Sunday, April 27, 2008

Svet je vecji za 200 %

Pravijo, da oceani sestavljajo kaki dve tretjini zemeljske povrsine. Ce odstejemo jadranje in obcasno snorkljanje, sem se le redko ukvarjal s preostalimi mokrimi prostranstvi,kjer se ni dalo plezati v hrib, smukati po belih strminah ali brzeti pes ter s kolesom naokoli. Do zdaj.

Pred vami je novi in izboljsani Pegaz 2.0, s polno podvodno akreditacijo, dovoljenjem za najem kisikove bombe in neskoncno zeljo po novih dogodivscinah vsaj 10m pod povrsjem. Kot popoln zacetnik seveda se nimam vseh igrack, zato bodo podvodne slike se nekaj casa sposojene, reportaza pa vsekakor sledi.

Svet je pravkar postal precej vecji. Odkrivajmo ga skupaj!

Saturday, April 19, 2008

Na morje!

Prinešeno z www.dahab-info.com

Je biu že cajt. Gremo na morje! Pa ne za prvomajske, takrat bomo (kot ponavadi) šljakali.
Lepo počasi, en teden prej. Zvito, bi kdo porekel.

Se spomnite tistih powerpointov, kjer se vse blešči v tirkiznih barvah in delfinčki in barvaste ribice plavajo sem ter tja? Otočki s palmami, sunce i miris mediterana? No, tako približno, zaenkrat samo v moji glavi, jutri pa tudi (houp houp) v živo.

Zadnjikrat sva med barvite ribice upadla čisto po naključju. (in seveda preko celega Egipta prej in pol en mesec "po naključju" trogala maske). Moje prvo srečanje z ribo papagajko je izgledalo približno takole:

Puščava, obala, Sharm El Sheik, avgust 1996. Stojim na pontonskem mostičku in malce razočarano gledam v vodo. Razen lepe tirkizne barve obala ni kaj prida - rumen pesek, kot se razprostira kilometre in kilometre v globino celine. Sinaj je pač tak. Sonce žge kot za stavo, senčnik pa je samo za hotelske goste, kar bekpekerji nismo. Obalo pa so pravkar prizadevno pozidavali z verigo za verigo hotelov. In takrat se je zgodilo.

Izpod mosta priplava modra riba, velika kot moja leva teva. Živomodre barve, kot je tevin pašček, z oranžnimi plavutmi.

AAAAA! A si vidla? A ste vidli? Ribaribariba barvasta! Tamle, a vidiš?!! Sliki, Francka, sliki! Kje je moja maaaskaaaa?????

Šou za prekaljene turiste, ki so se rib nagledali v zadnjih n dneh in zdaj uživajo v vedno novih burleskah, ki jih uganjajo prišleki. Pa je vseeno bilo čisto zares. Tri dni glavo pod vodo, rit nad njo kot kak kit, čez dan 40C v senci - kaj bi vam pravil. Da o Dahabu in njegovi koralni steni, kjer me je stric od malega Nema napadel in divje grizljal moje ozadje, ker sem "ogrožal" njegovo najljubšo morsko vetrnico, sploh ne govorim.

Zdaj, deset (okej, skor) let pozneje, greva pogledat, kaj se dogaja pod vodo. Če bo dana sreča junaška, tudi z ustrezno mehanizacijo. Glub glub glub! Ker so vsi leti za Sharm razprodani, greva na drugo stran preliva, na Egiptovsko celino. Menda imajo tudi tam korale.

Gremo, gremo, HIP HIP HURgadA!

Malce potrpite, sline zadržite, še toplo v slikah vse koj prec dobite!

Monday, April 14, 2008

Gostujoče pero: Palestina - Med zidom in nasmehom

Dragi moji,

V časih, ko nas pretresajo valovi inflacije, podražitev osnovnih življenjskih potrebščin, groženj s stavkami, dileme glede štadiona in serijski izpadi tekmovalcev v oddaji BB, teče drugod po svetu življenje tudi drugače. V Palestini, deželi, kjer že šestdeset let ni miru in se kljub mnogim podeljenim Nobelovim nagradam stanje ne premakne nikamor, je pri projektu preprečevanja nasilja v družini v letu 2006 sodelovala tudi Patricija. Danes je spet z nami s potopisom in utrinki iz tamkajšnjega življenja.

Dobrodošli!
---


Palestina vsekakor trenutno ni zelo obiskana turistična destinacija. Seveda je dežela zelo lepa, sončna in topla tudi v tem zamorjenem zimskem času, polna prijaznih in temperamentnih ljudi, dobre hrane, starodavnih verskih spomenikov in zgodovine. Majhno zadrego pa vendarle povzročajo grozeča državljanska volja, izraelske kontrole, s katerimi se človek sreča že na letališču v Tel Avivu, huda revščina in nemogoče razmere, v katerih živijo ljudje.


Nekateri med nami so avanturisti in namenoma zaidejo tudi v take kraje, drugi pa tja pridemo za kratek poslovni obisk, ki se lahko nenadejano spremeni v pustolovščino. Moja se je začela, ko sem v bolnici v Tel Avivu srečala simpatično Palestinko Rasho. Dekle sicer študira medicino na prestižni ameriški univerzi Yale, zato me je presenetila z izjavo, da namerava po končanem študijo nazaj domov, v vzhodni (palestinski) Jeruzalem. Zanimalo me je, zakaj bi nekdo zamenjal zlato prihodnost v ZDA za težko življenje v revni deželi, polni konfliktov. Sicer mi je odgovorila tudi v besedah, predvsem pa tako, da me je povabila s seboj v Jeruzalem, da bi si sama ogledala, kaj je tisto, zaradi česar številni Palestinci, ki bi lahko odšli drugam, vztrajajo doma in zakaj se številni izobraženi in finančno preskrbljeni vračajo iz tujine.


Jeruzalem je od Tel Aviva oddaljen samo dobrih 60 kilometrov, vendar se zdi veliko dlje. Potovanje z avtomobilom je zamudno, če se vozite v palestinskem taksiju ali osebnem avtomobilu, kar dokazujejo zelene tablice. Na poti je treba mimo več izraelskih kontrolnih točk, na katerih potnike, kot smo bili tudi mi, temeljito pregledajo, včasih pa preprosto ignorirajo, dokler se jim ne zdi čas primeren za pregled. Stopiti je treba tudi preko »visoko navitega« detektorja kovin, ki zazna verjetno celo plombe v zobeh. Ampak človek se na to sčasoma navadi, so mi z nasmehom zagotovili moji sopotniki. Sicer pa se zdi Jeruzalem bolj oddaljen od Tel Aviva tudi zato, ker hkrati prepotuješ ogromno kulturno in socialno razdaljo, ki loči zahodnjaško moderni Tel Aviv od orientalskega, neurejenega, glasnega vzhodnega Jeruzalema.

V Jeruzalemu sem bila gost Rashinih staršev. Mati je Američanka, ki je v te kraje zašla sredi šestdesetih let kot novinarka, se zaljubila in ostala za vedno. Oče je postaven Palestinec poznih srednjih let, grške pravoslavne vere in radikalnih političnih prepričanj, zaradi katerih je kar nekaj časa preživel v izraelskih zaporih. Čeprav je vsa družina še vedno zelo zavedna in glasno izraža svoja politična prepričanja, so nekdanjo radikalnost zamenjali človekoljubni projekti, poučevanje in socialno delo. Imela sem občutek, da je za to deloma kriva zavest o neuspehu nekdaj idealističnih palestinskih idej o svobodi in neodvisnosti, ki je bil še bolj očiten v luči grozeče državljanske vojne. A ko sem v naslednjih dneh spoznavala življenje Palestincev in njihove težave, je postalo očitno, da so se morda v socialno delo usmerili tudi zato, ker lahko s tem trenutno vendarle najbolj pomagajo ljudem.

Prvi večer v Jeruzalemu sem preživela ob polni mizi palestinske hrane in glasnih debatah. Družina je pri Palestincih, kot tudi drugih arabskih narodih, zelo pomembna in na tej večerji so bili poleg staršev in otrok prisotni še obe babici, stric in nekaj nečakinj in nečakov. Zbrali so se zaradi Rashinega obiska doma, po več kot polletni odsotnosti. Pogovor je potekal v arabščini in angleščini, tako da sem tudi jaz lahko sodelovala, čeprav sem bila zelo zaposlena s hrano. Miza se je šibila pod težo številnih skled z dušeno in vloženo zelenjavo, olivami, gostim jogurtom, seveda ni smel manjkati znani humus, ki je okusna gosta omaka iz čičerike. Omake smo zajemali s sveže pečenim palestinskim kruhom, ki ni drugega kot velika kvašena lepinja, ki smo jo trgali z rokami. Zraven so postregli še s hrustljavo pečeno jagnjetino. Palestinci pri kuhanju dodajajo velikodušne količine začimb, prevsem timijana, pa tudi koriandra in popra, tako da je med večerjo dišala vsa hiša, verjetno pa kar cela ulica. Tako sem vsaj sklepala po nenapovedanem obisku sosedov, ki so se pridružili pojedini.

Gostoljubnost je vsekakor še ena značilna palestinska lastnost, ki smo jo v vsakdanjem zahodnjaškem življenju že kar malo pozabili. Prijatelji in sosedje so vedno dobrodošli in tudi tujce, kakršna sem bila jaz, hitro sprejmejo medse. Naslednji dan sem se tako obvezno morala udeležiti potovanja, ki so ga pripravili v okviru mednarodnega projekta za preprečevanje nasilja v družini. Projekt vodi dobrodelna luteranska bolnica Avguste Viktorije v Jeruzalemu in z njihovim reševalnim vozilom smo se podali na pot po Zahodnem bregu, da bi obiskali nekaj podeželskih ambulant. Vozili smo se po s soncem obsijani valoviti gričasti pokrajini, ki je sicer precej sušna, sedaj pa je bila zaradi letnega časa presenetljivo zelena. Pot nas je vodila po razritih cestah skozi revne vasi in mimo neskončnih nasadov oljk, ki Palestincem pomenijo vsaj toliko kot njihove hiše. Najvažnejša pa jim je seveda zemlja, na kateri rastejo te oljke in ki je od nedavna spet nekako njihova. Kako krhko je to lastništvo, mi je postalo jasno ob številnih barikadah na cesti, ki so nas silile v vedno nove obvoze in ovinke in podaljševale našo vožnjo v neskončnost. Barikade so postavili Izraelci, da bi onemogočili Palestincem dostop do izraelskih naselij na Zahodnem bregu. Število novih naselij še kar naprej raste, med seboj in z Izraelom so povezana z modernimi širokopasovnicami, vse skupaj pa ograjuje in varuje »slavni« izraelski zid, ki nam je med vožnjo večkrat prekrižal pogled in pot. Čeprav je bil menda mišljen samo kot varovalna ograja in mestoma to tudi res je, pa v bližini naselij preraste v gromozansko 8-metersko gradbeno strukturo, ki jo občasno prekinjajo stražni stolpi in kontrolne točke. Gradnja zidu naj bi stala nekaj milijard dolarjev, in ta podatek, s katerim so mi postregli moji sopotniki, je bil še posebno ciničen v primerjavi s tem, da zdravstveni delavci v palestinskih javnih bolnicah že šest mesecev niso dobili plač, ker vladi primanjkuje denarja.



Vendar pa ljudje še kar naprej delajo in poskušajo pomagati bolnikom po najboljših močeh. Ambulante so preprosto opremljene, včasih so nam ponosno pokazali novo EKG napravo ali kaj podobnega, kar se meni tu v Sloveniji zdi samoumevno, njim pa je pomenilo toliko, kot bi Kliničnemu centru v Ljubljani nakup treh novih CT aparatov naenkrat. Moji gostitelji so ambulante obiskali, da bi tamkajšnje zdravnike seznanili z načini preprečevanja in svetovanja v primerih nasilja v družini. Slednje je med Palestinci v porastu, verjetno predvsem na račun visoke brezposelnosti, težkega ekonomskega položaja in omejene svobode gibanja. Ambulanto ženske pogosto obiskujejo same ali z bolnim otrokom, zato so primeren kraj za pogovore in pomoč. Čeprav se zavedam pomembnosti takega projekta, se mi je vendar zdel smešno majhen v primerjavi z vsemi velikimi težavami, s katerimi se morajo Palestinci spopadati, vključno z možnostjo državljanske vojne. Ampak moji sopotniki so mi zagotovili, da ni tako. Vsak tak majhen projekt prispeva k izboljšanju razmer in pomaga ustvarjati občutek normalnega življenja, kjer so določene vrline in pravice še vedno upoštevane. Tako neposredno in posredno pomaga ljudem nekako gledati naprej. Majhnost teh projektov pomeni tudi hitrejše rezultate, kar njim kot izvajalcem pomaga ohranjati občutek smiselnosti njihovega dela. Zelo pomembna stvar, kadar se svet okoli tebe spreminja v kaos.

Vožnjo smo meni na ljubo zaključili v Betlehemu. Sonce je že zahajalo, ko smo parkirali reševalno vozilo na Nativity Square in se odpravili v Cerkev Kristusovega rojstva. Na zidovih cerkve se še vedno vidijo sledovi krogel iz leta 2002, ko so Izraelci v njej obkolili in več kot en mesec oblegali domnevne palestinske teroriste. Skozi majhna stranska vrata smo vstopili v prelepo starodavno baziliko, ki so jo čarobno osvetljevali poševni žarki zahajajočega sonca. Velika ladja vodi do bogato okrašenega oltarja, mi pa smo zavili v stran in se po stopnicah spustili v majhno sobo pod oltarjem, kjer naj bi bilo resnično mesto Kristusovega rojstva. Malo smo postali in se verjetno vsi med nami, ne glede na vero, zamislili nad nasiljem in žalostjo, ki obdaja kraj rojstva človeka, ki je v bistvu oznanjal, da se moramo imeti radi med seboj. Ko smo prišli nazaj na trg, je bila na njem zbrana velika skupina vernikov iz ZDA, ki so prišli na trg prepevat nabožne pesmi. Njihovo malce neubrano petje se je mešalo z glasnim klicanjem mujezina iz bližnjega minareta. Nekaj časa se je zdelo, kot da skušajo en drugega preglasiti, Američani so bili že čisto zaripli od glasnega petja, na koncu pa se je v mojih ušesih vse zlilo v melodično zmešnjavo, ki je več kot dobra prispodoba življenja v današnji Palestini.

Pot nazaj v Jeruzalem je prekinila še ena kontrolna točka, na kateri so nas pustili čakati dobro uro, preden smo lahko šli čez detektor kovin. Seveda je bilo treba odstraniti pasove, nakit, denar in se sezuti, pa je presneta stvar še vedno piskala. Preko kontrolne točke smo morali peš, ker so reševalno vozilo z voznikom posebej pregledali. Za množice Palestincev iz Hebrona, Betlehema in Ramale, ki delajo v Jeruzalemu, je taka procedura vsakdanji del poti v službo. Prisegla sem si, da se nikoli več ne bom pritoževala nad ljubljanskim prometom in gnečo na avtobusih.

Vse te tegobe pa so bile pozabljene, ko smo se posedli okoli mize v zimskem vrtu slavnega popotniškega hotela Jerusalem in si pustili prižgati ogromne vodne pipe, iz katerih je opojno dišalo po suhih jabolkih. Vsekakor najprijetnejša možna kadilska izkušnja, ki nam je pomagala premostiti čas do prihoda večerje. Postregli so nam z ogromnim pladnjem maklube, ki jo pripravijo tako, da popečejo kose piščanca, jih prekrijejo z rižem in jajčevci, dodajo velike količine začimb in nato kuhajo na zmernem ognju. Jed postrežejo tako, da jo iz posode prevrnejo na pladenj, zraven pa spadajo seveda še palestinski kruh, olive in jogurt. Večerja je trajala nekaj ur, jedli smo počasi, ker so besede toliko hitreje tekle. Debatirali smo o položaju Palestincev, o projektih, ki tečejo v bolnici, tudi o prihodnosti. Večer smo zaključili z dišečo arabsko kavo, v katero primešajo kardamom in jo obilno sladkajo.

Naslednjega dne me je Rasha presenetila z ponudbo, da obiščeva izraelsko bolnico v zahodnem Jeruzalemu, ker namerava čez nekaj mesecev opraviti kroženje iz urgentne medicine. Bolnico finančno podpira dobrodelna judovska ustanova iz ZDA, zanimivo pa je, vsaj glede na trenutne razmere, da je več kot polovica bolnikov Palestincev. Izraelski zdravniki v njej vsi govorijo arabsko in nepristransko obravnavajo bolnike ne glede na vero ali narodnost. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj je celo Rasha pripravljena pozabiti na svoj nacionalizem in se tu prijaviti na kroženje. Potem, ko sem nekaj dni preživela v spoznavanju neznosnih razmer, v katere je Izrael potisnil Palestince na Zahodnem bregu, sem zdaj imela priložnost videti tudi drugo plat medalje, torej Izraelce, ki jim ni vseeno, kaj počne njihova vlada in ki kljub vsemu, kar se dogaja okoli njih, po najboljših močeh opravljajo svoje delo. Tudi tu je bilo zaznati veliko željo po normalizaciji življenja. Izraelska socialna delavka Noe, ki sodeluje pri projektu preprečevanja nasilja v družini, mi je zatrdila, da si ničesar ne želi bolj kot miru, da se ji nikoli ne bi bilo treba ozirati na narodnost ljudi, ki jim pomaga ali z njimi dela in da njeni odraščajoči otroci nikoli ne bi morali služiti izraelski vojaški rok v teh nevarnih razmerah.

Moje naključno potepanje po Sveti deželi se je na koncu iz pustolovščine vendarle spremenilo v nekakšno romanje. Ne toliko romanje v cerkve in k relikvijam kot spoznavanje, da tudi sredi kaosa, nevarnosti in revščine obstajajo ljudje, ki ohranjajo in tudi širijo okoli sebe preprosto človeško dostojnost in ljubezen, celo do ljudi iz »nasprotne strani«. Da smo konec koncev vsi bratje in sestre, kot nam je menda oznanjal tudi Kristus pred več kot 2000 leti.

Saturday, April 12, 2008

Učitelji


K današnjemu razmišljanju me je spodbudil zapis Hirkani o radovednosti in o tem, kako jo zadovoljiti. Ohranjati. Spodbujati. Lastno in tujo. Kako deliti znanje in vprašanja z drugimi, kar je srž in smisel sploh vseh javnih nastopov (celo javna kaznovanja v srednjem veku so imela globok didatičen pomen :) ) Kako predavati?

Zakaj so učenci, študenti, slušatelji med in po predavanju večinoma tiho? Zakaj se nihče ne upa vprašati, da bi izvedel več? Tudi sam sem razmišljal o tem - pri nas je (bil?) šolski sistem tako naravnan, da si pisal po nareku in delal tisto, kar je turšica rekla. (V sedmem razredu so mojim staršem na roditeljskem sestanku rekli, da v šoli "kar nekaj vprašam" in da naj se malo pogovorijo z mano, da pač ne bi tega več počel.)

Zakaj?
  1. Na predavanja se ne pripravim. Če se ne pripravim, ne vem, kaj od predavanja želim izvedeti ali kaj bi lahko in moral izvedeti. V ZDA študent za vsak predmet dobi v roke predpisan učni program, ki poleg splošne navedbe šolskih knjig vsebuje tudi podroben urnik tem, ki se bodo na posameznem predavanju (z datumi!) obravnavale, ter natančen spisek predpisanih beril za vsako predavanje. Znanstveni in strokovni članki ter poglavja v knjigah. Vsa literatura je sfotokopirana in na voljo sorazmerno poceni v skriptarnici. Pravi delovni zvezek!
  2. Sram me je, da bom vprašal kaj neumnega. Izpadel bi neveden pred predavateljem in pred slušatelji. To direktno sledi iz točke 1., sram pa izvira iz naše kolektivne zgodovine, kjer smo v šoli delali natančno to, kar so nam rekli, in je bila večina poskusov kreativnega razmišljanja uspešno zatrta. Družba sama šele leze iz miselnosti uravnilovke in spodbuja najbolj sposobne, da premikajo meje in potegnejo celotni voz s pozitivnim zgledom in tekmovalnostjo naprej.
  3. Neprijetno mi je predavatelja spraviti v zadrego. Ta razlog je najbolj sprevržen. Zaradi tega "usmiljenja" ali "takta" se vzdržuje stanje, kjer podpovprečni predavatelji zapravljajo svoj in naš čas z brezveznimi predavanji. Mehanizem je preprost: nepripravljeni, nevedni ali preprosto neprikladni predavatelji vzdržujejo nizek nivo predavanj, saj nimajo nobenega vzora, standarda in ne ideje, kako svoja predavanja izboljšati, posledično pa tudi ne želje, volje ali energije.
  4. Predavatelju se nočem zameriti. Ta dvojček gornje trditve je še strašnejši, saj ima elemente izsiljevanja. Kolikokrat sem poslušal profesorjeva predavanja samo zato, ker sem vedel, da bom, če ne bom fizično prisoten, sicer imel probleme pri izpitu?
Ob obilici stvari, ki zahtevajo naš čas, se moramo zavesti, da je ta predragocen, da bi ga kot slušatelji trošili na mlačno zanimivih predavanjih ali za kartanje v zadnji vrsti. Kot predavatelji pa moramo zavreči cinične predsodke tipa "za koga je, dobro je" in "da bi oni mene kaj vprašali?" in stremeti k bistvu, zaradi katerega sploh predavamo: ne zato, da bi drugim pokazali, kako pomembni/dobri smo, ampak, da bi nekomu drugemu pomagali razumeti nekaj novega. To je velika odgovornost, zato se moramo pripraviti po najboljših močeh, narediti predavanja odprtega tipa (z vprašanji, vgrajenimi v predavanje) in z novimi podatki in svežimi, zanimivimi informacijami.

O načinu predavanja in sploh o vsem, kar vas na poti lahko doleti, piše Richard M. Reis v svoji knjigi Tomorrow's Professor, ki ima tudi svojo skupnost in pripadajoč blog, rezultat partnerstva med MIT in Stanfordom. Zelo priporočam!

Za zaključek pa še nekaj o inštitutu "zadnjega predavanja", kot ga poznajo na Carnegie-Mellon University. Kaj bi povedal, če bi to bilo tvoje zadnje predavanje sploh? Kaj je bistvo, najpomembnejše, kar bi si želel, da ostane za teboj? Takole je povedal Prof. Randy Pausch.
Srečno!