St. Valentine's Day Coming Up / Ljubezen na prvo snežinko

Kiss me, you fool! Never mind that paparazzi!

Strawberries!? Is she mental? Where in the world am I gonna find strawberries now?

Geese trails

Look, boys, the chicks are coming!

Damn this deodorant...

Be my Valentine!

Mountain hut sunrise

Palme in valovi me kličejo tja
Kjer je vedno vroče in senca za dva...

... dejte no mir!
Dilce na rame ub šterih, sončn uzhod na vrhu pa dol po srenu!
Nimaš bolšga!

Ovčereja v Dublinu: Dokumentarec

Dragi moji,

Takole je bilo. Ovca je prišla, videla in zmagala. Njene fotke zmrznjenega časa ste vsi občudovalci že videli na njenem pašniku, zdaj pa je čas, da še jaz povem, kako je RES bilo. :)
Torej, z Brezmejno sva se Ovčinega obiska v Dublinu zelo razveselila. Kajti oba sva se v šoli učila, da so ovce domače živali, ki nam edine dajejo tudi volno. Mislim, če to ni fenomenalen prospekt? Polna pričakovanja sva ji torej poskušala omogočiti čim manj stresno in čim bolj prijazno bivanje. In tukaj je poročilo.

Seveda smo najprej skočili v mesto, kjer že od 5.11. non stop vrtijo Jingle Bells. Menda zaradi gospodarske krize. In potem ljudje ful bolj kupujejo. To je približno tako, kot če bi konec dneva, ko si spil že 10 kav, spiješ še enega espresota, "ker si mal zmatran", namesto, da bi se naspal. But I digress. Takole zgleda pa učinek tovrstnih sublimnih sporočil na nič hudega sluteče nakupovalce.

Seveda so glavno okraski za jelko. Na najini se zdaj blešči še nizozemski porcelan. Ček diz aut! Konjiček je Newbridge Silverware.

Seveda so na tržnici prodajali tudi druge vrste okraske, za katere pa se nekako nisva ogrela.

Ta izkušnja je bila dovolj, da je bilo treba poiskati uteho v alkoholu. Dežurna Brezmejna naju je poslala na Music Pub Crawl, im zdaj znava ločiti jig od slipjiga in od reela (? recimo.). Sta bila pa gostitelja, ki sta nas vodila od puba do puba, na moč zabavna.

Nekaterim (ne bomo jih imenovali) se je plesalo tudi naslednji dan, ko sva se z Ovco odpravila iskat gorske leprechaune. Ledu ste lahko dovolj videli že pri njej, za ilustracijo pa naj povem, da je bila cesta tako gladka, da smo vozili največ 15km/h - pri več bi avto namreč avtomatsko zdrsnil v jarek - dokler se nisva spustila malo nižje in je ledeni oklep popustil.

Na vasi so si omislili takele novoletne okraske:

Še en utrinek iz ledenih planjav.

Nato sva pujsnila v Glendalough, kjer sta se dve jezeri obdali s par sto metrov visokimi hribi, na katere se da povzpeti in se v živo spoprijeti z naravnimi elementi.

Posebej pazljiv je treba biti, da ti kateri od teh elementov ne pade na nogo.

V tej divjini živijo tudi nekatere divje živali. Na sliki lahko vidimo Ovco, ki se poskuša približati alpskemu svizcu ali mrmotici. Slišala sva ga, kako nama je žvižgal, a kako kaj videt med temi pošaranimi kamni??

In tu se začne naslednja zgodba (prosto po Župančiču):
Bister potoček se vije čez plan...

... preko kremenov se lije...

... in namesto, da bi se ciciban v njem umil, pade še nekajkrat čeznje, in skozi čudovita nedoumljiva naravna pota...

... iz njega nastane Guinness!! (iz potočka, ne iz cicibana, seveda!)

Leprechauni so naju skrivoma in le od daleč opazovali...

... pa tudi gamsi niso bili preveč za debato. So bili preveč bizi, ker so divje vihrali preko ledenih prostranstev in širjav.

Na poti sva videla tudi nekaj markacij, ki pa so se nama zdele zelo nedoumljive.

Precej truda naju je stalo, da sva jih popravila. :)

"Naša pekla!"

Konec dober - vse dobro. In bilo je RES dobro!
Ovca, pridi spet!

Howth: lep jesenski dan

Sonce nas je ta vikend spet zvabilo na prosto. Enostavno - težko je ostati notri, ko je zunaj tak lep dan, jesensko sonce nas imenitno greje v levo taco in ti oblaki se tako vabljivo valijo čez nebo.
Tokrat sta naju obiskala Kaja in Marko, in skupaj smo se to nedeljo odpravili na sever Dublina, na polotok Howth. Z DARTom, primestno železnico, smo bili tam v slabe pol ure.

Na Howthu je kar nekaj znakov, ki spominjajo na slavno preteklost, ko so se na Irskem spopadali Kelti in Vikingi. Vikingi so se odločili, da bodo zavojevali ta otok, ki so ga naseljevali Kelti. Napadali so keltske naselbine in ustanavljali svoje. Potem so Kelti napadali nazaj in končno po bitki na Clontarfu (južni del Dublina) premagali Vikinge. Na kocu so jih pa kar asimilirali, te rdečelase vikinge. O bitki pričajo razna imena, kot npr. pub po imenu Krvavi potok. Seveda, kdo bi si ne bi želel v miru spiti pivca v takem mirnem lokalu?

Sončna nedelja je privabila veliko ljudi, ki so prišli na odprto tržnico. Pekarnica je svoje izdelke razpostavila pod temle šotorom.

Družinsko podjetje, ki peče izvrsten kruh! Poskusili smo črn makovin rumen bučni. Očitno so ga tudi sami malo poskusili, saj je menda glavnega peka, očeta, še več skupaj. Ta njihov kruh je vsekakor hrana za dušo.

Pristanišče je kar brnelo z aktivnostjo. Ribiške ladje so se mešale z jadrnicami v marini, in kar nekaj jih je ta dan izplulo.

Kar stožilo se mi je po vetru v laseh in gugajočim se tikom pod nogami.

Te lepotice pa so se še naprej ogledovale v zrcalu, si česale lase in čakale na svojega princa.

Sonce voda zrak svoboda

Pot okrog polotoka nas je vodila mimo hiše, v kateri je konec 19. stoletja nekaj let živel pesnik W.B. Yeats. Ta razgled mu je prav gotovo dal navdiha.

V tej hiši še naprej živi nekdo, ki ima rad lepe stvari.

Zdaj pa k razgledom, ki so se nam ponujali na tej dveurni poti.

Na koncu polotoka Howth je svetilnik. Očiten cilj za vse nas nedeljske sprehajalce.
Kdo bi si mislil, da je trava tukaj tako zelena, kjub rumenečem listju!
Tega se pač nikoli ne naveličaš.

Vseeno je bilo treba paziti na pot, saj je bilo pobočje strmo in kar daleč do morja.

Prišli smo do zida, na katerem je tolikokrat pisalo "Keep out", "Private property" in "Danger!", da smo se nekateri kar obrnili. Če ne drugega, iz obzirnosti do stanovalcev v tem svetilniku.

Svetilniki so tako romantični. Dan in noč bdijo nad mornarji, vetrovi in valovi. Tudi GPS jim ne more do živega. Tak ideal miru in popolnega zlitja z naravo, pa vendar kljubovalnega opravljanja svojega poslanstva.

Južni del obale je bil posejan s krasnimi vilami. Ta del je bolj zaščiten pred vetrovi in je zaradi sončne lege nasploh prijaznejši.

Šli smo mimo ene, ki je bila naprodaj. Za pičlih 2,5 milijona evrov. Samo!?
No, ta nakup bo počakal na december, ta mesec smo že kupili bicikel.

In potem je Patricija nenadoma stekla na drugo stran ceste, preskočila je blodinastega labradorca, ki je počival na cesti in stekla k ogradi. Oslička!

Ste vedelli, da so to zelo čiste živali? V ogradi imajo poseben prostor, kjer puščajo svoje kakce. So tudi zelo pametne živali. Samo - trmasti so.

Now this car is one bitchin' wicked machine, duude!

Ko smo prišli do vasi na Howthu, smo se po dobri stari lovsko-nabiralniški navadi razpršili po tržnici. Z Markotom sva našla fish & chips, Patricija in Kaja pa pikantne olive, sončnični kruh, dimljenega lososa in dvojno čokoladno torto. Mmmmm....

Lep jesenski dan v Dublinu. Kot da sploh nikoli ne bi deževalo. Kako srečo imajo nekateri! :)

Poletna sobota

Danes je lepa sobota. Za mano je prva tekma. Prva desetka, v miljah, seveda.

Adidas Frank Duffy 10 mile race, kot del letošnjih poletnih tekaških prireditev v Dublinu. Začelo se je julija s tekom na 10 km, nato nadaljevalo avgusta za 10 miljami (dobrih 16 km), 22. septembra bo polmaraton in dan po Ljubljanskem maratonu, oktobra, še Dublinski maraton.
(For the record: nisem uspel ugotoviti, kdo je Frank Duffy. Priznana lokalna izvedenka mi je zagotovila, da je oče pevke Duffy. Ta navedba pove več o izvedenki, kot o Franku)
P. ni mogla z mano, ker je bila dežurna. Next time - definitely!

Trasa teka je potekala po Phoenix Parku, čudovitem ogromnem zelenem področju, ograjenem z dvometrsko zidano ograjo, v katerem domujejo med drugim irska predsednica, premier, ter ameriška amabasada.

Park je zelo lepo vzdrževan, v njem je plinska (!) razsvetljava, ter krdela jelenov, ki se prosto pasejo.

Nekaj dolinic je zagotavljalo vzpone in spuste, zavoje in seveda razglede, ki jemljejo dih.

Številko s čipom sem dvignil v telovadnici osnovne šole na robu parka, kamor se je zgrnila množica tekačev. Takoj sem se počutil domače: enaki pogledi, enaki obredi pred tekmo, enake vrste pred stranišči. Kakih 15 minut je bilo treba peš do štarta, tam hiter skok za eno od dreves, še tri minute do štarta, glasba bobni, in človeški val se je premaknil.

Dva kroga skozi park nista izgledala tako strašno. Malo me je skrbelo pomanjkanje treninga, saj sem zadnji teden v glavnem samo kolesaril (dvakrat po pol ure v službo in nazaj) - vsekakor tale tekmica ne bo en sam "walk in the park".

Ker nisem poznal nikogar, sem iskal nekoga s podobnim tempom. Garmin je štel utripe in mi puščal malo prostora, čeprav sem vedel, da je 5:15 min/km prehiter tempo zame za to razdaljo in to stanje netreniranosti. Vseeno sem se prijel manjše skupinice, ki so brzeli ravno toliko, kot sem še zmogel.

Zadnji kilometer je pulz prebil 185, kar je zame stratosfera, vendar se nisem dal in sem v končnem finišu (jasno) zmlel še nekaj nič hudega slutečih. Seveda sem v cilj prijadral v polni opravi Tekaškega Foruma, z napisom Slovenija na hrbtu. Kaj več si lahko predstavljaš samo še v - no, ok, bodimo realni. Z 01:23:44 neto po čipu je bilo kar v redu za prvič.

Vreme je zdržalo skoraj do konca, ko se je pršec spremenil v tropski naliv. Do avta sem priskakljal moker kot miš, ponosno stiskajoč v roki goodie bag (rdeča tekaška adidasova majica, snickers, twix, izotonik pijača, sevenUp, vrečka žele bombonov in kar nekaj reklame.)

Najboljše od vsega pa me je čakalo doma: Irish Stew. Sem jaz vedel, da je tudi dežurstvo na telefonu za nekaj dobro! In to ZELO. Compliments to the chef!