Kameleonka je napisala
ganljivo zgodbo, kako je moškemu, ki je presenečeno stal pred njenim stanovanjem z odpadlo kljuko v roki, dala nekaj denarja, potem pa ji je kljuko lastnoročno privil nazaj in ji celo podaril imbus (!) ključ od svojega srca. (no, mogoče sem si malce narobe zapomnil celo štorijo :) ).
Pa če pustimo ves nabran žolč in grozovite zgodbe o mojstrih ob strani: dejstvo je:
- če imam praktičen problem, ki ga ne znam/ne morem/nimam časa rešiti sam, potrebujem nekoga, da mi pri tem pomaga.
- ta nekdo si mora vzeti čas, imbus ključ, jakno, ključe od avta, parkirni listek, telefon, zgruntat, kako do mene, in bit pripravljen na karkoli (besna čivava, brizgajoča cev, popolna tema zaradi crknjene varovalke, zamašena banja polna neznane rjave tekočine...), po možnosti ob osmih zvečer - urgenca pač.
- če je to prijatelj, poravnam dolg s protiuslugo (včasih pa tudi z denarjem) - če je prilika. Sicer pa s piškoti in sladoledom tukaj in zdaj.
- če pa je to mojster - se pač ravna po principu ponudbe in povpraševanja. Verjemite, tudi stric od Elektra, ki mi je prišel zamenjat skurjeno pancirko (ne bom šel v detajle, kako sem preživel njeno skurjenje), je mirno napisal račun: pancir varovalka (16A): 5 kSIT, potni stroški: 10 kSIT. Tud trepnil ni. (OK, ne me lovit s ceniki in pravilniki - mogoče so bile cifre malce drugačne - ampak udarilo je, kot da so takele. You do the math.)
Raziskovalci, prevajalci, previjalci, arhitekti, oblikovalci, uradniki, novinarji, učitelji in kar je še te blogerske srenje si pač težko predstavljamo, da zaradi družbene zaželjenosti terciarnih poklicev raste cena manj priljubljenih KV poklicev. Avto mora še zmer peljat, pa če maš magisterij al pa ne. Samo če ga ne znaš ali pa ne zmoreš sam zrihtat, zrihtaj pač ali fajn prijatelje, ali pa debel tošelj.
Kot je rekel Kurt Vonnegut, "Tako to gre."
