...ko bo študentka spet na rajžo šla (jumpajdi, prav res) z MSF, z Zdravniki brez meja. Somalija je bila prenevarna, iz Mogadiša so prejšnji teden tik pred zdajci evakuirali celotno MSF ekipo (kot da se niso nič naučili od holivuda) in na vrsto je prišla naslednja misija. Kurdistan. En mesec, ena zdravnica, mnogo rešenih življenj. Nam navadnim smrtnikom je najbližji približek tega daru kaka polurna zdravniška nadaljevanka na TV, in pa spomin na tisti turobni vonj po strahu in razkužilih v čakalnici. Kurdistan, minus pet in sneg, ohlapne hlače in ruta čez obraz. Mesec dni, štiri tedne. Srečno pot, lastovica, pridi hitro nazaj!
Takole je bilo pa zadnjič - MSF in Nigerija. Vabim vas na pot z gostujočo avtorico, Patricijo.
---
Ura je bila šest zjutraj, ko sem stopila iz urejenosti in civiliziranosti klimatizirane letališke stavbe v Abuji v zmedo in hrup parkirišča. V hipu se mi je skoraj zavrtelo v glavi od vlažne vročine, navala tropskih vonjav in žarkega jutranjega sonca, ki je skoraj hipoma nadomestilo še maloprej temno noč. »Kaj vendar delam tukaj? Ali sem morda malo nora?« Iz prahu in gneče se je pred mano pojavil nasmejan črn obraz v majici Zdravnikov brez meja, mi stresel roko in me med prerivajočimi se taksisti in postreščki brezbrižno povedel do svojega avtomobila. »Saj je pisalo v navodilih, da me bo voznik čakal na letališču«, me je prešinilo. Tokrat nisem potovala sama s svojim nahrbtnikom, v Nigeriji sem se znašla pod okriljem mednarodne humanitarne organizacije. Tokrat bo občutek dogodivščine drugačen. Namesto ugibanja, kje bom nocoj spala in kaj bom jedla, bom morala kot član zdravniške ekipe skrbeti za hudo bolne in ranjene. Strah pred morebitno zastrupitvijo s hrano in majhnimi tatvinami na bazarju bo nadomestila realna možnost, da se nehote znajdemo sredi oboroženega spopada.
Med dolgo vožnjo od letališča do prehodne hiše Zdravnikov brez meja sem pritiskala obraz k avtomobilskemu oknu in vpijala vase prve vtise o pravi črni Afriki. Ob prašni glavni prometni žili nigerijske prestolnice se je vila neskončna vrsta pešcev, motoristov, kozjih čred, prodajalcev hrane, lop, kjer so delali vse od popravila koles do friziranja. Prvi pogled na nigerijske ženske, ki so večinoma visoke, atletskih in oblih postav, z usločenim hrbtom in kraljevsko pozibavajočo hojo. Brezbrižnih postavnih fantov, ki tu hodijo čisto drugače kot tisti nedavni priseljenci na ulicah Londona ali Dublina, bolj pokončno, kot da je cel svet njihov. Vožnja je trajala kako uro in v tem času sem počasi drsela v začaranost, ki jo številnim popotnikom pomeni črna Afrika. Meni je na koncu pomenila to in še mnogo več.
Prehodna hiša Zdravnikov brez meja v Abuji je bila res prehodna. Kraj, kjer se prostovoljci ustavijo na poti v svoje misije, z namenom, da se malo spočijejo in prejmejo zadnje novice in navodila v zvezi s krajem, kamor gredo. Moja končna postaja je bil Port Harcourt, veliko pristaniško mesto v delti reke Niger na jugu Nigerije. Zdravniki brez meja že od leta 2005 tam vodijo kirurško misijo, katere namen je zdravljenje žrtev oboroženih spopadov, ki so v tem delu Nigerije pogosti, predvsem zaradi plemenskih in političnih sporov v zvezi z bogatimi nahajališči nafte. Izvem, da so se v tednu pred mojim prihodom spopadi zaostrili. Vlada je zato tja poslala več vojaških enot in v Port Harcourtu uvedla policijsko uro. Kar bo lahko pomenilo izboljšanje ali pa poslabšanje varnosti, v Afriki je take reči težko napovedovati.
Naslednji dan smo iz lokalnega letališča poleteli proti mestu Owerri, kako uro vožje od Port Harcourta, kjer je bilo zaradi razmer lokalno letališče zaprto. Da bi se izognili vožnji ponoči, smo prespali v majhnem zanikrnem hotelu v Owerriju in se naslednje jutro zgodaj podali na pot v ogromnem belem Land Cruiserju z velikim znakom Zdravnikov brez meja in še večjo radijsko anteno. Zdravniki brez meja so v teh krajih znani in zaradi svojega dela dobro sprejeti, velika oznaka pa je poskrbela, da na avtomobil vseeno ne bi kdo po pomoti spustil kaksen strel. Ves čas vožnje smo bili v radijski navezi tako z bazo v Port Harcourtu kot s sedežem Zdravnikov brez meja v Abuji, ki bi bili tako v primeru kakršnekoli nesreče takoj obveščeni o dogodku in sposobni ukrepati. Z mano je potoval Germaine, ki je v Abuji delal kot administrator, zdaj pa naj bi za nekaj tednov nadomestil manjkajočega vodjo misije v Port Harcourtu. Vožnjo je izkoristil, da mi je na kratko opisal politično zgodovino Nigerije in me naučil obveznega upravljanja z radijem.
Zdravniki brez meja so neodvisna mednarodna humanitarna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1971 med humanitarno krizo ob državljanski vojni v pokrajini Biafra prav tu v Nigeriji. Organizirani so malo po vojaško, kar je verjetno edini način, da pravočasno in varno ukrepajo tako v epidemijah, begunskih krizah in naravnih nesrečah kot tudi na nevarnih področjih, kjer potekajo vojne ali oboroženi spopadi. So ena redkih humanitarnih organizacij, ki se podajo tudi v nevarna in nestabilna področja tako imenovanega Tretjega sveta. K svojem poslanstvu poleg zdravniške pomoči prištevajo tudi ozaveščanje in obveščanje svetovne javnosti o kriznih žariščih. To počnejo na organiziran in objektiven način, ne glede na to, kako je njihovo poročanje sprejeto s strani oblasti in politike. Tako so poročali o položaju in dogodkih v Vzhodnem Timorju, bili eni prvih, ki so kritizirali nedejavnost sudanske vlade glede krize v Darfurju in opozarjali na neučinkovitost humanitarne pomoči v Somaliji. Včasih so celo edini vir informacij in edini komunikacijski kanal, po katerem lahko ogroženo prebivalstvo kriznega območja zaprosi svetovno javnost za pomoč. Aktivno so vključeni tudi v zagotavljanje cenovno dostopnejših zdravil za revne države, bili so eni prvih, ki so opozorili na sodni spor med Novartisom in indijskimi proizvajalci poceni generičnih zdravil. Slednji z njimi oskrbujejo večino dežel v Afriki, kjer si na primer antiretrovirusnih zdravil po zahodni tržni ceni nikoli ne bi mogli privoščiti. V letnem poročilu za leto 2007 so navedli impresivne številke: več kot 9 milijonov zdravniških pregledov, več kot pol milijona bolnikov hospitaliziranih v MSF bolnišnicah, več kot 2 milijona ljudi zdravljenih za malarijo. Vsak dan oskrbijo z antiretrovirusnimi zdravili več kot 100.000 bolnikov z HIV/AIDS-em. Vodijo tudi 125 kirurških odprav v 20. državah, v katerih so v letu 2007 operirali več kot 64.000 bolnikov. Njihov številčno in logistično največji projekt je v begunskih taboriščih v Darfurju, kjer v 19 odpravah dela skoraj 2000 prostovoljcev, tako domačinov kot tujcev. Denarna sredstva pridobivajo predvsem iz privatnih virov, kar jim omogoča neodvisnost od političnih in vladnih interesov. Za svoja prizadevanja in delo so leta 1999 prejeli Nobelovo nagrado za mir.
Vse to nedvomno pritegne prostovoljce kot sem jaz, ko se odločajo za svojo prvo misijo, kakor seveda tudi želja po dogodivščinah in potovanjih v daljnje kraje. Vendar pa je vseeno najpomembnejše vodilo občutek, da lahko pomagaš sočloveku, tudi v krajih in razmerah, kjer je nevarno in logistično morda celo nemogoče. Kljub temu pa velja povedati, da misije Zdravnikov brez meja v nevarna področja nikoli ne potekajo brez strogega nadzora. Vodja misije ves čas skrbno spremlja lokalno situacijo in po potrebi osebje evakuira. Misija vedno deluje v soglasju in ob pomoči lokalnega prebivalstva in je praviloma dobro sprejeta. Prostovoljci se morajo nujno obnašati skromno in spoštljivo ter upoštevati vse morebitne varnostne ukrepe. V Port Harcourtu je to pomenilo popolno omejitev gibanja po mestu, potovali smo samo v konvoju in ob stalni radijski povezavi, za sprehod pa nam je bila na voljo naša ulica, in še to samo čez dan in če je vodja misije potep odobril. Zaradi razmer v Port Harcourtu misija nikoli ni smela ostati brez vodje, zato je Germain tudi potoval z mano.
Po dveh urah vožnje je terenec zavil na dvorišče bolnice Zdravnikov brez meja, ki je bila v samem središču Port Harcourta ob velikem mestnem bazarju. Na hitro so me predstavili nekaterim ostalim članom ekipe, moj nahrbtnik vrgli v kot pisarne in me čisto neceremonialno in zelo učinkovito potisnili v operacijsko dvorano, kjer je že čakal moj prvi bolnik, prestrašen mlad fant z odprtim zlomom stegnenice.
Še preden se je stemnil prvi večer, sem delala kot izkušen terenski zdravnik. Na moj prvi dan smo operirali 10 poškodovancev, večinoma iz prometnih nesreč, saj so se spopadi zaradi policijske ure nekoliko umirili. Okoli sedmih zvečer se je vsa ekipa zbrala na dvorišču in se v konvoju terencev odpravila »domov«. Prostovoljci smo bili nastanjeni v dveh varovanih hišah, povezanih s skupnim dvoriščem. Ob prihodu nas je na mizi čakala topla večerja, ki jo je pripravila kuharica Blessing – Blagoslov, skoraj dobesedno. K večerji smo ta dan in tudi sicer sedli skupaj, to je bil čas, ko smo se lahko malo sprostili. Končno sem lahko spoznala res vse člane ekipe, ki so bili dobesedno iz vseh vetrov sveta, od logistika Steva, ki je bil iz ZDA in je v resničnem življenju delal kot kapitan ladje do operacijske medicinske sestre Junko iz Japonske, ki je komaj govorila angleško pa se je kljub temu iskreno in velikodušno smejala vsem našim štosom. Kirurgi in anesteziologi smo bili tisti del ekipe, ki se je najpogosteje menjaval, ostajali smo največ 8 tednov, ostali so bili v Port Harcourtu tudi po eno leto, kar glede na razmere res ni bilo lahko. Pomagal je obešenjaški smisel za humor, veliko dobre volje, tolerance in resnično zanimanje za zgodbe in življenja drugih ljudi. In seveda skupni cilj, da bi misija čim bolj delovala in da bi rešili čimveč udov in življenj. Ta prvi večer so se vtisi počasi razblinjali v hudi utrujenosti, ki me je končno dohitela. Dobila sem svojo sobo, v kateri je bilo komaj dovolj prostora za veliko posteljo, ki jo je mreža proti komarjem pokrivala kot baldahin. Zaspala sem kot ubita, kljub rohnenju generatorja za elektriko in hrupnemu pogovoru kolegov v jedilnici.
Naslednje jutro sem se zbudila še vedno utrujena, za trenutek zmedena in neorientirana. V sobo je vdiralo jutranje petje tujih ptic, ropotanje in glasnemo prerekanje voznikov na dvorišču pod mojim oknom...in čudovit vonj arabske kave, ki je prevel celo hišo. Počasi sem mu sledila v kuhinjo. Kavo je nabavljal in vsako jutro skrbno kuhal Cameron, ameriški urgentni zdravnik in veteran misij Zdravnikov brez meja. V naslednjih tednih me je povsem neuspešno poskušal naučiti »pravilno« kuhati kavo, veliko uspešnejši je bil z nasveti za oskrbo bolnikov, predvsem pa je bil vir neskončih zgodb z misij, vedno smešnih, tudi kadar so bile malo žalostne.
Dnevi so si pričeli neverjetno hitro slediti, precej podobni en drugemu. Dan se je začel s Cameronovo kavo, nadaljeval z dolgimi urami v operacijski dvorani in končal s skupno večerjo. Kirurška ekipa je delala vsak dan razen nedelje, ko smo imeli prosto in se odpravili v bolnico samo v primeru nujne operacije. Tudi hrana, ki jo je pripravljala naša Blessing, je bila precej monotona. Pa ne po njeni krivdi, ubogo dekle je pač imela le omejeno znanje zahodnjaške kuhinje. Na srečo pa smo nekateri bolj drzni v skupini našli prijetno alternativo, nigerijsko hrano, ki so jo pripravljali na stojnicah pri bolnici. Premore med operacijami smo tako v družbi nigerijskega osebja prebijali na balkonu bolnice in se mastili z različnimi obarami, kuhano kasavo, predvsem pa dimljenimi pečenimi ribami, pečenimi bananami in jamom. Nigerijci imajo zelo radi pikantno hrano, zato smo bili na začetku vsi v solzah, mi tujci zato, ker nas je tako peklo, oni pa od glasnega smeha.
Z balkona smo lahko spremljali dogajanje na ulici pred bolnico in možne nujne sprejeme in se veliko pogovarjali. Domačine je zelo zanimalo, kako mi tujci živimo. Številni Nigerijci se odločajo za selitev na zahod, v angleško govorečih državah predstavljajo eno največjih novih priseljenskih skupin. Pa čeprav doma živijo v težkih razmerah, odločitev za odhod v tujino ni lahka. Mnogi pustijo za seboj svoje družine, predvsem pa občutek doma in pripadnosti. Na zahodu so vedno najprej tujci s črno barvo kože, šele nato medicinske sestre, zdravniki ali inženirji. V pogovorih so nam odpirali vpogled v svoje življenje tu v njihovi domači deželi in s tem izkušnjo, ki je navaden popotnik v Afriki pogosto nima.
Moja misija v Nigeriji je trajala osem tednov, ki so minili kot nekaj ur. Ko sem se ob povratku na letališču v Abuji vzpenjala v letalo proti Evropi, sem na vrhu stopnic postala in se še enkrat ozrla na griče okoli letališča, ki so trepetali v tropski vročini in globoko vdihnila prašni afriški zrak.
Doma bodo razočarani, ker jim ne bom mogla povedati nič zanimivega o mojem potovanju. Nisem videla eksotičnih mest, tudi ne levov in slonov v nacionalnih parkih, moji Afričani so namesto narodnih noš nosili kavbojke in oprijete majice ter poslušali ameriški rap. Ampak vseeno lahko rečem, da sem doživela tisto pravo Afriko. Doživela sem njene ljudi, ki se kljub težkemu življenju znajo smejati, ki enako dobro sprejemajo srečo in smolo, življenje in smrt. Naučili so me ceniti to, kar imam. In pustili so mi veliko željo, da bi kmalu spet šla nazaj.
