet en s PROBLEMOM! Ne sam objave tipa "umadona kok smo se ga fajn nažgal" pa "Gdo gre kej u minhen da mi prnese en radio" pa "kaj je naša tamala dons prjaula". Čist resen problem. Ki se ga lahko KONČNO (ponavljam se, vem, a tu ni pomoči, kajti vaja dela mojstra in repetitio mater memoriae) po inženirsko zakoljem. Heh.

Torej, spoštovana kavo-še-malo-pa-ne-več-vnebopijoča soblogistka. Kufe je strup. Zelo dobro, da si se odločila pristopiti k Kofiholiks Anonimosis! In zdej, treatiza.

Viš, če obstaja DOBER razlog, da nehaš pit kufe, potem si zmagala. Ker potem rabiš sam odgovor, kako to nardit.Če pa ta razlog NI pol tko dober, kot bi moral bit, pol pa si reci, E jepi ga, od nećeg treba umreti, kad se gine nek se gine otmeno in če mam potem mal bolj rjav nasmeh (vstavi poljuben razlog), se mi pač mal slatko jepe.
Tle si zmagala.

Ampak pejmo do konca tam, ko moraš to zdej nardit. Ugotovit morš, a maš rada kufe zarad okusa, toplote, otipa, vonja, barve, al zarad KIKA (si mi precej suspektna da je tko). Za vse ostalo maš tukej dikef (če ni off limits, drugač pa knajp/projo/divko/seko/buco/zdenko/lavaškiri).

Ampak KIKA pa ne boš tako preprosto rekreirala. In tu pridejo v poštev kole razne, čaji beli/zeleni/črni/rdeči in pa redbuli. Kofein v tabletkah je težko dobit. Moj predlog bi bil čaj z dozo avtogenega treninga, mantra "čaj je kul ommmm". Deluje 100 %. Poznam primer osebe, ki je pila po zvrhano žlico neske vsake 3 ure vsak dan, potem pa je doživela prometno in je morala cold turkey, po 3 tednih pa na čaj in je ČDČ (čist drug člouk) ever sins. Al pa enega drugega čloreška, ki je šel na Irsko za 18 mesecev in se tam navadil pit čaj brez cukra.
S smetano.

It works. Vse je sam u glavi. Just do it!

Tvoj zvesti
Superinženir

Sončen dan ni vsaka siva sreda...

2010-11-15T14:14:00.000+01:00

(Tipping my hat to the great Master, Mr. Brooke McEldowney at this kind place)

Money Laundering, DIY

2010-08-13T20:50:00.000+02:00

There has been a serious money laundering operation underway at our home. Lucky us, financial police hasn't got any idea about our secret activities.

After laundering, the money had to be dried!! Nobody told ME about this part, all the movies only talk about laudering. Damn! It's REALLY tricky to dry all those bills on the lanyard without the neigbors noticing anything. And calling the police. Or worse, making a house call. Hm.

And of course, here is the culprit. You can NEVER guess his connection to the whole scheme.
Or CAN YOU?

Horses, Abstract and Pure

2010-07-27T19:13:00.003+02:00

Sculpture Garden, Minneapolis, MN, USA

Unnamed gas station, Midwest, USA

Jackson Hole, Wyoming, USA

Gozd Martuljek, Minneapolis, MN

2010-07-26T13:48:00.000+02:00

Mother Theresa meets Bill Gates

2010-07-10T07:34:00.000+02:00

Od: Hamid Custovic [custovic.hamid@gmail.com]
Poslano: 6. julij 2010 7:30
Za: undisclosed-recipients
Zadeva: Please Help ASAP.
Zvrsti: Rdeča kategorija

Hello,

How are you doing? Hope all is well with you, I know this might be a surprise to you but I
am sorry I didn't inform you about my traveling to Scotland for a Seminar.

I need a favor from you as I've misplaced my wallet on my way to the hotel where my
money,and other valuable things were kept and I will like you to assist me with an urgent
loan of £1,500 British Pounds to sort‐out my hotel bills and get myself back home.

I will appreciate whatever you can afford to help me with and I promise to pay you back as
soon as I return home.

Hope to hear from you immediately
Hamid

---

Dear Hamid,

You are right, this did come as a surprise to me. I had no idea there was a seminar in Scotland. Or that you went there. Not that I know who you are in the first place. I hope you had a good time there (judging by the amount you're asking for, you did).

But no problem. As long as you promise to pay me back as soon as you come home, it's ok.

Thank you for making me feel like someone trustworthy that can help others. Good luck with waiting in front of the Western Union branch in Scotland.

Yours immediately,
Me

Zetor po toskansko ali Tehnika ljudstvu!

2010-07-09T08:00:00.000+02:00

Invazija Kitajcev

2010-07-04T09:56:00.001+02:00

Dragi moji blogerji,

Pomagajte!
Zadnjih nekaj mesecev ugotavljam, da se je zelo povečalo zanimanje za moj Hlevček na Kitajskem. Vsak teden dobim vsaj en komentar v pismenkah, od uporabnikov, ki so prav tako mandarinsko pismeni, ali pa imajo poangležena kotimena. Seveda mi radovednost nikoli ne da miru, in guglijev translator (sori Nta!) mi prijazno prevede njihovo dračjece v visokoleteče navdihapolne izreke, kot so npr.
"Moč brez duha je prazna" ali
"Sonce vzhaja za vse nas" ali
"joškeritemladoletnikijugetdpikčr"

Najprej sem se komentarjem samo resignirano nasmehnil in jih pobrisal. Potem je tega postalo za moj okus malo preveč, in sem zato vklopil moderiranje komentarjev. Zdaj jih, vzhodnjaške prodajalce krompeeerja odpikam kar s klilkom na Reject. Kejs solved, ne?

No, še vedno to ni rešitev problema, saj si še vedno prizadevam verjeti, da ne gre za kronično vnetje, da svet in z njim net še nista tako pokvarjena, da mirni ljudje ne morejo v miru imeti miru, in kaj sploh hočejo ti ksenofobi, naj grejo raj domou od koder so pršli. Jaz bi, da mi nehajo pisat spamaste komentarje. Zato sem sestavil anketico, ki je v pomanjkanju volje do učenja ultraprekanjenih tehnoloških trikov ne bom zapakiral v najnovejšo bloggerjevo funkcionalnost. Ampak jo bom preprosto napisal. Ha!

Naj torej:

Obupam in sprejmem, da je pač tudi na blogih spam in da lahko čisto zaprem komentarje, če se mi ne da zavračat njih niti po mailu,
Objavim vljudno prošnjo, udobno prevedeno v čajniz, da naj se manijo pisanja na tale hlevček, sicer... se bom razgoropadil!
Zaprem blog za komentarje (hm, zveni znano...? Že spet ta deja-vu!).
Naredim drugo kako še posebej zvito potezo.

Svetujte prosim! Kaj pa počnete vi?

Mnoga hvala in sploh vas kr mal pogrešam,

vaš Pegaz :)

Tuscany in my heart

2010-07-01T22:32:00.000+02:00

Etretat: French cliffs in all their splendor

2010-06-13T23:26:00.001+02:00

On my way home from Ireland last September, I stopped on Normady beach town of Etretat. It seemed like a good idea at the time, and having spent the night on the ferry, I had little idea what adventures were waiting for me there.

Etretat is a nice little French city, squeezed in a narrow pebbled beach between enormous cliffs lining the Normandy coast. You get quite giddy climbing them - even the photos are not for the vertigous faint of heart! Enjoy!

Gör det själv!

2010-05-20T16:00:00.000+02:00

Look Ma, no wings!

2010-05-12T22:37:00.000+02:00

Nov blog - Pod Mavrico

2010-05-12T22:15:00.001+02:00

Skupaj z Ovco sva postavila nov blog Pod mavrico. Na njem bova bolj osebna, zato bo dostopen na povabilo. Če bi ga želeli brati, nama pišite na mail!

Pegaz in Ovca

---

Together with Ovca we set up a new blog Pod mavrico (Under the rainbow). On it we will be more personal, so we made it available per invitation only. If you'd like to read it, do send us an e-mail!

Pegaz and Ovca

Zen Dog

2010-02-23T22:39:00.000+01:00

By Edward Monkton

Handle with Care

2010-02-14T20:08:00.001+01:00

This is for you. Be my Valentine!

Veseloigra enodejanka v B-duru

2010-02-10T13:44:00.001+01:00

Andrej: Martin, Neža, gremo v trgovino.
Martin: Jaaaa! Kupili bomo bakugane!
Neža: Brezveze.
Andrej: Martin, kaj pa če ne bomo imeli dovolj denarja? A bomo potem kar tebe prodali?
Martin: Ne, bomo tebe!
Andrej: Ja, ja, tebe!
Martin: Nee, tebe!
Andrej: Ja saj pravim, tebe!
Neža: Martin, namesto "tebe" reci "mene", pa ga boš ugnal!
Martin: Ja, Andrej, bomo Nežo prodali!

St. Valentine's Day Coming Up / Ljubezen na prvo snežinko

2010-02-07T21:37:00.001+01:00

Kiss me, you fool! Never mind that paparazzi!

Strawberries!? Is she mental? Where in the world am I gonna find strawberries now?

Geese trails

Look, boys, the chicks are coming!

Damn this deodorant...

Be my Valentine!

Visitors from Club Penguin

2010-02-01T20:05:00.000+01:00

Artwork by Neža.

Watch out where the huskies go...

2010-01-31T13:23:00.000+01:00

... and don't you eat that yellow snow!

[Frank Zappa, Don’t Eat The Yellow Snow]

City Lights

2010-01-31T00:01:00.001+01:00

Secret light, no reveries
Got no time for memories
Follow me, don't be afraid
Don't hide away
...
[William Pitt, City Lights]

Mountain hut sunrise

2010-01-29T21:44:00.003+01:00

Palme in valovi me kličejo tja
Kjer je vedno vroče in senca za dva...

... dejte no mir!
Dilce na rame ub šterih, sončn uzhod na vrhu pa dol po srenu!
Nimaš bolšga!

Please show "Please do not disturb" when no disturbance is expected.

2010-01-25T17:57:00.001+01:00

Xi Jiao Hotel, Beijing, 2006

Kviz: Kako dobro se razumemo med seboj?

2010-01-17T23:00:00.001+01:00

Po dolgem času sem se spet ojunačil, da napišem kako modro med otepe slame, ki ste jih prisiljeni muliti v temle hlevčku. Tokrat sem razmišljal o komunikaciji med ljudmi, o različnem dojemanju problemov in svetovanju glede njihovega reševanja. Gre za pomembno razliko med ljudmi z alfa poklici, ki delujejo po algoritmih (problem-rešitev-izvedba: mednje spadajo npr. inženirji, naravoslovci, zdravniki in projektni vodje) in ostalimi, gama poklici (npr. družboslovci, umetniki). Dejstvo je, da to razliko razmeroma hitro opazimo, saj tako ene kot druge moti, ne moremo pa je na hitro točno določiti. V komunikaciji se alfe pritožujejo, da so game neorganizirani in nekako zasanjani, game pa trdijo, da alfe vse tretirajo kot projekt in želijo takoj vse rešiti in pospraviti. Prikladno se ponuja delitev na moški in ženski princip, a izkaže se, da spol tukaj nima velike vloge. Da bi ugotovili, kakšen tip ste, sem pripravil kratek kviz:

Vprašanje:
Pokliče vas prijateljica, ki se je pred kratkim preselila v najemniško stanovanje. Pravi:
"Joj, imam problem. Napeljati želim kabelski internet, lastnik stanovanja pa za to noče slišati in ne dovoli napeljave kabla po stanovanju. Sploh ne vem, kaj naj naredim!"
Kaj na to odgovorite?

A) "Nič lažjega. Napelji si mobilni internet, ki ga kupiš na vsaki črpalki. Njemu pa zagrozi s prijavo na davkarijo, boš videla, se bo takoj omehčal. Še kaj?"

B) "A ne me basat... Ja kaj pa zdaj..."

C) "Ampak to ni še NIČ! Veš, kaj je naredil MOJ lastnik? Prepovedal mi je imet celo GUPIJA v AKVARIJU! Ti povem, osel na kvadrat..."

D) "Areees? Ošiiit, to je pa kr neki! ... A ti lahko kako pomagam?"

Rešitev:
Če ste izbrali:

A) Vi ste čista alfa. Svet je za vas sestavljen iz problemov z rešitvami, in problemov, za katere boste rešitev šele poiskali. Kadar koga vprašate za nasvet s formulacijo "Imam problem", od njega pričakujete le mnenje, saj veste, da o problemu nima vseh podatkov in se zato njegovega nasveta ne morete držati kot suhega zlata. Odgovornost za reševanje svojega problema prevzamete nase in pričakujete, da z vašimi nasveti enako ravnajo tudi drugi. Jasno vam je, da vsi ljudje niso enako dobri v iskanju rešitev za probleme, a vam je to v krvi in nikoli ni bilo nič drugače. Večina ljudi v vaši družbi so alfe.

B) in C) Vi ste gama. Glede pač na svojo naravnanost do življenja nasploh je to bodisi serija nerešljivih težav, ali pa grozljivih anekdot, ki vas spravljajo v onemogel bes nad nesposobnostjo, ignoranco, samovoljo in ošabnostjo ostalih. V prostem času najraje sedite na čaju s prijatelji in izmenjujete zgodbe v prvi, drugi ali tretji osebi, najraje množine.Večina ljudi v vaši družbi so game.

D) Vi ste alfa, ki je dozorela in ste dorasli medtipski komunikaciji. Alfa zato, ker znate najti rešitev problema. Dozorela pa zato, ker znate prisluhniti in reči pravo stvar. Iz tona in dikcije vprašanja je očitno, da je prijateljica tip gama, torej je potrebno odgovor prikrojiti naslednjim dejstvom:

Gama namreč želi biti slišana, želi od poslušalca dobiti potrditev, da je pred njo resničen problem. Če je na drugi strani alfa, ki zdrdra rešitev, se gama počuti nesposobno. Naletela je na nekoga, ki ne samo, da ne priznava težavnosti problema, celo takoj najde rešitev zanj! Za gamo je pomembno, da se počuti slišana, da dobi potrditev, da gre res za problem.
V nasprotnem primeru, če bi že sprejela vašo alfa rešitev, se lahko zgodi, da bi jo izvedla povsem nekritično. Če bi se slučajno zgodilo, da bi se kar koli zapletlo, bi bili krivi vi ("Ja pa saj si TI rekel, da naj to naredim! Ti si kriv!")
Gama želi sama priti do rešitve. Ta korak je pomemben, saj s tem lažje sprejme rešitev in jo tudi izvede, pa tudi za samopodobo je to blagodejno (podobno, kot človeka raje naučimo loviti ribe, namesto, da mu ribo preprosto damo).
Če je njen odgovor na vaše vprašanje "Ja, lahko mi pomagaš. Povej mi, kaj bi ti naredil?", potem je komunikacija vzpostavljena. Zdaj lahko obzirno podate nekaj nasvetov v alfa stilu. Problem prepoznan kot velik in težak, zato bo tudi do rešitve treba priti postopoma.Vedite, tudi trnek vreči se je treba naučiti.

Še nasvet za game: ne skrbite, alfe vam želimo samo dobro. Mogoče smo pri tem malo nestrpni in premalo taktni, a se nam problem zato ne zdi nič manjši. Le drugače ne znamo... :)

Na konc sveta - po srečo in skupaj!

2009-12-31T20:11:00.001+01:00

Burano Island, Venice - Windows into Life's Beauty

2009-11-09T20:48:00.000+01:00

Ah, Burano!

Ta otoček je zadobil skoraj mitske razsežnosti v moji domišljiji, odkar sem spomladi prvič slišal zanj in videl nekaj njegovih podob. Poletje je bilo žal prekratko, in šele jesenski žarki so nas zvabili na lov na lepoto po otoško, z italijanskim stilom in beneškim navdihom.

Otok je dom ribičev, ki so svoja domovanja obarvali z živimi barvami, bojda zato, da bi laže našli svoje domove ob večernem povratku z morja. Morske ulice in uličice med živopisanimi hiškami nikogar ne pustijo ravnodušnega.

Nekatera od oken razkrivajo modrost, ki pride samo z leti.

Druga izžarevajo preprosto veselje do življenja.

Cvetlice v lončkih se prepletajo z vrvmi za perilo in njihovi cvetovi tekmujejo z vzorci na rjuhah in kovanimi okraski, kdo bo na barvitih pročeljih naredil lepši vzorec.

Okna včasih delujejo mrakobno, kot bi le stežka in nerada odprla pogled vase in v skrivnostni svet za njimi.

Spet druga nosijo vonj po dogodivščinah in nenavadnih zgodbah, ki so jih doživeli njihovi gospodarji.

Tretja pripovedujejo preproste zgodbe vsakdanjika, kjer je vsako jutro nov in svež začetek...

... v katerem prevetrimo posteljnino in se pripravimo na nov dan.

Nekatera okna so stara, kot iz gusarske zgodbe...

... druga starodavna, in pripovedujejo o kraljičnah, ki so nekoč slonele na njih...

... a tretja se raztezajo v čisto drugo dimenzijo. Kako bi človek tja postavil cvetlični lonček?

Nekatera okna pričajo o težkem življenju in le počasi odpirajo srce...

Druga so spet odprta in radoživo gledajo v sončen dan.

Vstop v hišo čuvajo vrata. Nekatera veselo, druga spet malce zadržano, ko se navihano skrivajo za zaveso in malce nezaupljivo mežikajo v sonce.

Izkušena vrata se spokojno nasmihajo, ko se skupaj s hlačoni igraje kitijo z raznovrstnimi okraski...

... medtem ko se za drugimi življenje šele poraja. To bo veselo!

Pridite tudi vi preživet en sončen dan. Ne bo vam žal!

Državna uprava / Bureaucracy Set In Stone

2009-11-03T22:31:00.000+01:00

Sea Fever III

2009-10-18T11:57:00.000+02:00

In Memoriam: Kolumbo Expedition II, October 2009

Gradovi v oblakih

2009-10-13T09:44:00.000+02:00

La Defense, Pariz, oktober 2009

inLove Again

2009-10-09T15:09:00.000+02:00

Falling in love again

Never wanted to -

What am I to do?

Can't help it.

[from Marlene Dietrich, Falling in Love Again]

Chief Sitting Bull / Gospod direktor

2009-10-02T01:13:00.002+02:00

Encountered at Etretat, Normandy, France, September 2009

Timeless Vertical

2009-10-01T11:00:00.000+02:00

Forever

2009-09-27T12:31:00.002+02:00

Unconditional love

2009-09-20T00:41:00.004+02:00

Paris, Jardin des Tuileries, June 2008

Time to recharge

2009-09-16T16:28:00.000+02:00

Sfere zaupanja (take 2)

2009-09-05T18:49:00.037+02:00

Zadnjic je Smejka v Odklopih zapisala zanimiv utrinek o tem, kaj pravzaprav sestavlja našo zasebno sfero in kaj želimo in dovolimo, da o nas ve naša okolica. Družina, prijatelji, sodelavci, znanci, sosedje, državni organi in naključni mimoidoči. Kako se počutimo, ko se začno ti sloji mešati, ko začnejo naše zgodbe pronicati dlje navzven, kot bi mi hoteli, in kakšne so praktične posledice. Kako se počutimo, ko ugotovimo, da ima nek sloj ljudi vedenje o nas, ki mu ga ne bi ne dovolili, ne pripisali, in ki to vedenje celo veselo uporablja.

Vprašanje ni toliko, kdo je tisti, ki pozna naše zgodbe - državni organi, delodajalec, sosedova opravljivka, prijatelj - temveč, ali smo jih mi pripravljeni deliti z njimi. Sloji, ki si jih zgradimo sami in ki jim namenjamo različne stopnje zaupnosti, so namreč ločeni z nevidno membrano, in nekateri ljudje so nujno na obeh straneh. Če ti niso dovolj pozorni, vestni ali modri, lahko delujejo kot portal - in že je zgodba kot zlata ribica, spuščena v bistveno večji ribnik, in nihče je več ne obvladuje. Opravljanje naredi svoje - vsak člen v verigi zgodbo po svoje dopolni in okrasi, in kmalu je zgodba sočna kot nedeljska pečenka. Ni važno, ali je resnična. Ni važno, od kod izvira. In ni važno, kako se bo dotični počutil, ko mu jo bodo servirali v pravem trenutku.

V zapisu na gornjem linku sem se našel tudi sam. Pred časom, ko sem tudi skozi pogovore s prijatelji iskal pot iz labirinta, sem potreboval nasvete, poglede z druge strani žive meje, izkušnje drugih oči. Zato sem moral odpreti svojo glasbeno skrinjico in s peščico izbranih deliti svoje pesmi in sanje. Lahko si mislite, kako sem se počutil, ko so čez nekaj časa preko povsem tretjih ljudi nazaj do mene prišle zelo osebne podrobnosti mojih zgodb. Ne samo o meni, temveč tudi o povsem tretjih ljudeh. Ti ne samo da niso zaslužili, da se jih vlači po zobeh, temveč na to tudi niso mogli vplivati. En tak izbruh je potekal celo javno, na temle Hlevčku, kaki dve leti nazaj - ko sem moral poslušati komentarje o tem, kako naj nikomur ne pridigam, če še svojega življenja ne znam urediti prav. Takrat sem tudi sam resno podvomil v smisel odprtosti bloga - a problem ni bil v blogu. Osebne podrobnosti o meni so prišle tja od drugod - od ljudi, ki niso držali ust zaprtih, ko bi jih morali.

Zato gradimo sfere zaupanja. Prijatelje, ki jim zaupamo, in ki zaupajo nam. Ki jim verjamemo. H katerim pridemo po izvirno zgodbo, ki ostane z nami in samo z nami, tudi, če se v kakšnem obdobju s temi prijatelji ne razumemo več tako dobro. Zaupanje se namreč gradi dolgo in podre hitro. Zunanje sfere pa naj o nas vedo, kar jim pač moramo ali želimo povedati.

A je kaj trden most? / Bridge Over Troubled Water

2009-09-04T19:07:00.002+02:00

Poletje na vrvici

2009-09-03T09:10:00.000+02:00

One Step Beyond

2009-09-02T00:35:00.002+02:00

Photo by Antonia

Where's my Lion Tamer's Hat?

2009-08-27T15:02:00.010+02:00

[...]

Counselor: Well, do you have any idea of what you want to be?

Anchovy: Yes, yes I have.

C: What is it?

A: (boldly) A lion tamer!

C: Yes. Of course, it's a bit of a jump isn't it? Accountancy to lion taming in one go. You don't think it might be better to work your way towards lion taming, say, via banking, or insurance...

A: No. No. I don't want to wait. No. I want to start immediately. Tomorrow morning at nine I want to be in there, taming.

C: Yes, but what qualifications do you have?

A: I've got a hat.

C: A hat?

A: 'Yes. A lion taming hat. A hat with 'lion tamer' written on it. And it lights up saying 'lion tamer' in big red neon letters, so you can tame them after dark when they're less stroppy.

C: I see.

[...]

[From: Monty Python's Flying Circus. And Now For Something Completely Different]

Pa pridemo tudi na dom ali Renesančni človek se sreča s kruto realnostjo

2009-08-21T11:26:00.008+02:00

Kameleonka je napisala ganljivo zgodbo, kako je moškemu, ki je presenečeno stal pred njenim stanovanjem z odpadlo kljuko v roki, dala nekaj denarja, potem pa ji je kljuko lastnoročno privil nazaj in ji celo podaril imbus (!) ključ od svojega srca. (no, mogoče sem si malce narobe zapomnil celo štorijo :) ).

Pa če pustimo ves nabran žolč in grozovite zgodbe o mojstrih ob strani: dejstvo je:

če imam praktičen problem, ki ga ne znam/ne morem/nimam časa rešiti sam, potrebujem nekoga, da mi pri tem pomaga.
ta nekdo si mora vzeti čas, imbus ključ, jakno, ključe od avta, parkirni listek, telefon, zgruntat, kako do mene, in bit pripravljen na karkoli (besna čivava, brizgajoča cev, popolna tema zaradi crknjene varovalke, zamašena banja polna neznane rjave tekočine...), po možnosti ob osmih zvečer - urgenca pač.
če je to prijatelj, poravnam dolg s protiuslugo (včasih pa tudi z denarjem) - če je prilika. Sicer pa s piškoti in sladoledom tukaj in zdaj.
če pa je to mojster - se pač ravna po principu ponudbe in povpraševanja. Verjemite, tudi stric od Elektra, ki mi je prišel zamenjat skurjeno pancirko (ne bom šel v detajle, kako sem preživel njeno skurjenje), je mirno napisal račun: pancir varovalka (16A): 5 kSIT, potni stroški: 10 kSIT. Tud trepnil ni. (OK, ne me lovit s ceniki in pravilniki - mogoče so bile cifre malce drugačne - ampak udarilo je, kot da so takele. You do the math.)

Raziskovalci, prevajalci, previjalci, arhitekti, oblikovalci, uradniki, novinarji, učitelji in kar je še te blogerske srenje si pač težko predstavljamo, da zaradi družbene zaželjenosti terciarnih poklicev raste cena manj priljubljenih KV poklicev. Avto mora še zmer peljat, pa če maš magisterij al pa ne. Samo če ga ne znaš ali pa ne zmoreš sam zrihtat, zrihtaj pač ali fajn prijatelje, ali pa debel tošelj.

Kot je rekel Kurt Vonnegut, "Tako to gre."

Blejski grad

2009-08-14T20:45:00.004+02:00

Ovca je zadnjič odkrila nov arhitekturni presezek na Bledu, ki sem ga nujno moral iti pogledati tudi sam in se prepričati o globini te umetnije. Zato vam tokrat z zadovoljstvom (in neprikrito privoščljivostjo) predstavljam novi Blejski Grad!

(Zakaj bi samo mi trpeli? PRESS)

Hey, this birdhouse ROCKS!

2009-08-08T08:39:00.002+02:00

Learning to Fly

2009-08-01T09:30:00.003+02:00

... all over again.

Dublin, Švica

2009-06-28T05:58:00.002+02:00

Poglejte, kaj je to Irska.

Jabolka rastejo lepo pakirana v papirnatih (ekološko!) vrečkicah. Če vas zanima okus, pa samo vprašajte prodajalca, oz. ga od njega zahtevajte. :)

Vse je cokumpok, in to še pred ponovnim glasovanjem o Lizbonski pogodbi.

Poraja se vprašanje, je to res še Irska?

In nadalje, kot bi rekli moji hrvaški prijatelji, "Di je Evropa, a di smo mi!?"

Guglijev prevajalnik.

2009-06-21T14:04:00.002+02:00

I hang my head in shame. Nemoremverjet.

Google prevajalnik dejansko deluje. Pravkar sem prihranil vsaj uro dela, saj je popravkov besedila, avtomatsko prevedenega iz slovenščine v angleščino za potrebe projektne latovščine le malo.

Presenetljivo, zaskrbljujoče malo!

Ali naj to pomeni, da se mladim generacijam (torej tistim, ki se še niso morale spopasti s tem vzponom) ni več treba ukvarjati z mukotrpnim učenjem tujih jezikov? Se lahko mirno zavalijo nazaj pred TV, gejmboja ali (heh) LCD ekran pozabe?
Ali prevajalski ceh ve za to strahoto???

(ne skrbite, tista prihranjena ura bo dobro porabljena - na netu.). :)

PS: tole je druga inkarnacija posta, ki se je v Chromu nepopravljivo podrl (toliko o tem, kaj vse pri Googlu deluje super oh in sploh). Šele dobri stari ognjeni lisjak je zadevo pokazal, kot se spodobi. Vsem ljubeznivim in dobronamernim komentatorjem, katerih komentarji so šli u maloro, se zahvaljujem: vaša žrtev ne bo pozabljena!

Veriga: Od česa ste bili v življenju najbolj zadeti?

2009-06-20T07:21:00.008+02:00

Hirkani me je v svojem zapisu prijazno namočila, da naj se izjasnim. Naj se priključim verigi in da naj priznam, kaj me je v življenju najbolj zadelo. Seveda, komaj čakam - tisti trije moji člani črede sploh ne bodo mogli spat, dokler ne spesnim kaj srcedrapateljno-osebnoizpovednega. Japajade, grem raje na per.

Vendar mi črviček ni dal miru - saj res, od česa? Ej, ampak res? Saj ne, da bi to res šel napisat - za na blog, če že, si bom že nekaj zmislil. Ker lepo prosim, za nas kontrol frike odgovor ni preprost, saj obljuba potencialne ekstaze raznega eksperimentiranja z vzporednimi realnostmi ne odtehta tveganja groze pred izgubo nadzora. Od česa potem? Dve pivi? Kavna mizica v koleno? Pa sem podlegel. Pritisku sobložnikov, lastni nečimrnosti (hvala, Karmen!) in pa firbcu - le kam bom prišel na tej samoraziskovalni ekspediciji?

Odgovor me je presenetil. Najbolj me je doslej zadel - adrenalin. Ne kateri koli, temveč tisti pravi, ki ukazuje beg in boj. Adrenalin, ki se sprosti pred spopadom na štiri oči. V mojem primeru beg ni bil opcija, ker sem spopad sam izbral, se zanj pripravljal in veliko časa treniral. Ne nazadnje je bilo okoli mene vsaj petdeset parov oči, ki so budno spremljale vsak moj gib, in tudi dva starejša, izkušenejša borca, ki sta bila tam, da razglasita zmagovalca, pripravljena, da vskočita vsak trenutek, če bi bilo kaj narobe. Sodnika. Na drugi strani borišča je bil vedno nekdo drug - neznanec iz drugega konca Slovenije; prijatelj, s katerim sva ure in ure skupaj prebila na teningu; grozeči tujec z veliko izkušnjami...

Karate. Moderni športni karate. Na turnirjih, s katerimi se zaključujejo seminarji, smo imeli možnost preizkusiti svoje kremplje in rogove. Tukaj sem vedno znova doživel killer loop - trenutek pred detonacijo, popoln rush, noro paniko, ki jo obvladaš samo s pomočjo ustaljenega rituala priprave ali pa z norenjem urejanja zadnjih podrobnosti tik pred štartom. Še dva koraka na štartno mesto v borišču. Pozdrav, sodniški pregled zaščitnih sredstev (suspenzor, zobni ščitnik), še trenutek - IN ŠTART!

Sledi izstrelitev v orbito. Vsak zase, prepuščen samemu sebi in tistemu, kar se ti je nabralo skozi ure in ure in ure treninga. Tehnika. Taktika. Zmanjšana štartna pripravljenost nasprotnika. Roka, ki varuje. Kaj naj poskusim, da ga dobim? Koliko minut je še? Kako stojim s točkami? Dve minuti športne borbe sta lahko tako neskončno dolgi, lahko pa mineta v trenutku. Sekundant - "coach" - vpije čas, napotke, te bodri, protestira pri sodnikih in sploh skrbi zate. A občutek v ringu je res boj - če ne premagaš, boš premagan. Tu so pravila, ki zagotavljajo varnost in omejujejo možnost poškodb, pa ščitniki in seveda sodnika. A vseeno, morebitne modrice, zvini in otekline so pravi, saj se sicer stepeš kontrolirano, a povsem zares. Sodnik udarca, ki nima učinka, ne vidi. Pozabi zgodbe, da se pri karateju "samo nakazuje" - ko nasprotnik faše dober udarec, gre "skozi" njega in včasih kar odleti iz borišča.

Po borbi pa je druga pesem. Končni sodniški STOP! po tvoji zadnji borbi prinese popolno olajšanje, in ves adrenalin zamenjajo hormoni sreče. Verjetno se tako počutijo ljudje na E-ju - nenadoma si poln ljubezni in čutiš globoko prijateljstvo do vseh okoli tebe. Jedel bi banane, filozofiral o smislju zivljenja in božal majhne otroke. Spominke borbe opaziš šele, ko hormoni v tebi potihnejo in se telo ohladi. Takrat pa so kolajne že podeljene in čas je za druženje ob obveznem, precej manj nevarnem nadomestku, pakiranem v rjavih steklenicah.

---

K brkljanju po svojih predalih, razmisleku in seveda zapisu o zadevanju vabim naslednje moje bložane: Aljo, Mojcej, Nto, Ovco, Stašo in Wego. Se že veselim!

Fear of Flying

2009-06-04T21:23:00.002+02:00

Avtor fotografije: Pegaz. Dublin, junij 2009

Courage, McGyver style

2009-05-20T12:27:00.005+02:00

This is an actual page of an exam paper I have graded last night. First year students, Energy Challenges class.

The Question 14 was: List three key properties of nuclear energy.

Check out the winning entry. No kidding!

Life on the fast lane

2009-04-26T00:17:00.007+02:00

Incredible, how life can flash before your eyes. Coupled with cool wind in your hair, this is where the action is. Dodging trucks, puddles, pedestrians, iron spikes, drivers' doors, buses, potholes, slick asphalt patches, I focus on the thrill of the changing scenery of the world whirling past me.

Fresh leaves, blooming gardens, newly planted billboard signs, and diesel prices (did the price in Topaz just drop for 2 cents? Hah, it's beating the crap out of Esso!) Indeed, cycling in Dublin is not for the fainthearted. Red lights have extremely long interval (about 2 minutes - consider that in Ljubljana, the interval is 1 minute). Potholes are American-style: crudely patched up with asphalt, sometimes deep, sometimes morphed into a bump, always uneven. This is how real men cycle: in the local cycling community, front suspension is considered a sign of weakness.

My daily commute takes about half an hour one way, about 10 km, along the Canal road. This is where the swans hold their court, ducks play and an occasional football languishes in the water, tangled in the long grass. On average I spend 4,5 hours per week on the bike, commuting. Rain gear, fluorescent cycling jacket, tube repair kit, a pump - it's all here, in my backpack. No music, no stress, just exhilarating feeling of pumping the pedals and listening to the wind singing in my ears. And, of course, watching for the traffic.

Sometimes, the encounters are not all that gentle. Last week, a miscalculated over-confident turn into the slowly moving traffic cost me a bruise and a scratch on the elbow and some chain grease on the mitts, while the mini cooper in front of me suffered a 2cm dent just above his rear light. I was lucky to escape unhurt, especially since the driver's husband was waiting in the car behind us... :)

Although a lot of drivers use cycling lanes as parking spaces and russian roulette with the two-storey buses is a common practice, its a great way to get around and to keep fit. Even in the rain.

Brez dela ni jela ali na razpotju

2009-04-21T20:21:00.012+02:00

Zadnje čase je veliko govora o recesiji, propadih slovenskih proizvodnih podjetij in o dvomljivosti pocetja nekdanjih delavcev, ki namesto, da bi se prestrukturirali in si nasli novo sluzbo, cakajo na to, da bo zanje poskrbela drzava. Tukaj je mojih pet misli.

1. Biti brez dela in brez moznosti, da bi delo dobil, ni hec. Se veliko manjsi problemi lahko cloveka pahnejo cez rob samospostovanja in samozaupanja. Ce pa je tu se nekdo, ki je na prvi pogled ocitno kriv za nastalo stanje, so zamera, razocaranje in posledicna pasivnost toliko vecji.

2. Razlogi za stanje v nasem gospodarstvu so se vedno del tranzicije. Pred 10 leti niso vsa podjetja propadla, kot bi v trdem kapitalizmu morala, temvec se je socialni mir kupoval s financno pomocjo. Globalizacija s prerazporejanjem bogastva srednjega sloja iz bogatejsih drzav v revnejse skozi prenos proizvodnih delovnih mest v cenejsa okolja in zdaj financna kriza pa sta naredili svoje. Pred tremi leti mi je nek srbski poslovnez prerokoval, da Gorenje cez 10 let ne bo vec v proizvajalo bele tehnike, ker bo vsa narejena na Kitajskem. Preprican sem, da v podjetju resno razmisljajo o tem.

3. Ljudje smo razlicni. Razlicno samoiniciativni, inteligentni, solani. Zelo tezko se je vsak dan posebej za kravateljc zvlect cez prag udobja in narediti nekaj tezkega zase. Prehitro si popustimo in dvignemo roke od dodatnega izpita, solanja... Vse vemo; znamo brati med vrsticami, idealizem so nam izbili iz glave; tasrecni med nami imajo dodatne odgovornosti z narascajem; skratka, vemo, na kateri strani je kruh namazan. In kljub temu se se vedno znova zgodi, da se za vec let znajdemo v sluzbi, ki ubija duha in kjer se tisti magisterij kar vedno bolj oddaljuje, vse tece lagodno in stetje dni do dopusta nas zaziba v sen. Tukaj hitro pademo v "bo ze" razmisljanje, se posebej, ce nam tako obljublja vodstvo podjetja. V propadajocih podjetjih tadobri tako ali tako ze prej odidejo. Ostajajo tisti, ki iz katerega koli razloga nimajo kam.

4. Sreco si kuje clovek sam. Pot do te zavesti je zelo dolga, in veliko ljudi v resnici nikoli ne pride do nje. Kot otrok in mladostnik se clovek upira sistemu: starsem, soli, sluzbi, potem pa se vpne vanj. V stiski je ravnanje podobno zabi v vodi, ki se pocasi greje na stedilniku: zdrzimo se malo, pa bo. Okrog njega so sodelavci, sosedje, prijatelji, navadno iz istega sloja, okolja, podobnega misljenja. Racunajo na socialni dogovor: delam, da zivim, in ne zivim, da delam. Sluzba postane nacin pridobivanja sredstev za prezivetje, zivljenje se dogaja popoldne. Tisti, pri katerih je zaradi spleta okoliscin, izobrazbe in gmotne situacije starsev obratno (in zivimo, da delamo), smo obsojeni na zanimivo delo, fleksibilnost, izzive, in na nore delovne ure, pomanjkanje druzabnega zivljenja in obcutek, da ti zivljenje polzi skozi prste (kar itak vsakomur po 18., ok, 22. letu). Delavska knjizica postane sinonim za portfelj znanj; ne razmisljas vec o tem, kje bos sluzbo sploh dobil, temvec o tem, kaksno sluzbo bi sploh zelel opravljati. Nenadoma imas priloznost, da se vprasas o treh stvareh: a) kaj te veseli, b) v cem si dober in c) za kaj je vredno zjutraj vstati iz postelje. Svoje dejanje in nehanje oblikujes okoli teh odgovorov.

5. Zaradi tega ni prav, da se ocita vsakomur, ki je manj sposoben, manj aktiven, ki so se mu po 30 letih podrli okviri sveta, ki je postal institucionaliziran, da si je sam kriv svojega stanja. Nekaj je takih, ki se svercajo skozi zivljenje in izkoriscajo druzbeni dogovor, nekaj pa jih je preprosto ostalo na resetu in zdaj ne morejo drugam. Ze dejstvo, da tukajle na *blogu* filozofiramo o *stanju druzbe*, kaze na nase poreklo zgornjih 5.7 % populacije (ja, dobrih 114k nas ima diplomo) in na akademskost argumentov. Med studijem smo poleg stroke pridobili tudi koncept, kako se lotiti resevanja problemov. Dodaj se nekaj delovnih izkusenj, in preurejanje kariere ni vec nepredstavljiv zalogaj. Drugim pa - pogum pri iskanju novih poti zase, prebijanju druzbene stigme odpuscenega in pomoc pri preusmeritvi iz nekdanje sluzbe v novo, lastno kariero.

Trojke so pred nami!

2009-04-19T23:39:00.001+02:00

Se tudi vam kdaj zdi, da so nekatere stvari neizbežne? Da se jim lahko še tako upiraš, a na koncu boš zagotovo podlegel? Ena od teh stvari so (poleg čokoladne torte) tudi Trojke. Ljubljanski tekaški del Pohoda ob žici, ki ga niso uspele odpraviti ne osamosvojitev, ne fleksarice nekdanjega žup(*pardon)ana, ne mednarodna zarota oglatega ekrana, piškotov in lenobe. Ekipe treh se zapodijo na dveh različno dolgih trasah in sopihajo čez drn, strn, hrib in dol. Vedno skupaj. Veselje na koncu proge in skupna proslava sredi tople in cvetoče Ljubljane nas greje še celo leto. Vsako leto nas je okuženih več, in ko te enkrat prime ta trojčni virus, ni poti nazaj. Tudi lastovičenje po tujini ne pomaga.

Letos je (kot vsako leto) zgodba tradicionalno povsem drugačna. Če je motivacija na višku, je kondicija v kleti. Moja trojka z zadnjih dveh tekov je na remontu, saj sončna tekačica pričakuje naraščaj, tretji pa je letos podlegel zvijačnim Jusufovim obljubam in gre tadolgo progo. Hardiči posebne sorte pač. Sončni tekači smo se zato letos ponovno prešteli in se odločili za udobno, počasno, kratko in prijetno turico preko Golovca. Dva bova pazila na tretjo, da nama jo kdo ne sune in z njo podurha pod Urha.

Nov cilj. Nov začetek. Novi Pegaz.

Pridete tudi vi?

Lahko noč, Grmada!

2009-04-06T00:56:00.006+02:00

Upanje

2009-03-11T16:23:00.003+01:00

Novi E-Soncek

2009-02-21T13:07:00.002+01:00

Dedek Mraz se je zmotil in prinesel nekaj tudi na Irsko. Mogoce se ni cisto zmotil, ker sem bil gotovo na listi tapridnih fantkov. Naj bo kakor koli ze, luc sveta je ugledal do zdaj najmanjsi popolni notebukec, po imenu Soncek. Ima 20 GB SSD disk(ki se ne vrti) in ki so ga Okna takoj napol pogoltnila. Z dodatno 16GB SD kartico in krasnim 9" zaslonom je koncno nekaj dovolj zmogljivega, da vrti XPje in pravi Office 2007, in prenosnega, da zleze ravno pod 1kg. Ima kamero in wireless in baje zdrzi 4 ure. Tipkovnica je majhna in skondenzirana, a s tipkanjem ni problemov. Za na letalo bo ze - tud na busu se dobro obnese: pravi mali Clio!

(Pas assez cher, mon fils!)

The Meaning of Life

2009-02-19T20:34:00.001+01:00

Thanks for this Pearl, Stephan Pastis!

Snow day

2009-02-02T20:33:00.001+01:00

Danes je nekaj posebnega. Ne samo, da je zacetek tedna keltscine, ko vsi zavedni Irci govorijo keltsko namesto anglescine (zato tudi slovenski zapis :) ). Danes smo se zbudili v snezno belo jutro. Avtobusi so junasko pluzili skozi 0.7 cm visoke zamete, prometni infarkt je bil neizbezen. Dublinski otroci so pohiteli po sanke in se zapodili na bliznje klancke. Sodelavca je zamedlo. Se dobro, da se na sneg vsaj malo spoznam in sem kolegom lahko vdahil malo upanja. Dokler gorijo monitorji in dela kavomat, bo vse v redu.
Kaj lopata je tu sploh ne vedoooo...

We're not alone!

2009-01-25T13:49:00.002+01:00

Rose is Rose by Pat Brady, found at Chron. Thanks!

Welcome, Mr. President!

2009-01-21T14:36:00.004+01:00

Found at www.barackobama.com. Thank you!

Finally, the leading saddle of the free world has been taken over by the new President of the United States of America, Barack Obama. The world has never seen such an anticipation, such high hopes and so many good wishes to his presidency.

In his inaugural address, he conveyed a spirited encouragement to all Americans and also all citizens of the World to come together and work together to answet the tough questions ahead.

I will not dwell on his origin, on what he has achieved through dilligence, hard work and intelligence, or the momentous significance of his inauguration for everybody. His message is hope, but also courage, cooperation and hard work. Everybody pinned their hopes on him, and of course he will not be able to honor them all. But he can lead by example, and by following it, we can (and should) solve our own problems ourselves. I wish him good luck!
...
And for those of you who remember the year of fat cows, the pinnacle of eight years of Clinton's booming economy, the pre-dotcom-bubble-burst 2000, and the academic debate about the stiffness and fibbing of Gore and "plain-old-dumb-what-could-he possibly-do-wrong" W., here is a small Doonesbury time capsule, thanks to G.B. Trudeau. Remember the price we all have been paying for the last eight years (and will continue to do so for many years to come) for leisurely playing the harp, eating grapes and complaining about the direction of the wind and softness of the sun.
Do Not Forget.

Found at Houston Chronicle. Thank you!

Bodita pazljiv in you hiter odgovoriti!

2009-01-15T11:23:00.003+01:00

Tole pismo je danes zjutraj priletelo v moj nabiralnik, in preprosto sem ga moral deliti z vami.
(Sporocilo je lazno: ce ste ga dobili tudi vi, ga hitro pobrisite!)

Poleg tega je sporocilo zelo zabavno. Kot vse kaze, je bilo v slovenscino prevedeno avtomatsko, s pomocjo programa, naslovi za sporocanje so lazni, z odgovorom pa sporocis posiljatelju svoj (delujoc) naslov, uporabnisko ime in se celo geslo. Od tu naprej vas nabiralnik lahko postane t.i. zombi, preko katerega se naprej posilja spam.

Nauk: noben racunalniski administrator uporabnikov nikoli ne bo spraseval po imenu in geslu, se najmanj pa preko nekega e-sporocila.

Uzivajte!
---
From: admin [mailto:service.upgrade190@gmail.com]
Sent: Thursday, January 15, 2009 9:39 AM
To: admin@uni-lj.si
Subject: Preveri in posodobi vaš uni-lj.si Webmail račun.

Dragi uni-lj.si Webmail Uporabniki

To sporočilo je od UNIVERZA V LJUBLJANI Computer Center za vse uni-lj.si webmail Uporabniki smo posodabljanja naših osnovnih podatkov in e-poštni center. Mi smo preklic vseh neuporabljene uni-lj.si Webmail account.You so dolžni nemudoma preveriti in posodobiti svoje webmail račun, ki ga takoj preveri z vašim e-mail identitete. To bo preprečilo vaš email od bil zaprt v tej analizi. Da bi preverili vaš e-poštni identiteto, ki jo predložijo naslednje podatke;

Navedite podatke o računu za naše nove uni-lj.si Webmail Upgrade Team:
Račun Prijava Ime :____________________
Račun Prijava priimek :____________________
E-mail Uporabniško ime :____________________
Email Password :____________________

Pozor! uni-lj.si Webmail uporabnik, ki noče, da se preveri in posodobi vaš e-mail v roku sedmih dni od prejema tega obvestila, njegov e-mail naslov, bo trajno zaprta.

Hvala vam za izbiro uni-lj.si Webmail! Pozor koda: E55G99AAJ

Copyright © 1997-2009 EF WebTeam. Vse pravice pridržane.

Happy Merry 2009!

2009-01-03T20:46:00.000+01:00

VSE NAJBOLJŠE!!!

Smrkavec!

2008-12-28T13:08:00.000+01:00

Včeraj sva šla v gledališče. In kaj je za ta medbožični čas primernejše, kot Charles Dickens?
The Old Curiosity Shop je klasična zgodba iz srede 19. stoletja, ki govori o bedi in izkoriščanju revnih in pokvarjenosti bogatih. Razen seveda v primeru, ko se nepričakovano pojavi bogati stari stric, ki kot deus ex machina premaga hudobne ljudi in reši zadevo. S to razliko, da v tej zgodbi glavna junakinja, mala Nell, konča ustreljena. Ni čisto holivud, je pa blizu.

No, gledališka predstava na Irskem je precej podobna izkušnja, kot v Ljubljani. Gate Theatre je sorazmerno majhen, kakih 200 ljudi sprejme, nekako me je spominjal na mešanico stare Kinoteke in malo boljšega zadružnega doma, a na en tak malo bolj fin način. Sama predstava je bila lepa, zgodba je tekla gladko in kljub predvidljivosti scenarija smo lahko občudovali kulise in igro.

V zadnje pol ure pa se je začelo trpljenje: desno v vrsti pred mano sta sedela približno sedemleten poba in njegova mama. Gledališče je kar dobro prenašal, dokler mu ni postalo dolgčas, in je - začel vleči smrkelj. Če si kdo ne predstavlja, kako so trpeli ubogi v Dickensovih zgodbah - takole je moralo biti. Neumorno, neustrašno, in predvsem brez vsake mamine reakcije. Vsake 20 sekund, smrrrk! Oh, moj prvi refleks je bil - dajmo mami in fantu robček, se bosta že znašla! (seveda ga nisem imel niti sam). Dem! No, potem sem opazil, da je mama vendarle dala sinetu robec, a se ta ni kaj dosti zmenil zanj, zanimivo pa je, da tudi drugih obiskovalcev zadeva ni motila. Še dobro, da je glavni bed gaj že bežal pred roko pravice in je bilo jasno, da predstava (po dveh urah in četrt) ne bo trajale več dolgo. Tako sem se z vsemi močmi uprl impulzu; nisem se nagnil naprej do sineta in mu siknil "Blow your nose!!" Kdo ve, kakšen škandal bi uprizorila mama.
Včasih je problem, če si tujec v tuji deželi...

Nauk (prosto po Staši): Vedno nosi s sabo zavojček papirnatih robčkov!

Homo Dolphinus

2008-12-24T01:01:00.001+01:00

Dear Friends,

In the middle of the winter grip, here is something special I wanted to share with you for quite some time. A picture postcard from the warm sun & turquise waters of Egypt, Sharm-el-Sheikh, to be precise. For all of you who have visited the Red Sea before, the Apple Fanta may look familiar. It is a classic with European travellers - I wonder why?

A taxi brought us to a low structure, in front of which a large crowd was assembled, buzzing with excitement. The dolphins! We are going to see them! Finally!
--
I have been waiting for this moment ever since my friend D. successfully dissuaded me in Cancun, Mexico, almost five years ago, claiming that I would this way only perpetuate the captivity of the proud species (at the same time, he had no problems with hogs being destined to become prosciuttos - apparently, this was their job- !?). Well, I must admit that this is a valid point. In fact, there are several sites, including The Humane Society that discuss the ethics of swimming with dolphins, either in captivity or in the wild, and their removal from their natural habitats. I had five years to think about this, and my bottom line is: I feel for all animals. As long as they are well cared for and are not treated cruelly, dolphin swimming is no different than keeping animals in the ZOO, or having domesticated horses or dogs. And the point of the ZOO, apart from helping some species to survive, is to educate people and promote greater understanding and appreciation of the animals and nature.

(According to Borderless M., maybe, just maybe, the dolphins want to be in captivity with us, so that they could teach us about them and about appreciating marine life in general. What with them being superior to us and all.)
--
We entered the compound that hosted a medium-sized pool, on one side lined with seating. First of all, a local talent show team tried to stir us with some local vibes.

But we were waiting for the main course. During all the show, three dolphins were slowly doing laps in the pool behind the dancers. Effortless. Simple. Beautiful.

The music changed, the dancers packed their gear and we could see the Man who was already warming up his friends. A quick chat, a few pointers about the finer aspects of the upcoming show, and off they went!

And how! They flew like the wind! Through the hoops!

Over the bars! It was a display of swimming prowess, skill and best of all, it was all only a play for them.

Of course, we were also in for some show. Every now and then, they came to their human friend to check if he is all right. Cookie! Gimme gimme! A horse gets an apple treat, while dolphins are happy with a piece of fish.

And as the show came to an end, most of the audience left the scene. Only a few of us remained. We donned a neoprene suit, and were told the rules: don't touch dolphins' eyes, breathing hole, or genitals. That was it! Three persons were assigned per each dolphin, and - it was time to join these wonderful creatures in their medium.

I couldn't wait!

Next thing I know, I was rubbing the dolphin belly. Their skin is silky smooth, cold, but firm. And they are big. You can feel the power of their muscles and the efficiency with which they move through the water. All the stories and legends that we have heard about them, all the preconceptions - nothing mattered any more. I was standing in this shallow pool, holding a live, strong, healthy and intelligent animal that for a moment was happy to play with me. The only feeling that I can compare it to is the time spent with a horse. I felt exposed and vulnerable, for the dolphin could have easily hurt me, but also very peaceful, and very happy.

She just rolled over and splashed water with her fins, laughing!

And then she decided to spray me with water. Naughty little dolphin!

Then it was time to play tugboat. I swam across the pool, and the dolphin came after me. I was instructed to grab her back fin, and she then dragged me back to start. We repeated this game several times: if you grabbed her only with one hand, she would go much slower than when she felt a two-hand grip.

Every now and then, they went to check with their trainer, if everything is OK. He calmed them with a palm touching their snouts.

A photo-op with my new dolphin friend. She gave me a kiss! Oooooohhhhh....

And we were ready for a dance! I held her for the front fins, and she spun us slowly around. She didn't mind leading the dance, and I tried not to step on her toes.

Then we all joined a circle, where we tried to pass the ball to one another. With the dolphin in the middle, our mediocrity soon proved to be a dooming prospect. She dominated us easily: once she got the ball, it was impossible to take it away from her. And I tried!

Dolphin singing lessons were something special. By waving my hand in front of her snout (as instructed by her trainer), she would squeak - just like the Flipper on TV.

Still pouting... No pudding for you tonight, young lady!

After good twenty minutes, the show was over. For me, it was all like a dream.

Thank you, Borderless!

Ovčereja v Dublinu: Dokumentarec

2008-12-20T09:09:00.005+01:00

Dragi moji,

Takole je bilo. Ovca je prišla, videla in zmagala. Njene fotke zmrznjenega časa ste vsi občudovalci že videli na njenem pašniku, zdaj pa je čas, da še jaz povem, kako je RES bilo. :)
Torej, z Brezmejno sva se Ovčinega obiska v Dublinu zelo razveselila. Kajti oba sva se v šoli učila, da so ovce domače živali, ki nam edine dajejo tudi volno. Mislim, če to ni fenomenalen prospekt? Polna pričakovanja sva ji torej poskušala omogočiti čim manj stresno in čim bolj prijazno bivanje. In tukaj je poročilo.

Seveda smo najprej skočili v mesto, kjer že od 5.11. non stop vrtijo Jingle Bells. Menda zaradi gospodarske krize. In potem ljudje ful bolj kupujejo. To je približno tako, kot če bi konec dneva, ko si spil že 10 kav, spiješ še enega espresota, "ker si mal zmatran", namesto, da bi se naspal. But I digress. Takole zgleda pa učinek tovrstnih sublimnih sporočil na nič hudega sluteče nakupovalce.

Seveda so glavno okraski za jelko. Na najini se zdaj blešči še nizozemski porcelan. Ček diz aut! Konjiček je Newbridge Silverware.

Seveda so na tržnici prodajali tudi druge vrste okraske, za katere pa se nekako nisva ogrela.

Ta izkušnja je bila dovolj, da je bilo treba poiskati uteho v alkoholu. Dežurna Brezmejna naju je poslala na Music Pub Crawl, im zdaj znava ločiti jig od slipjiga in od reela (? recimo.). Sta bila pa gostitelja, ki sta nas vodila od puba do puba, na moč zabavna.

Nekaterim (ne bomo jih imenovali) se je plesalo tudi naslednji dan, ko sva se z Ovco odpravila iskat gorske leprechaune. Ledu ste lahko dovolj videli že pri njej, za ilustracijo pa naj povem, da je bila cesta tako gladka, da smo vozili največ 15km/h - pri več bi avto namreč avtomatsko zdrsnil v jarek - dokler se nisva spustila malo nižje in je ledeni oklep popustil.

Na vasi so si omislili takele novoletne okraske:

Še en utrinek iz ledenih planjav.

Nato sva pujsnila v Glendalough, kjer sta se dve jezeri obdali s par sto metrov visokimi hribi, na katere se da povzpeti in se v živo spoprijeti z naravnimi elementi.

Posebej pazljiv je treba biti, da ti kateri od teh elementov ne pade na nogo.

V tej divjini živijo tudi nekatere divje živali. Na sliki lahko vidimo Ovco, ki se poskuša približati alpskemu svizcu ali mrmotici. Slišala sva ga, kako nama je žvižgal, a kako kaj videt med temi pošaranimi kamni??

In tu se začne naslednja zgodba (prosto po Župančiču):
Bister potoček se vije čez plan...

... preko kremenov se lije...

... in namesto, da bi se ciciban v njem umil, pade še nekajkrat čeznje, in skozi čudovita nedoumljiva naravna pota...

... iz njega nastane Guinness!! (iz potočka, ne iz cicibana, seveda!)

Leprechauni so naju skrivoma in le od daleč opazovali...

... pa tudi gamsi niso bili preveč za debato. So bili preveč bizi, ker so divje vihrali preko ledenih prostranstev in širjav.

Na poti sva videla tudi nekaj markacij, ki pa so se nama zdele zelo nedoumljive.

Precej truda naju je stalo, da sva jih popravila. :)

"Naša pekla!"

Konec dober - vse dobro. In bilo je RES dobro!
Ovca, pridi spet!

Ovca v Dublinu

2008-12-13T09:03:00.000+01:00

Kdo bi si mislil! Ovca v Dublinu! Vsi, ki se vsaj malo spoznate na ovčjerejo, veste, da to ni preprost podvig. Najprej prepričati ovna, da se za cel vikend posveti kozličkom (ups pardon ovčkam) in nato spokati taveliko krtačo (za razčesavanje runa) in Veliki vodnik po travah zahodne Irske, pa seveda največji fotoaparat kar ga je moč najti v bližnji okolici (od kod pa mislite, da pridejo tiste krasne slike?). In hajd na pot!

Seveda sva je z Brezmejno super vesela. Potem, ko bomo uspešno segreli čajnik in pripravili pernico, se lotimo pa še načrtovanja novih dogodivščin!

The Plan by Jack Handey

2008-12-07T20:38:00.003+01:00

Dear Friends,

Currently, I am preparing a project plan, and the more I dig in, the more loose ends seem to surface. This is where I stumbled upon Jack Handey's planning exercise in The New Yorker (Shouts and Murmurs, Nov. 24, 2008)

Enjoy!

Illustration: Michael Kupperman

The plan isn’t foolproof. For it to work, certain things must happen:

The door to the vault must have accidentally been left open by the cleaning woman.
The guard must bend over to tie his shoes and somehow he gets all the shoelaces tied together. He can’t get them apart, so he takes out his gun and shoots all his bullets at the knot. But he misses. Then he just lies down on the floor and goes to sleep.
Most of the customers in the bank must happen to be wearing Nixon masks, so when we come in wearing our Nixon masks it doesn’t alarm anyone.
There must be an empty parking space right out in front. If it has a meter, there must be time left on it, because our outfits don’t have pockets for change.
The monkeys must grab the bags of money and not just shriek and go running all over the place, like they did in the practice run.
The security cameras must be the early, old-timey kind that don’t actually take pictures.
When the big clock in the lobby strikes two, everyone must stop and stare at it for at least ten minutes.
The bank alarm must have mistakenly been set to “Quiet.” Or “Ebb tide.”
The gold bars must be made out of a lighter kind of gold that’s just as valuable but easier to carry.
If somebody runs out of the bank and yells, “Help! The bank is being robbed!,” he must be a neighborhood crazy person who people just laugh at.
If the police come, they don’t notice that the historical mural on the wall is actually us, holding still.
The bank’s lost-and-found department must have a gun that fires a suction cup with a wire attached to it. Also a chainsaw and a hang glider.
When we spray the lobby with knockout gas, for some reason the gas doesn’t work on us.
After the suction cup is stuck to the ceiling, it must hold long enough for Leon to pull himself up the wire while carrying the bags of money, the gold bars, and the hang glider. When he reaches the ceiling, he must be able to cut through it with the chainsaw and climb out.
Any fingerprints we leave must be erased by the monkeys.
Once on the roof, Leon must be able to hold on to the hang glider with one hand and the money and the gold bars with the other and launch himself off the roof. Then glide the twenty miles to the rendezvous point.
When we exit the bank, there must be a parade going by, so our getaway car, which is decorated to look like a float, can blend right in.
During the parade, our car must not win a prize for best float, because then we’ll have to have our picture taken with the award.
At the rendezvous point, there must be an empty parking space with a meter that takes hundred-dollar bills.
The robbery is blamed on the monkeys.

Howth: lep jesenski dan

2008-11-02T22:50:00.010+01:00

Sonce nas je ta vikend spet zvabilo na prosto. Enostavno - težko je ostati notri, ko je zunaj tak lep dan, jesensko sonce nas imenitno greje v levo taco in ti oblaki se tako vabljivo valijo čez nebo.
Tokrat sta naju obiskala Kaja in Marko, in skupaj smo se to nedeljo odpravili na sever Dublina, na polotok Howth. Z DARTom, primestno železnico, smo bili tam v slabe pol ure.

Na Howthu je kar nekaj znakov, ki spominjajo na slavno preteklost, ko so se na Irskem spopadali Kelti in Vikingi. Vikingi so se odločili, da bodo zavojevali ta otok, ki so ga naseljevali Kelti. Napadali so keltske naselbine in ustanavljali svoje. Potem so Kelti napadali nazaj in končno po bitki na Clontarfu (južni del Dublina) premagali Vikinge. Na kocu so jih pa kar asimilirali, te rdečelase vikinge. O bitki pričajo razna imena, kot npr. pub po imenu Krvavi potok. Seveda, kdo bi si ne bi želel v miru spiti pivca v takem mirnem lokalu?

Sončna nedelja je privabila veliko ljudi, ki so prišli na odprto tržnico. Pekarnica je svoje izdelke razpostavila pod temle šotorom.

Družinsko podjetje, ki peče izvrsten kruh! Poskusili smo črn makovin rumen bučni. Očitno so ga tudi sami malo poskusili, saj je menda glavnega peka, očeta, še več skupaj. Ta njihov kruh je vsekakor hrana za dušo.

Pristanišče je kar brnelo z aktivnostjo. Ribiške ladje so se mešale z jadrnicami v marini, in kar nekaj jih je ta dan izplulo.

Kar stožilo se mi je po vetru v laseh in gugajočim se tikom pod nogami.

Te lepotice pa so se še naprej ogledovale v zrcalu, si česale lase in čakale na svojega princa.

Sonce voda zrak svoboda

Pot okrog polotoka nas je vodila mimo hiše, v kateri je konec 19. stoletja nekaj let živel pesnik W.B. Yeats. Ta razgled mu je prav gotovo dal navdiha.

V tej hiši še naprej živi nekdo, ki ima rad lepe stvari.

Zdaj pa k razgledom, ki so se nam ponujali na tej dveurni poti.

Na koncu polotoka Howth je svetilnik. Očiten cilj za vse nas nedeljske sprehajalce.
Kdo bi si mislil, da je trava tukaj tako zelena, kjub rumenečem listju!
Tega se pač nikoli ne naveličaš.

Vseeno je bilo treba paziti na pot, saj je bilo pobočje strmo in kar daleč do morja.

Prišli smo do zida, na katerem je tolikokrat pisalo "Keep out", "Private property" in "Danger!", da smo se nekateri kar obrnili. Če ne drugega, iz obzirnosti do stanovalcev v tem svetilniku.

Svetilniki so tako romantični. Dan in noč bdijo nad mornarji, vetrovi in valovi. Tudi GPS jim ne more do živega. Tak ideal miru in popolnega zlitja z naravo, pa vendar kljubovalnega opravljanja svojega poslanstva.

Južni del obale je bil posejan s krasnimi vilami. Ta del je bolj zaščiten pred vetrovi in je zaradi sončne lege nasploh prijaznejši.

Šli smo mimo ene, ki je bila naprodaj. Za pičlih 2,5 milijona evrov. Samo!?
No, ta nakup bo počakal na december, ta mesec smo že kupili bicikel.

In potem je Patricija nenadoma stekla na drugo stran ceste, preskočila je blodinastega labradorca, ki je počival na cesti in stekla k ogradi. Oslička!

Ste vedelli, da so to zelo čiste živali? V ogradi imajo poseben prostor, kjer puščajo svoje kakce. So tudi zelo pametne živali. Samo - trmasti so.

Now this car is one bitchin' wicked machine, duude!

Ko smo prišli do vasi na Howthu, smo se po dobri stari lovsko-nabiralniški navadi razpršili po tržnici. Z Markotom sva našla fish & chips, Patricija in Kaja pa pikantne olive, sončnični kruh, dimljenega lososa in dvojno čokoladno torto. Mmmmm....

Lep jesenski dan v Dublinu. Kot da sploh nikoli ne bi deževalo. Kako srečo imajo nekateri! :)

The Year of Magical Thinking

2008-10-19T19:39:00.004+02:00

Vir: spletna stran

Te dni je bil Dublinu gledališki festival. Naša šefica za kulturo je seveda vedela zanj in se tudi ustrezno pripravila. Lepega dne me je Hop! pod roko in hajd v mesto. V skriti kotiček pod arkadami, kjer prodajajo karte za predstave. Prijazne tete so nama rade volje povedale, da karte za Gaiety Theatre prodajajo kakih 100m naprej. The Year of Magical Thinking je bila paradni konj letošnjega festivala, saj Vanesse Redgrave ne vidiš vsak dan na odrskih deskah tostran Atlantika. Še sreča, da sva prišla po karte dva tedna prej, kajti po mojem sva dobila prav zadnje. V loži, tik nad reflektorji, kjer bi malce manj uglajen fast-food mladenič lahko v miru basal kokice in srebal bozo ali hladno limonado. Ker smo seveda iz dobre družine, sva se zadovoljila s pringlesi in maltezerji.

Predstava je monodrama, enodejanka, v kateri nam junakinja uro in pol razlaga zgodbo zadnjega leta, v kateri je pretrpela veliko osebno in družinsko tragedijo. Leto čarobnih misli je tako leto, v katerem se na svoj način poslavlja od življenja, kot ga je poznala do takrat. Obenem prehaja iz stanja vzporednega bivanja polnega mrzlične aktivnosti, zaznavanja stvari v luči lastnih vzorcev dojemanja, želja ter obrambnih mehanizmov pred strašnimi dogodki, v stanje sprijaznjenja ter žalovanja. Uro in pol nas drži s svojo pripovedjo - s kot struna napeto jekleno vrvjo skozi slap svojih besed - v pričakovanju odrešilne katarze, ki je noče biti od nikoder. Šele zadnji stavek sklene pripoved: "Takrat se je začelo žalovanje."

Skozi zgodbo sorazmerno premožne ameriške meščanske družine, kjer sta oba starša gledališčnika, spoznavamo svet idealov, strasti, in vrednot. Skozi vinjete, v obliki katerih junakinja podaja zgodbo, izvemo tudi drobce, ki tvorijo vsak človeški odnos in ga naredijo otipljivega, znanega, domačega. Skozi te zgodbe sicer družine ne spoznamo dovolj, vendar se zaradi teh drobcev laže poistovetimo z njeno potjo, razmišljanjem in doživljanjem. Na koncu nas pusti v našem lastnem svetu - pred gledališčem, z gledališkim listom v roki, s pogledom, ki išče sočloveka.

Deževna ulica je bila polna odhajajočih obiskovalcev gledališča. Patricija mi je spet enkrat pričarala nasmeh - po mnogih letih sem bil končno spet v gledališču. Spet doma.

Dublin Simon Fun Run - Mission Accomplished!

2008-10-12T23:42:00.009+02:00

Dear Friends,

This Saturday, the Dublin Simon Fun Run has been a phenomenal success! We had pure sun, great spirit and a lot of fun running down the most beautiful city park in this part of Europe, the Phoenix Park. But you dont have to take my word for it, open your eyes and fill your heart with the Good of this charity run!

The tree-lined path to the start was shady and cool. We couldn't wait to see where the track will take us - which part of the Enchanted Forest we will visit this time?

And here we were! The first glance was already promising. Red hot cars = action!

The participants were having a lot of fun, dressing up to the latest fashion. You know, these kids today... But as they say, when the music is too strange and too loud, you are too old.

So here we were, a couple of brave, yet still running tourists, in our best Saturday gear.

The media were very supportive, they actually sent in their "Road Hog" machine to give up-to-date account of the race on the airwaves. Maaamaaa, look at mee!! (oh dang!)

Just in case anyone would get any funny ideas, the Garda were there to kick their naughty bits.

Here we see some groupies attracted to the blinding light of fame and prestige.

The fair was alive with buzz and excitement. We couldn't wait to get started. Because remember, only the first 3000 runners would get the goodie bags!!! This meant only one thing: be here or be squere! :)

Patricija got chatted up by the Indian Chief. He looked part Viking part biker to me, but who am I to judge? (nisam ja odavde PRESS)

Charity runs have a strong tradition in Ireland, and it was great to see the proud supporters of various causes unfurl their colors.

Patricija gearing up. Polar was already beating to the beat of the drum. Was that the starter's gun?

Local "celebrities" were taking care of the good mood.

We had another 300 m to go to reach the starting line,and the closer we get, the merrier was the mood.

Pegaz in full regalia.

... and the rest of the gang. When do we run?

Check it out - another bird of feather found me! Sorry mate, we're about to start, otherwise a pint or two would be in order!

And so we went. The sun kept its promise and it was easy to forget why we were here... and just sit in the grass and smell the flowers... Like Ferdinand the Bull.

But the race was on. Do not forget, only 3000 goodie bags were in store. 3000! That's not all that many. What if...? Better step on it, mama!

...

And you hunger for the time

Time to heal, desire, time

And your earth moves beneath

Your own dream landscape
...

[U2 - A Sort of Homecoming]

It was easy to run - we had COMPANY!

The native onlookers were staring in disbelief. Why are they running, there is nobody chasing them...!

We had great cheering audience.

More of the stuff the dreams are made of.

Curly, you check for the runners on the left, and I'll cover the right. If you see a cute guy, discreetly wave the tail twice!

The final approach.

Solitary, but never lonely.

And there it was. Our goal, our dream, our goodie bag!

Oh well, it was only 5 miles, let's not get too emotional.

We ran, we won, we accomplished our mission. And with your generous help in sponsoring our run, we have contributed towards helping the homeless people in Dublin!

Thank you so much!

Dublin Simon Fun Run

2008-10-07T11:01:00.008+02:00

Dear Friends,

To leave behind the rush of the elections, Patricija & I decided to do something charitable.
In Ireland, charity is a virtue of high-visibility, and sports events often promote some charitable cause, collecting money at the event (like money for animal shelter in Repkov Tek in Slovenia).

This time, we have joined the 25th Annual Simon Fun Run. in 5 miles in Phoenix park in Dublin, we will meet with more than 2000 runners that traditionally run in this event. In addition to the starting fee, we have donated some money ourselves. If you feel like contributing and support the cause, here is the link to donate ("sponsor" the runner):

Click here to sponsor Pegaz

And this are the words I put together for the sponsoring page.
If you decide to donate through PayPal, I will receive an email.
Of course, I will forward any money collected this way to the organizers.

Cheers!
---

Dear Sponsor, Dear Friend,

This Sunday, 11. October, we are running for the benefit of the homeless people in Dublin. I support this initiative since I think this is a good way to do something for them in an organized way. Patricija & I are running the race together - for the first time! - and are looking for "sponsors" to co-donate for our cause with us.

Charity runs are one of the nicest traditions in Ireland, and I am very grateful to you for your time and for whatever you can spend to help.

About payment: you can use the sponsorship fom on the Simon Fun Run website. Since the page is not secure (https://), you can also use
http://www.paypal.com
and go to Send money - Send Money online

From: "your email"
For: service/other
You will have to create an account with PayPal, but I find it one of the few really useful sites to leave my credit card info in. I have been using it since 2000.

And of course, stay tuned to the post-FunRun report on Hlevcek.blogspot.com!

Thank you again for your support!

Yours, always,

Andrej / Pegaz

Volite li Idole?

2008-09-22T19:27:00.005+02:00

Streha v Prepovedanem Mestu, Peking, oktober 2006

"[...][Marko Golobič, tajnik Republiske volilne komisije] sicer meni, da glasovnice poslane po pošti ne bodo bistveno vplivale na končni referendumski izid. Glede na to, da je rezultat zelo tesen, pa ne kaže ničesar izključiti. [...]" Finance, "Tesna zmaga podpornikov zakona o RTVS", 26.5.2005

Dragi moji,

Za nami je Veliki vikend, ki se tako kot olimpijada pojavi le vsake stiri leta. Dan, ko si nadenemo gmasne obleke, se obrijemo in umijemo, kot se spodobi, in se po kosilu odpravimo volit. Tam seveda lahko napisemo kar hocemo na listke, ce se le prej 3x podpisemo na ustrezna mesta in nas strogi opazovalci spustijo v volilno omarico.

Ce.

Seveda se vam lahko zgodi, da civkate, kot prava prica selivka, na drugem koncu nase nove EU in seveda dalec od rodnega vam gasilskega doma in mamine sirove pite. In vam pride na misel, da bi pa vi vseeno malo volili. Si tozadevno preberete zakonodajo, in pravocasno preverite vsebino se na MZZ. Kjer vam prijazno zagotovijo, da je vse v redu, da sta dve moznosti - glasovanje po posti in osebno glasovanje na ambasadi. Dublin ima ambasado, check, rok za prijavo je sele cez tri tedne, torej smo pravocasni. Ime in priimek evidentirate pri prijazni gospej, in greste po drugih opravkih.

Na dan volitev sem tako preserno zlezel izpod tusa, obrit in zlikan, se zadegal na Kobilico in odpedalil proti centru mesta. Seveda, Sefica mi je pred par dnevi prijazno pokazala, kje je ambasada - zmajcek gor ali dol, se vedno se znamo fino zgubit, ane - in uspesno sem se prebil skozi plocevinasto krdelo fuzbalskih navijacev, ki je drvela kot neskoncna reka od nikoder nikamor. Po parkiriscu, ki je bilo zvito zakamuflirano v cesto, sem pluzil med dvonadstropnimi avtobusi in navzkriz postavljenimi avti, ki so mi preserno hupali ter mahali z raznobarvnimi zastavicami. To je pravi predvolilni duh!

Nasproti Trinity College sem razsedlal, Kobilico priklenil na stojalo in s kotickom ocesa motril procelje. Le kje je slovenska zastava? Saj je vendar ambasada tu, al kako? No, zastav(ic)a dejansko visi, nekje v tretjem nadstropju ugledne mescanske hise na vogalu, ki iz profila mogoce malo spominja na naso predsednisko palaco. A vrata so bila zaklenjena. Na zvonec se ni oglasil nihce. Telefon mi je v dvojezicnih besedah sporocal, da so njihove delovne ure takrat in takrat, in da ce sem RES v nevarnosti in rabim pomoc, naj poklicem dezurnega na mobilno stevilko. Dezurni je imel druge ideje in je pac telefon izklopil. Kola je, usak posten clouk hoce met u nedelo mer, k'nede!?

Lahko si mislite, da mi je udarilo na rdece. Takoj sem se spomnil gornjih preroskih besed, ki sem jih prebral kak dan nazaj. Tako torej to gre! Najprej "Da, gospod, seveda, gospod!", potem pa jak stisak ruke i dobro odmjeren sutac u celo. Se mi je kar zdelo. Teorij zarote je kar zamrgolelo, vse je bilo jasno, pajcevina je bila odstrta, slovenskost razklana po partijskih linijah. In jaz brez moznosti, da uveljavim svojo voljo!!! Zdomec! In to tak, pravi, iz tujine!

Helpline Mama je potrpezljivo poslusala moje jadanje in zmenila sva se, da me poklice cez eno uro, vmes pa se najem in pomirim. Jasno ni slo po nacrtih. Nasel sem cyber cafe in zlezel za masino, iskal sem potrditveni mail izpred treh mescev (oh kako naivno-jalovo pocetje brez guglovega desktopa) ali pa vsaj stevilko RVK. OHOHOHOHO! Tukaj je. Zdaj bodo pa slisali svoje. VSE jim bom povedal!

Pajade.

Gospot na drugi strani se ni dosti sekiral. Povedal mi je, da DKP v Dublinu pac ni bilo izbrano za volitve. Ker da nas tukaj ni dovolj volilcev. Da je spisek izbranih DKPjev ze 3 mesce na netu (ja kako sem se pa potem lahko dva mesca nazaj registriral za Dublin???) in da si lahko sam preverim. In z rahlo nepotrpezljivostjo v glasu je na moje nevedno vprasanje, kaj je DKP, odvrnil, da je to pac Diplomatsko Konzularno Predstavnistvo. Da bi se pac moral prijaviti za glasovanje po posti in da je to TO. Dankesen-bitezer. Und tschuess!

Takole sem torej ze drugic v svoji odrasli zgodovini (nazadnje l. 2000) ostal za zivo mejo tujine in pozeljivo gledal preko nje domov, kjer ste moji sonarodnjaki bili boj na poziralniku in se trudili, da bi vendarle zmagala Pravica in Resnica. Upam, da vam je uspelo!

In Memoriam

2008-08-31T12:59:00.007+02:00

Friends from all over the world are asking me about the terrible accident in the Himalayas, on one of the most spectacular and most difficult mountains.
About the man who remains there. In the heart of the mountains that he loved.

Pavle Kozjek
slovenian alpinist
1959-2008

We miss you.

The things I do for...

2008-08-20T17:27:00.003+02:00

(Shot this morning, on my bike-borne daily pilgrimage.)

Poletna sobota

2008-08-16T21:10:00.009+02:00

Danes je lepa sobota. Za mano je prva tekma. Prva desetka, v miljah, seveda.

Adidas Frank Duffy 10 mile race, kot del letošnjih poletnih tekaških prireditev v Dublinu. Začelo se je julija s tekom na 10 km, nato nadaljevalo avgusta za 10 miljami (dobrih 16 km), 22. septembra bo polmaraton in dan po Ljubljanskem maratonu, oktobra, še Dublinski maraton.
(For the record: nisem uspel ugotoviti, kdo je Frank Duffy. Priznana lokalna izvedenka mi je zagotovila, da je oče pevke Duffy. Ta navedba pove več o izvedenki, kot o Franku)
P. ni mogla z mano, ker je bila dežurna. Next time - definitely!

Trasa teka je potekala po Phoenix Parku, čudovitem ogromnem zelenem področju, ograjenem z dvometrsko zidano ograjo, v katerem domujejo med drugim irska predsednica, premier, ter ameriška amabasada.

Park je zelo lepo vzdrževan, v njem je plinska (!) razsvetljava, ter krdela jelenov, ki se prosto pasejo.

Nekaj dolinic je zagotavljalo vzpone in spuste, zavoje in seveda razglede, ki jemljejo dih.

Številko s čipom sem dvignil v telovadnici osnovne šole na robu parka, kamor se je zgrnila množica tekačev. Takoj sem se počutil domače: enaki pogledi, enaki obredi pred tekmo, enake vrste pred stranišči. Kakih 15 minut je bilo treba peš do štarta, tam hiter skok za eno od dreves, še tri minute do štarta, glasba bobni, in človeški val se je premaknil.

Dva kroga skozi park nista izgledala tako strašno. Malo me je skrbelo pomanjkanje treninga, saj sem zadnji teden v glavnem samo kolesaril (dvakrat po pol ure v službo in nazaj) - vsekakor tale tekmica ne bo en sam "walk in the park".

Ker nisem poznal nikogar, sem iskal nekoga s podobnim tempom. Garmin je štel utripe in mi puščal malo prostora, čeprav sem vedel, da je 5:15 min/km prehiter tempo zame za to razdaljo in to stanje netreniranosti. Vseeno sem se prijel manjše skupinice, ki so brzeli ravno toliko, kot sem še zmogel.

Zadnji kilometer je pulz prebil 185, kar je zame stratosfera, vendar se nisem dal in sem v končnem finišu (jasno) zmlel še nekaj nič hudega slutečih. Seveda sem v cilj prijadral v polni opravi Tekaškega Foruma, z napisom Slovenija na hrbtu. Kaj več si lahko predstavljaš samo še v - no, ok, bodimo realni. Z 01:23:44 neto po čipu je bilo kar v redu za prvič.

Vreme je zdržalo skoraj do konca, ko se je pršec spremenil v tropski naliv. Do avta sem priskakljal moker kot miš, ponosno stiskajoč v roki goodie bag (rdeča tekaška adidasova majica, snickers, twix, izotonik pijača, sevenUp, vrečka žele bombonov in kar nekaj reklame.)

Najboljše od vsega pa me je čakalo doma: Irish Stew. Sem jaz vedel, da je tudi dežurstvo na telefonu za nekaj dobro! In to ZELO. Compliments to the chef!

The Wet Knight

2008-08-06T23:06:00.003+02:00

Kids, don't do this at home!

Sončen dan ni vsaka siva sreda.
Prav zares. Tale sreda ni bila sončen dan. Začelo se je z dežjem, ki se je stopnjeval v naliv. Pa nazaj v tropski pršec, tak konstanten, gost in prodoren. Topel.

Vaš truli Pegaz Impregnatus se je odločil, da on bo pa tistih mizli 8 km pa ja premagal na biciklu. Pantalones impermeables, tarumen tekaški anorak, Goretex čevlje, TermalActiv majco. Dežno prevleko čez ruzak. V njem dokumenti in notebook. Moj novi trek Kobilica ja itak navajena na dež, ker živi vezana u dvorištu. In smo šli.

Po nekem čudnem naključju sem si omislil očala, ki me bodo varovala pred padajočimi kapljami. Ja vraga, vsa ta voda mi je meglila pogled in čudno krivila optiko. A je tist pešeč, semafor, drevo al samo flek na cesti? Hmmm, prec bomo zvedli, se mi zdi.

Rejning puring, nevidiš prst pred očima, za tabo pa dabldeker, on ni za take hece, sam gas pa dolge. Kolesarska steza je NA avtobusni progi. Kakšen pločnik prosim lepo. To je boj na nož, ko će koga. Vozmo po levi. Rdeča luč ga bo ustavla, ampak uni z leve majo pa zeleno. E je*i ga, samo jednom se živi. Bomo pa Irish Independentu bral u črni kroniki, a je ratal al ne.

V enem kosu (plus bicikla) pridem do vhodnih vrat na zadnjem vhodu na kampus. V nalivu, ki nekako noče ponehati, stojim pred dvometrsko ograjo iz varjenih železnih špičastih palic. S ključavnico na kodo. stisneš eno in dve, pa potem štiri, al je ravno obratno? Omadona, pritiskam kot en tepko, voda mi prešerno kaplja za vrat, tanek curek se pocedi - mah nič se ne pocedi, saj sem kot v banji. Nič, vrata nočejo nič slišati o kodi, vamos a la plaja, en kilometer naokoli. Bolje pozno kot s pljučnico, pravim jaz.

V lab pridem premočen do kože. Edino pantalones impermeables so res dobro držale, Nike svaka ćast! Vse ostalo je vsaj vlažno, dokumenti in noterbook so preživeli. Še dobro, da sem nesel s sabo rezervno obleko, ne?

Čeprav se potem cel dan slabo počutim. Zaradi trenutne nepremišljenosti trpim v *belih* nogavicah, obut v olivno zelene krokse. Kulnes faktor u drugem podrumu. Ampak sej zato smo pa akademiki, ne? Eni pa bosi hodjo po faksu, pa kaj. :)

Domov pujsnem v prešernem večernem soncu.

Takla mamo.

In to je šele prvi dan.

Sweet Home Pennsylvania

2008-07-24T17:40:00.003+02:00

Najdeno na About.com

25.7.2008

Dragi moji, evo spet eno oglasanje od vasega omiljenega Pegaz Touristika. Tokrat se pocasi pokam iz nekdaj prominentnega jeklarskega mesta, Pittsburgha. Pennsylvania je zvezna drzava na vzhodu ZDA, kjer je prvic zazvonil zvonec svobode (Liberty Bell). Jeklo v Pittu je vec ali manj izgubilo pomen, ki ga je imelo v zacetku prejsnjega stoletja, nanj pa spominjajo mnogi zelezni mostovi preko obeh rek, Allegheny in Mononghaela, ki se na pittsburskem Pointu zlivata v novo reko Ohio. Cestni mostovi so živo rumeni, železniški pa črnorjavi. Mesto je tudi dom vecih univerz, med najbolj znani pa sodita Carnegie-Mellon University in Pennsylvania State University.

Mesto je prijetno tudi poleti, vetrovi skrbijo, da ni prevroce, restavracije imajo vrtove veliko je zelenih povrsin, ki so zgledno urejene, poudarek pa je na obnovljivih virih energije in recikliranju vode, smeti in energije. Skratka, ni zaman tretje najbolj prijazno mesto v ZDA (most livable city)!

Pegazov indeks poleg gostilniskih vrtov vsebuje tudi
- podzemsko/tramvaj (nimajo),
- klimo (prijazna)
- reko/vodo (dve reki, več mostov, kot Benetke)
- ljudi, ki živijo v mestu (res je živahno)
- zanimivo arhitekturo (par mestnih četrti, urejenih prijazno človeku)
- studentsko življenje (kup univerz)

Evo, Pittsburgh je v redu. Majo pingvine, ki se tepejo zaradi paka, jeklarje, pirate, in vsak od njih ima svoj štadion. Stojijo kar v vrsti na drugi strani reke od downtowna. V LJ pa premoremo le enega, za hec... Še eno prijetno nekoč industrijsko mesto, ki se je prelevilo v novo življenje storitvene industrije. Priporočam!

Relativity

2008-07-14T14:48:00.004+02:00

Thanks, Stephan Pastis!

And what makes your world go 'round today?

Prve izkušnje

2008-07-06T23:40:00.005+02:00

Dragi moji,

Hvala za spodbudne besede. Evo, prvo poročilo o dvotedenskem udelavanju na severu:
hišica je, taprve omarce in lučke in svečke tud, pokrivače in podglavnjače, ena bicikleta (druga je prevelika za uboge irčke in so jo mogli posebej naročiti iz Nizozemske). Na bicikel, ki ima strehice in portapako (kot bi rekel PantaRei) sem seveda navesil dve ključavnici (eno na zajlo - za strah - in eno kriptonitno U), eno bolj strašno kot drugo, skladno pač z mojo maksimo, da je treba dat za ključavnice vsaj 10% vrednosti bicikla.

Naslednji problem je bil prazen hladilnik. Bližnji Spar je ena najdražjih opcij v Dublinu, kjer so cene pač 2x višje kot drugod. Srednja pot je Tesco, ki je nekako ekvivalent nšemu Mercatorju, potem pa sledita Lidl in Aldi. Slednja imata v irski družbi, ki je v zadnjih 10 letih hitro obogatela, izrazito pocenski prizvok. Pripadniki srednjega sloja, ki težijo navzgor, si nikakor ne želijo privoščiti, da bi jih kdo videl, da kupujejo v njem - to je za "ta revne", skangerje.

Ker sem tujec, priseljenec, avtomatsko pašem v tanižjo kategorijo - zato mi je baš vseeno, kje kupim hrano. Zato sem na prtljažnik namontiral banjco za perili, ki sem jo ubodel v Lidlu, jo učvrstil z zajlo in nabasal z dobrotami, s katerimi sem nahranil lačni hladilnik. No, nato pa tudi tadrugo lastovko.

Vsi ostali problemi - glede priključitve interneta, televizije, RTV naročnine, elektrike, mesečne za javni prevoz, bančnega računa, PPS številke (=EMŠO), davčne številke, kupa službenih formularjev - se rešujejo postopoma in brez večjih težav. Edino, za kar bova morala poskrbeti, je grozilno pismo na naslov prejšnje stanovalke, ki je telekomu pustila 100 EUR dolga, in ki oznanja, da naju bodo kmalu obiskali rubežniki.
Uf, še dobro, da sem jo podurhal v Ljubljano. Patricija bo rubežnikom uhe navila!

28.7. pa nazaj. Stay tuned!

Gnesting

2008-06-29T11:30:00.004+02:00

Ah, ptice selivke.
Vsakič, ko odletijo v drugi dom, se srečajo z istimi vprašanji: Ali bo gnezdo še tam? Kaj pa črvi v tistem kupu zemlje? Ali je drevo dovolj zraslo, da ne bo mogel maček do nas? Ker letos si še ne moremo privoščiti selitve v novo duplo. Mogoče drugo leto. Pa spet so nam termiti vse listje pozobali. Zaradi mokre zime je pa novo čisto gnilo. Pa tanov kombajn pri sosedu je, nobena slama več ne leži naokoli, hmmm... Bo duplo zamakalo? Bo jajčkom toplo?
Ni, da bi jim zavidal.

Crash course v urejanju doma v Dublinu.
1. Kje boš spal?
2. Vse ostalo.

Poglejmo si prvo vprašanje. Na prvi pogled je preprosto. Saj imajo hostle al kaj so že. Pa hotele. Sploh so pa Irci tako gostoljubni, ane?
Pojdimo po vrsti. Irska je najbolj ameriško obarvana država EU, in Dublin v marsičem spominja na Boston. Kar pomeni, da boš seveda imel kje spat, za pravo ceno. Hotelska soba te hitro spravi na beraško palico, zato si je treba poiskati kako dolgoročnejšo rešitev. Najem sobe ali stanovanja torej.

Da bi najel stanovanje, ni dovolj samo debela denarnica in poznavanje okoliša.
Treba je imeti še cel kup papirjev:
- potrdilo o zaposlitvi
- potrdilo o bančnem računu
- reference prejšnjih stanodajalcev
Ko enkrat spraviš vse to skupaj, ko se landlord odloči, da si dovolj zanesljive sorte (po veliko dobrikanja in prilizovanja s tvoje strani), končno pljuneš velike količine denarja in podpišeš najemno pogodbo, in dobiš irski naslov.

Problem je, da potrdila o zaposlitvi ne moreš dobiti brez irskega naslova.
Brez naslova in davčne številke ne moreš odpreti računa v banki.
Davčne številke (PPS No.) ne moreš dobiti brez naslova in potrdila o zaposlitvi.
Irskega naslova ne dobiš brez potrdila o zaposlitvi, bančnega računa in PPS.

Kavelj 22.

Kako se izvleči iz njega?
1. Če te v službi hočejo, ti že napišejo neko potrdilo.
2. Če zbereš reference in to pismo, ter prepričaš landlorda, ti odobri naslov.
3. Ko maš naslov, greš na davkarijo po PPS.
4. s PPS in vsem ostalim v banko.
5. nato v službo, kjer dobiš Employee record, email, ID, stol, mizo, srp in kladivo.
6. In končno nazaj na davkarijo, da urediš VSE ostale formularje. Ki ti, če ostaneš slovenski davčni rezident, prav nič ne hasnejo. Simič te dobi v roke tko ali drugače.
Ampak to je že druga zgodba.

Sledi: Kako do interneta? Zakaj televizija ne dela? Kaj narediti z alarmom, ki začne piskati opolnoči? Kaj pa, če začne pralni stroj bruhati peno po celi kuhinji? Kje kupiti povšter, kovter, brisače, rjuhe, fen, metlo, likalnik, likalno desko, sesalec, obešalnike, žarnice, kruh in mleko, in kako ta kup robe spraviti iz mesta domov - brez avta?
A suivre!

Boj na poziralniku

2008-06-17T17:28:00.001+02:00

Dragi moji,

Glede na ton in izgled danasnjega zapisa ste gotovo ugotovili, da sem gotovo spet nekje zaglavil. Tokrat za spremembo ni letalisce, je pa neka druga prijazno neosebna masovna skatla za procesiranje nasih dus. Kjer se guma sreca z asfaltom. Kjer se mozje locijo od deckov in clovek od svojega ugleda. Samo dve besedi, ki opisujeta neskoncno brezno, cez rob katerega nam je tu dano zreti, in ki ga vedno znova polnimo z upanjem.

Upravna enota.

Se je tudi vam najezila dlaka na tilniku?
Med polurnim racunalniskim mrkom se nas je namrec nabrala prava mnozica nesrecnikov. Prosto po Mateju Boru, En sam milijon, ki ga trpljenje krotovici, a vendar ga nikoli ne unici!

Cas je, da zamenjam osebo izkaznico. Kaj hocemo, minila so leta mojega breskrbnega zastrasevanja nic hudega slutecih policijskih uradnikov z bradato in brkato sliko v stilu Carlosa. Kratko pristrizena frizura, ki pristoji sodobnim mozakarjem. Modrost, ocitno skrita v obraznih gubah. Izkusnje, ki prosevajo iz podocnjakov. No, mogoce je kak tatu premalo. Se dobro, da v blizini ni talent skavtov za katerega od orto mobilnih operaterjev.

Zdaj sem pa na vrsti. Drzite mi pesti!

Lep pariški dan

2008-06-01T16:17:00.002+02:00

Med tem, ko čakam na to, da se bo svet počasi naložil v stilu matrice II, sedim v majhnem cafeju na krožišču nedaleč od centra Issy-les-Moulineauxa. Mestece je Pariz praktično pogoltnil, povezal vase s podzemno in razen imena obiskovalcu nič drugega ne namiguje na to, da ni navadno predmestje Pariza.

Znajo pa domačini namigniti druge stvari. Recimo to, da v malem bistroju pred mojim hotelom z dvema zvezdicama ne strežejo samo pijače. Za svoj, z nečloveško zgodnjim bujenjem krvavo zasluženim caffe au lait, sem moral stegniti krake tja do naslednjega križišča. Prav tako je bilo poučno tudi bližnje srečanje z dvema zvezdicama v hotelu. Nekadilska soba tu pomeni, da jo zate posebej dobro prezračijo (ali pa tudi ne). Prijazni lastnik se je celo potrudil z mano v sobo in mi pomirjujoče zagotovil, Monsieur, c'est normal, ça! Takla mamo, po tolkla pa je.

Ampak le brez strahu. Dve sladki kockici v moji beli kavi (4 EUR) zagotavljata, da se bo moje popoldne kmalu obrnilo na bolje. Saj sem vendar takorekoč v prestolnici kulture, ne? Muzeji, razstave, svet mi leži pred nogami! Ko bi vsaj kak dan prej naredil tisto prezentacijo za jutri. Tako pa...

Ah, revenons Paris!

Dokoncnost

2008-06-01T05:55:00.003+02:00

Dragi moji,

oglasa se vam vas ljubi Pegas Turistik, tokrat sveze s kraja dogajanja, from the face of the place kao sto bi rekli nasi prijatelji Englezi. Stojim namrec pri enem od dveh zmatranih veteranskih a kot kraski bor kljubujocih internet terminalov v cakalnici na Brniku. Kdo jih ne pozna? Kdo od vas se ni praskal cigumija izmed f-ja in g-ja, ali potiho zaklinjal kroglico, ki se je odlocila, da kazalec ta dan posilja samo gor in dol? No, pri ene od njiju stojim, bogatejsi za dve globoki spoznanji.

Terminala imata na dotik obcutljiva zaslona. (Miska? Kroglica? Cemu?)
Ko enkrat cekiras prtljago, that's it, buddy boy. Ne verjemite prijaznemu stricu v slacilnici (sans kabine), da boste steklenico, ki se vam je v jutranji megli zavesti zapakirala v rocno prtljago ("HA! Tokrat ne bom padel na isto finto, da zacnejo prodajat vin sele ob sedmih! SVOJGA bom nesel!") lahko nesli nazaj v kovcek. Nak, ne boste ga. Licna micna gospodicna s koscem zeleza v levi obrvi in posledicno jeklenim pogledom ter vljudnim nasmehom nordijske boginje, ki reze do kosti ("A la Garminov sarkasticni Preracunavam") pove, da to ZAL (pajade!) ni mogoce. Ko enkrat prtjaga izgine v crevcih letalisca, je to to.

In tako bomo s Szilvio, Jamelom in Zoro ob vecerji pili francoskega.

Zdaj me pa glas boginje klice k izhodu. Lep let!

Sopotniki: Pearls Before Swine

2008-05-30T21:56:00.004+02:00

vir: Comics.com

Stephan Pastis' Pearls Before Swine. Kdo ve, ali bo krokodilom uspelo pojesti Zebro?
Strupen humor. Not for the faint of heart.

Declaration of Revocation of Independence

2008-05-23T23:01:00.007+02:00

Source

To the citizens of the United States of America:

In light of your failure to nominate competent candidates for President of the USA and thus to govern yourselves, we hereby give notice of the revocation of your independence, effective immediately.

Her Sovereign Majesty Queen Elizabeth II will resume monarchical duties over all states, commonwealths, and territories (except Kansas , which she does not fancy).

Your new prime minister, Gordon Brown, will appoint a governor for America without the need for further elections.

Congress and the Senate will be disbanded.

A questionnaire may be circulated next year to determine whether any of you noticed.

To aid in the transition to a British Crown Colony, the following rules are introduced with immediate effect:

You should look up 'revocation' in the Oxford English Dictionary.
Then look up aluminium, and check the pronunciation guide. You will be amazed at just how wrongly you have been pronouncing it.
The letter 'U' will be reinstated in words such as 'favour' and 'neighbour.' Likewise, you will learn to spell 'doughnut' without skipping half the letters, and the suffix -ize will be replaced by the suffix -ise.
Generally, you will be expected to raise your vocabulary to acceptable levels. (look up 'vocabulary').
Using the same twenty-seven words interspersed with filler noises such as 'like' and 'you know' is an unacceptable and inefficient form of communication.
There is no such thing as US English. We will let Microsoft know on your behalf. The Microsoft spell- checker will be adjusted to take account of the reinstated letter 'u' and the elimination of -ize.
You will relearn your original national anthem, God Save The Queen.
July 4th will no longer be celebrated as a holiday.
You will learn to resolve personal issues without using guns, lawyers, or therapists.
The fact that you need so many lawyers and therapists shows that you're not adult enough to be independent.

Guns should only be handled by adults. If you're not adult enough to sort things out without suing someone or speaking to a therapist then you're not grown up enough to handle a gun.
Therefore, you will no longer be allowed to own or carry anything more dangerous than a vegetable peeler. A permit will be required if you wish to carry a vegetable peeler in public.

All American cars are hereby banned. They are crap and this is for your own good. When we show you European cars, you will understand what we mean.
All intersections will be replaced with roundabouts, and you will start driving on the left with immediate effect. At the same time, you will go metric with immediate effect and without the benefit of conversion tables. Both roundabouts and metrication will help you understand the British sense of humour.
The Former USA will adopt UK prices on petrol (which you have been calling gasoline)-roughly $10 per US gallon. Get used to it.
You will learn to make real chips. Those things you call French fries are not real chips, and those things you insist on calling potato chips are properly called crisps. Real chips are thick cut, fried in animal fat, and dressed not with catsup but with vinegar.
The cold tasteless stuff you insist on calling beer is not actually beer at all. Henceforth, only proper British Bitter will be referred to as beer, and European brews of known and accepted provenance will be referred to as Lager. South African beer is also acceptable as they are pound for pound the greatest sporting nation on earth and it can only be due to the beer. They are also part of British Commonwealth - see what it did for them.
Hollywood will be required occasionally to cast English actors as good guys. Hollywood will also be required to cast English actors to play English characters. Watching Andie McDowell attempt English dialogue in Four Weddings and a Funeral was an experience akin to having one's ears removed with a cheese grater.
You will cease playing American football. There is only one kind of proper football; you call it soccer. Those of you brave enough will, in time, be allowed to play rugby (which has some similarities to American football, but does not involve stopping for a rest every twenty seconds or wearing full kevlar body armour like a bunch of nancies). Don't try Rugby - the South Africans and Kiwis will thrash you, like they regularly thrash us.
Further, you will stop playing baseball. It is not reasonable to host an event called the World Series for a game which is hardly played outside of America. Since only 2.1% of you are aware that there is aworld beyond your borders, your error is understandable. You will learncricket, and we will let you face the South Africans first to take the sting out of their deliveries.
You must tell us who killed JFK. It's been driving us mad.
An official from Her Majesty's Inland Revenue (i.e. tax collector) will be with you shortly to ensure the collection of all monies due (backdated to 1776). Until these are paid, there will be no representative government in the USA, in line with the policy: 'No representation without taxation'.
Daily Tea Time begins promptly at 4 pm with proper cups and saucers (never mugs), and with high quality biscuits (cookies) and cakes;strawberries in season.
Some tea has gone missing, and we expect it back. We'll be searching Boston first.

God save the Queen.
Source1, Source2

Climate You Change

2008-05-08T15:01:00.006+02:00

Source

A few years ago, I was invited to a national climate policy roundtable, as a representative of a large energy producer. (Actually, it was my boss who was invited, but I got to go there anyway). I was seated to a raised podium, with several environmentalists, members of NGOs and journalists. The discussion was heading the wrong way, big energy lobbies were the culprits of all the bad things that happen in the world and suddenly I felt like the Nick Naylor character in the movie Thank You for Smoking. The prevailing theme was, "Let the polluter pay!", with all eyes turned towards me.

After a barrage of speeches, it was finally my turn: "You're right. The polluter must pay. But who is the polluter? It is you. And me. Every time you open the refrigerator, turn on the TV, or the air conditioner. Every time you open a youghurt, or start your car. The only way we can change things is to start with ourselves."

In my opinion, burning fossil fuels for production of electricity is a sin: we should use renewables, if possible, and spare fossil fuel for other industries. On the other hand, changing our industry and investing in renewable or low-carbon technology does not only bring costs, but also enables us to make a quantum leap towards higher energy efficiency of our industry and smaller share of energy in our products.

Can you do it? Do you think twice before turning on the second an the third light? How much hot water do you spend? Do you choose bicycle over car, take public transport or even walk short distances? What kind of lightbulbs do you use?
... or is electricity (energy) still too cheap?

Svet je vecji za 200 %

2008-04-27T11:27:00.000+02:00

Pravijo, da oceani sestavljajo kaki dve tretjini zemeljske povrsine. Ce odstejemo jadranje in obcasno snorkljanje, sem se le redko ukvarjal s preostalimi mokrimi prostranstvi,kjer se ni dalo plezati v hrib, smukati po belih strminah ali brzeti pes ter s kolesom naokoli. Do zdaj.

Pred vami je novi in izboljsani Pegaz 2.0, s polno podvodno akreditacijo, dovoljenjem za najem kisikove bombe in neskoncno zeljo po novih dogodivscinah vsaj 10m pod povrsjem. Kot popoln zacetnik seveda se nimam vseh igrack, zato bodo podvodne slike se nekaj casa sposojene, reportaza pa vsekakor sledi.

Svet je pravkar postal precej vecji. Odkrivajmo ga skupaj!

Na morje!

2008-04-19T20:49:00.005+02:00

Prinešeno z www.dahab-info.com

Je biu že cajt. Gremo na morje! Pa ne za prvomajske, takrat bomo (kot ponavadi) šljakali.
Lepo počasi, en teden prej. Zvito, bi kdo porekel.

Se spomnite tistih powerpointov, kjer se vse blešči v tirkiznih barvah in delfinčki in barvaste ribice plavajo sem ter tja? Otočki s palmami, sunce i miris mediterana? No, tako približno, zaenkrat samo v moji glavi, jutri pa tudi (houp houp) v živo.

Zadnjikrat sva med barvite ribice upadla čisto po naključju. (in seveda preko celega Egipta prej in pol en mesec "po naključju" trogala maske). Moje prvo srečanje z ribo papagajko je izgledalo približno takole:

Puščava, obala, Sharm El Sheik, avgust 1996. Stojim na pontonskem mostičku in malce razočarano gledam v vodo. Razen lepe tirkizne barve obala ni kaj prida - rumen pesek, kot se razprostira kilometre in kilometre v globino celine. Sinaj je pač tak. Sonce žge kot za stavo, senčnik pa je samo za hotelske goste, kar bekpekerji nismo. Obalo pa so pravkar prizadevno pozidavali z verigo za verigo hotelov. In takrat se je zgodilo.

Izpod mosta priplava modra riba, velika kot moja leva teva. Živomodre barve, kot je tevin pašček, z oranžnimi plavutmi.

AAAAA! A si vidla? A ste vidli? Ribaribariba barvasta! Tamle, a vidiš?!! Sliki, Francka, sliki! Kje je moja maaaskaaaa?????

Šou za prekaljene turiste, ki so se rib nagledali v zadnjih n dneh in zdaj uživajo v vedno novih burleskah, ki jih uganjajo prišleki. Pa je vseeno bilo čisto zares. Tri dni glavo pod vodo, rit nad njo kot kak kit, čez dan 40C v senci - kaj bi vam pravil. Da o Dahabu in njegovi koralni steni, kjer me je stric od malega Nema napadel in divje grizljal moje ozadje, ker sem "ogrožal" njegovo najljubšo morsko vetrnico, sploh ne govorim.

Zdaj, deset (okej, skor) let pozneje, greva pogledat, kaj se dogaja pod vodo. Če bo dana sreča junaška, tudi z ustrezno mehanizacijo. Glub glub glub! Ker so vsi leti za Sharm razprodani, greva na drugo stran preliva, na Egiptovsko celino. Menda imajo tudi tam korale.

Gremo, gremo, HIP HIP HURgadA!

Malce potrpite, sline zadržite, še toplo v slikah vse koj prec dobite!