Darila in rojstni dnevi

"Mami, rad bi nekaj novega. Igračko in čokolado!"

Prizanesljivo lahko pripomnim, da pač tudi prevajalcem tujih reklam in tujih kulturnih referenčnih okvirjev ni lahko. Ostaja pa tisti primarni ton - darilo bi.

Seveda, kdo pa ga ne bi? Pa še torto povrh, tako z marcipanovimi vrtnicami na vrhu in čokoladno-mandljasto-marelično-sacher polnilom. In čudovitim napisom, nekaj v stilu
VS VES VESE
NAJBL NAJBOLŠ NAJBOLJOŠ

Ampak darila, ta mene zanimajo. Kajti ko dobiš darilo, je tvoje sprejemanje njegovega poslanstva povsem odvisno - od tega, kakšne volje si, kako dobro poznaš obdarovalca, ali si skregan z njim (mogoče celo zazmer), kako močno si tega darila želiš. Ali ga potrebuješ ali ne, je pravzaprav nepomembno. Pomembno je sporočilo, ki ga darilo nosi.

Zaradi tega sporočila, ki mora biti seveda tudi presenečenje, si brusimo pete, ceframo živčke in trgamo denarnice. Kajti kot je dejal moj stric iz Amerike nekoč, ko mi je razkazoval to deželo čudes: "Na svetu so tri vrste reči: želje, potrebe, in Brookstone". Bolj, ko poznaš obdarovanca, bolj, ko veš, kaj si želi, bolj boš z darilom zadel. Sporočilo bo našlo svoj pristan. Manj, ko ga poznaš, bolj standardna postajajo darila, stroški zanje pa se večajo, češ "ziher je ziher". Po eni od študij naj bi bilo v povprečju vsaj 30% razlike v vrednotenju darila med obdarovalcem in obdarjenim. Kaj je rešitev? Darilni boni? Ali še huje, denar v kuverti?

Premalo se poznamo, da bi se lahko vedno od srca, presenetljivo in čudovito obdarovali. Tudi bloganje je eden od načinov, da gremo skupaj virtualno na kavo in malo pokramljamo, predvsem pa lahko pokažemo košček sebe - kar pa je tako ali tako najlepši dar.

Vse najboljše!

Potepuhi v penziji

Sonce vzhaja, zajtrk se mi počasi in leno prekopicuje v želodčni vreči in pred mano se zvira in spakuje LCD. V bistvu sem vstal zarana, da bom "lahko naredil tisti opis delovnega sklopa projekta", ki bi ga moral že včeraj zvečer, in zaradi katerega so vsi čisto živčni. Si mislite, zaradi mojega obiranja se HKRATI sekirajo v Bruslju, Durhamu, Milanu in Portu? No, v bistvu se ne sekirajo preveč, sam mislijo si svoje.

Zato čist kratek zapis, preden jurišamo dalje. Novopečena mama (kira že? jih je letos ko kebrov) Nta in njen Miha sta od dveh trdovratnih potepuhov - ki sta z mano hkrati in močno v sorodu - prejela kartico. Saj bi jo od mene, pa žal a) tokrat nisem imel časa, in b) ne hodim več z mamico in očijem na morje. OK, za Fidži bi me še mogoče prepričala. Mah, neee....

Kartico je talepša Tukalica objavila na svojem blogcu in jih imela v svojih malih mislih za nekaj časa. Mama in ata sta vmes prišla nazaj, bla čist blažena, koko je tm faaajn (sam po 5 dnevih rata mal dolgcajt), za piko na i sem jima pa še omenjeni bložni zapisek pokazal. Veselje obojestransko serijsko!

No, in da povežem naslov in zašpilim klobaso: saj ne, da bi dolgo zdržala na mestu. Mahnila sta jo dalje, trenutno sta že v Siriji - al je bla tist Kruh in Putrija?
Ja, težko je bit profesor v penziji.
Je to en težek deu.
Po mojem bosta kmal rabla mesečno za vse te avijone.

BING! ura je pisknila, treba bo nazaj, iz dežele sanjarij v deželo Gdobokoga.
In jaz bom tale delovni sklop razturil, ker čez pol ure moram dalje, na Golourha. S Simi in Slonom. Trojke se bližajo!

Fidži pa ostaja, sanje, smer, cilj.

Luč na koncu tunela

Tišina.
Tavaš v temi.
Zagledaš luč na koncu tunela.
Bliža se, postaja vedno večja in vedno svetlejša...
... in nato
gre mimo tebe?
???
Kako prosim?

Moja prva misel je bila: Star srnji pregovor pravi: Ne glej v slepečo luč!
In druga: Še dobro, da nista bili dve, in da nista peljali deske med sabo.

Še eno doživetje tretje sorte na nočnem PST-ju.
Svet postane nekako medel, podrobnosti ni več, sivi odtenki lijejo mimo tebe.
Ura je mimo, vse mine kakor v snu.
Kakor nalašč za Cowboy Junkies.
In za Blues Marka Pavčka.
Lahko noč.

ZaDavki

Uffff! Počutim se kot tisti vojščak, ki je jurišal na miren tihomorski otoček, na katerem so bili vkopani kupi sovražnih vojščakov, in ki sploh niso hoteli, da bi on kam jurišal. Ampak on vseeno je, ker... ker je bil ravno tak dan in je bil datum predpisan in bi drugače prišla davkarija in rubežniki in mu vse odnesli.

Aja, drug film, pozna ura in ... SORTIRANA dokazila o davčnih olajšavah! Ne morem verjet. Našel sem tudi lično rožnato sponko (brez namigov, prosim), jih urejeno, kot se pravemu urejencu(TM) spodobi, zbasal v L mapico, in se vrgel nad cetisovsko iznajdljivo skupaj zlimano in trikrat prepognjeno kuverto, ki sem jo seveda poskušal raztrgati na povsem nepravih mestih. Mimogrede sem postal povsem zbegan, ker mojih silnih dividendnih dobičkov nisem mogel nikamor vpisati (= se z njimi pobahati, vsaj pred davčnimi uradniki. Ne vem, če bom s tako strategijo prišel preveč daleč v življenju.) Seveda sem se - kot pravi tehnološki navdušenec - odpravil na DURSovo stran in malo pokramljal z Vido. Naj me koklja brcne, ta punca ni od muh! Potrpežljivo me je poslušala in mi nato kot Sharon v Basicu vse lepo razložila. He he, miško, let mama tell you all. Nato sem pozorno pregledal še navedbe v njenem ljubezenskem pismu (ki sem ga malo prej v navalu ljubosumja (?) skoraj raztrgal) - in to je bilo to!

Zdaj res ne vem, kaj na s silnimi urami, ki sem se jih namenil nameniti urejanju davkov.
Imate morda vi kako idejo?
Mogoče preberemo kak blog...?

Vojščak je prebredel plitvino in pritekel na plažo v trenutku, ko so tisočerim sovražnim vojščakom v rove prinesli malico, in tako je najuriš tekel vse do vrha hriba. Sploh ga nihče ni opazil, pašto fižol in kumis in SDO so basali v usta in on je povsem nepričakovano lahko zasadil zmagovito zastavo na vrh otoka.


Zmaga! Zmaga! Zmaga!
/glasba zanosno bobni. rez na krvavo rdeči sončni zahod/

Dobrodošlica

Dragi moji,

Najprej je bila Slaščičarna, no, v bistvu Candy Store.
Potem Oblaček (Pohajaček? Kje pa je Veter Potepin?).
Pa Zvezdice (preveč pocukrano).
Baloni (??? kako čudaško)
Sledilo je nekaj intimidiranega mozganja, koko zahudika naj poimenujem tole mojo umotvorino? Vsi drugi *gulp* blogerji so tako originalni.

Sicer pa - zakaj že? Kaj moram dokazati? Pokazati? Nič. Tist, ki je kazal... hm. Moj cilj torej ni, da MORAM nekaj pokazati. Jaaaa,...,...?

Nič, Hlevček naj bo. Tisti, ki me poznate, ste že bili v njegovi TF različici. Zdaj je tu nova, guglasta, sijoča in zaenkrat še skidana različica. Dobrodošli!

(No, tole ni bilo tako težko. Kaj pa zdaj?)

Aja, sej res. Blog - moj prvi uradni dnevnik - je tu.
Komaj sem se zadržal, da nisem zdrdral še "Pripravil ga je Tone Turk, brala pa Marjeta Avsenak."
(oh dem!)

Upam, da mi bo všeč, da se ga bom toliko privadil, da ne bo postal samo pribežališče za zaspane bite in skladišče za davno odrabljene misli. Da bom redno kaj napisal.
Slaščičarna. Shramba za nutelo in marmelado in sanje.
Moj Hlevček.
Za vas.

Pegaz :)