Showing posts with label smeh. Show all posts
Showing posts with label smeh. Show all posts

Wednesday, February 10, 2010

Veseloigra enodejanka v B-duru



Andrej: Martin, Neža, gremo v trgovino.
Martin: Jaaaa! Kupili bomo bakugane!
Neža: Brezveze.
Andrej: Martin, kaj pa če ne bomo imeli dovolj denarja? A bomo potem kar tebe prodali?
Martin: Ne, bomo tebe!
Andrej: Ja, ja, tebe!
Martin: Nee, tebe!
Andrej: Ja saj pravim, tebe!
Neža: Martin, namesto "tebe" reci "mene", pa ga boš ugnal!
Martin: Ja, Andrej, bomo Nežo prodali!



Sunday, January 31, 2010

Watch out where the huskies go...



... and don't you eat that yellow snow!


[Frank Zappa, Don’t Eat The Yellow Snow]

Monday, January 25, 2010

Please show "Please do not disturb" when no disturbance is expected.



Xi Jiao Hotel, Beijing, 2006

Tuesday, November 3, 2009

Friday, October 2, 2009

Chief Sitting Bull / Gospod direktor




Encountered at Etretat, Normandy, France, September 2009

Sunday, June 28, 2009

Dublin, Švica


Poglejte, kaj je to Irska.
Jabolka rastejo lepo pakirana v papirnatih (ekološko!) vrečkicah. Če vas zanima okus, pa samo vprašajte prodajalca, oz. ga od njega zahtevajte. :)
Vse je cokumpok, in to še pred ponovnim glasovanjem o Lizbonski pogodbi.
Poraja se vprašanje, je to res še Irska?
In nadalje, kot bi rekli moji hrvaški prijatelji, "Di je Evropa, a di smo mi!?"

Thursday, January 15, 2009

Bodita pazljiv in you hiter odgovoriti!

Tole pismo je danes zjutraj priletelo v moj nabiralnik, in preprosto sem ga moral deliti z vami.
(Sporocilo je lazno: ce ste ga dobili tudi vi, ga hitro pobrisite!)

Poleg tega je sporocilo zelo zabavno. Kot vse kaze, je bilo v slovenscino prevedeno avtomatsko, s pomocjo programa, naslovi za sporocanje so lazni, z odgovorom pa sporocis posiljatelju svoj (delujoc) naslov, uporabnisko ime in se celo geslo. Od tu naprej vas nabiralnik lahko postane t.i. zombi, preko katerega se naprej posilja spam.

Nauk: noben racunalniski administrator uporabnikov nikoli ne bo spraseval po imenu in geslu, se najmanj pa preko nekega e-sporocila.

Uzivajte!
---
From: admin [mailto:service.upgrade190@gmail.com]
Sent: Thursday, January 15, 2009 9:39 AM
To: admin@uni-lj.si
Subject: Preveri in posodobi vaš uni-lj.si Webmail račun.

Dragi uni-lj.si Webmail Uporabniki

To sporočilo je od UNIVERZA V LJUBLJANI Computer Center za vse uni-lj.si webmail Uporabniki smo posodabljanja naših osnovnih podatkov in e-poštni center. Mi smo preklic vseh neuporabljene uni-lj.si Webmail account.You so dolžni nemudoma preveriti in posodobiti svoje webmail račun, ki ga takoj preveri z vašim e-mail identitete. To bo preprečilo vaš email od bil zaprt v tej analizi. Da bi preverili vaš e-poštni identiteto, ki jo predložijo naslednje podatke;

Navedite podatke o računu za naše nove uni-lj.si Webmail Upgrade Team:
Račun Prijava Ime :____________________
Račun Prijava priimek :____________________
E-mail Uporabniško ime :____________________
Email Password :____________________

Pozor! uni-lj.si Webmail uporabnik, ki noče, da se preveri in posodobi vaš e-mail v roku sedmih dni od prejema tega obvestila, njegov e-mail naslov, bo trajno zaprta.

Hvala vam za izbiro uni-lj.si Webmail! Pozor koda: E55G99AAJ

Copyright © 1997-2009 EF WebTeam. Vse pravice pridržane.

Sunday, December 7, 2008

The Plan by Jack Handey

Dear Friends,

Currently, I am preparing a project plan, and the more I dig in, the more loose ends seem to surface. This is where I stumbled upon Jack Handey's planning exercise in The New Yorker (Shouts and Murmurs, Nov. 24, 2008)

Enjoy!

Illustration: Michael Kupperman

The plan isn’t foolproof. For it to work, certain things must happen:

  • The door to the vault must have accidentally been left open by the cleaning woman.
  • The guard must bend over to tie his shoes and somehow he gets all the shoelaces tied together. He can’t get them apart, so he takes out his gun and shoots all his bullets at the knot. But he misses. Then he just lies down on the floor and goes to sleep.
  • Most of the customers in the bank must happen to be wearing Nixon masks, so when we come in wearing our Nixon masks it doesn’t alarm anyone.
  • There must be an empty parking space right out in front. If it has a meter, there must be time left on it, because our outfits don’t have pockets for change.
  • The monkeys must grab the bags of money and not just shriek and go running all over the place, like they did in the practice run.
  • The security cameras must be the early, old-timey kind that don’t actually take pictures.
  • When the big clock in the lobby strikes two, everyone must stop and stare at it for at least ten minutes.
  • The bank alarm must have mistakenly been set to “Quiet.” Or “Ebb tide.”
  • The gold bars must be made out of a lighter kind of gold that’s just as valuable but easier to carry.
  • If somebody runs out of the bank and yells, “Help! The bank is being robbed!,” he must be a neighborhood crazy person who people just laugh at.
  • If the police come, they don’t notice that the historical mural on the wall is actually us, holding still.
  • The bank’s lost-and-found department must have a gun that fires a suction cup with a wire attached to it. Also a chainsaw and a hang glider.
  • When we spray the lobby with knockout gas, for some reason the gas doesn’t work on us.
  • After the suction cup is stuck to the ceiling, it must hold long enough for Leon to pull himself up the wire while carrying the bags of money, the gold bars, and the hang glider. When he reaches the ceiling, he must be able to cut through it with the chainsaw and climb out.
  • Any fingerprints we leave must be erased by the monkeys.
  • Once on the roof, Leon must be able to hold on to the hang glider with one hand and the money and the gold bars with the other and launch himself off the roof. Then glide the twenty miles to the rendezvous point.
  • When we exit the bank, there must be a parade going by, so our getaway car, which is decorated to look like a float, can blend right in.
  • During the parade, our car must not win a prize for best float, because then we’ll have to have our picture taken with the award.
  • At the rendezvous point, there must be an empty parking space with a meter that takes hundred-dollar bills.
  • The robbery is blamed on the monkeys.

Monday, July 14, 2008

Relativity


And what makes your world go 'round today?

Tuesday, June 17, 2008

Boj na poziralniku

Dragi moji,

Glede na ton in izgled danasnjega zapisa ste gotovo ugotovili, da sem gotovo spet nekje zaglavil. Tokrat za spremembo ni letalisce, je pa neka druga prijazno neosebna masovna skatla za procesiranje nasih dus. Kjer se guma sreca z asfaltom. Kjer se mozje locijo od deckov in clovek od svojega ugleda. Samo dve besedi, ki opisujeta neskoncno brezno, cez rob katerega nam je tu dano zreti, in ki ga vedno znova polnimo z upanjem.

Upravna enota.

Se je tudi vam najezila dlaka na tilniku?
Med polurnim racunalniskim mrkom se nas je namrec nabrala prava mnozica nesrecnikov. Prosto po Mateju Boru, En sam milijon, ki ga trpljenje krotovici, a vendar ga nikoli ne unici!

Cas je, da zamenjam osebo izkaznico. Kaj hocemo, minila so leta mojega breskrbnega zastrasevanja nic hudega slutecih policijskih uradnikov z bradato in brkato sliko v stilu Carlosa. Kratko pristrizena frizura, ki pristoji sodobnim mozakarjem. Modrost, ocitno skrita v obraznih gubah. Izkusnje, ki prosevajo iz podocnjakov. No, mogoce je kak tatu premalo. Se dobro, da v blizini ni talent skavtov za katerega od orto mobilnih operaterjev.

Zdaj sem pa na vrsti. Drzite mi pesti!

Friday, May 30, 2008

Sopotniki: Pearls Before Swine

Stephan Pastis' Pearls Before Swine. Kdo ve, ali bo krokodilom uspelo pojesti Zebro?
Strupen humor. Not for the faint of heart.

Friday, May 23, 2008

Declaration of Revocation of Independence

To the citizens of the United States of America:

In light of your failure to nominate competent candidates for President of the USA and thus to govern yourselves, we hereby give notice of the revocation of your independence, effective immediately.

Her Sovereign Majesty Queen Elizabeth II will resume monarchical duties over all states, commonwealths, and territories (except Kansas , which she does not fancy).

Your new prime minister, Gordon Brown, will appoint a governor for America without the need for further elections.

Congress and the Senate will be disbanded.

A questionnaire may be circulated next year to determine whether any of you noticed.

To aid in the transition to a British Crown Colony, the following rules are introduced with immediate effect:
  1. You should look up 'revocation' in the Oxford English Dictionary.
  2. Then look up aluminium, and check the pronunciation guide. You will be amazed at just how wrongly you have been pronouncing it.
  3. The letter 'U' will be reinstated in words such as 'favour' and 'neighbour.' Likewise, you will learn to spell 'doughnut' without skipping half the letters, and the suffix -ize will be replaced by the suffix -ise.
    Generally, you will be expected to raise your vocabulary to acceptable levels. (look up 'vocabulary').
  4. Using the same twenty-seven words interspersed with filler noises such as 'like' and 'you know' is an unacceptable and inefficient form of communication.
  5. There is no such thing as US English. We will let Microsoft know on your behalf. The Microsoft spell- checker will be adjusted to take account of the reinstated letter 'u' and the elimination of -ize.
  6. You will relearn your original national anthem, God Save The Queen.
  7. July 4th will no longer be celebrated as a holiday.
  8. You will learn to resolve personal issues without using guns, lawyers, or therapists.
  9. The fact that you need so many lawyers and therapists shows that you're not adult enough to be independent.
    1. Guns should only be handled by adults. If you're not adult enough to sort things out without suing someone or speaking to a therapist then you're not grown up enough to handle a gun.
    2. Therefore, you will no longer be allowed to own or carry anything more dangerous than a vegetable peeler. A permit will be required if you wish to carry a vegetable peeler in public.
  10. All American cars are hereby banned. They are crap and this is for your own good. When we show you European cars, you will understand what we mean.
  11. All intersections will be replaced with roundabouts, and you will start driving on the left with immediate effect. At the same time, you will go metric with immediate effect and without the benefit of conversion tables. Both roundabouts and metrication will help you understand the British sense of humour.
  12. The Former USA will adopt UK prices on petrol (which you have been calling gasoline)-roughly $10 per US gallon. Get used to it.
  13. You will learn to make real chips. Those things you call French fries are not real chips, and those things you insist on calling potato chips are properly called crisps. Real chips are thick cut, fried in animal fat, and dressed not with catsup but with vinegar.
  14. The cold tasteless stuff you insist on calling beer is not actually beer at all. Henceforth, only proper British Bitter will be referred to as beer, and European brews of known and accepted provenance will be referred to as Lager. South African beer is also acceptable as they are pound for pound the greatest sporting nation on earth and it can only be due to the beer. They are also part of British Commonwealth - see what it did for them.
  15. Hollywood will be required occasionally to cast English actors as good guys. Hollywood will also be required to cast English actors to play English characters. Watching Andie McDowell attempt English dialogue in Four Weddings and a Funeral was an experience akin to having one's ears removed with a cheese grater.
  16. You will cease playing American football. There is only one kind of proper football; you call it soccer. Those of you brave enough will, in time, be allowed to play rugby (which has some similarities to American football, but does not involve stopping for a rest every twenty seconds or wearing full kevlar body armour like a bunch of nancies). Don't try Rugby - the South Africans and Kiwis will thrash you, like they regularly thrash us.
  17. Further, you will stop playing baseball. It is not reasonable to host an event called the World Series for a game which is hardly played outside of America. Since only 2.1% of you are aware that there is aworld beyond your borders, your error is understandable. You will learncricket, and we will let you face the South Africans first to take the sting out of their deliveries.
  18. You must tell us who killed JFK. It's been driving us mad.
  19. An official from Her Majesty's Inland Revenue (i.e. tax collector) will be with you shortly to ensure the collection of all monies due (backdated to 1776). Until these are paid, there will be no representative government in the USA, in line with the policy: 'No representation without taxation'.
  20. Daily Tea Time begins promptly at 4 pm with proper cups and saucers (never mugs), and with high quality biscuits (cookies) and cakes;strawberries in season.
  21. Some tea has gone missing, and we expect it back. We'll be searching Boston first.
God save the Queen.
Source1, Source2

Monday, February 18, 2008

Kam gre Pegaz pozimi?

Kaj dela pa Pegaz pozimi,
ko dol in breg pokrije sneg?
Kaj dela pa Pegaz pozimi?

No, da ne boste mislili, Pegaz ne spi zahomotan v svoj košati rep v toplem brlogcu, postlanem z listjem in hruškami. Namesto tega se odpravi v pravljično gorsko vasico, kjer živijo dobri ljudje, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča, kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza, življenje ima smisel in kjer se cedita med in mleko.

Pravljična je tudi naša hiška, v kateri vedrimo ponoči. Taka, čisto taprava, iz lecta! Janko in Metka bi si vse prste obliznila, mi pa moramo počakati do konca tedna.

Seveda je pogosto težko počakati do kosila. "Struja, voda i sendvići" se je svojčas glasilo geslo. Po drugi strani pa se kaj hitro spomnim dileme Michaela Douglasa iz Falling Down:
"What's wrong with this picture?!"
"I sink zis sandvich vos skwusched!"
Verjetno je zračni pritisk. Slika je namreč posneta na 3000+ m, na Marmoladi. Sicer je nisem poskusil, ker so bili kozarčki marmolade zelo dragi, smo pa našli en zvonček za našega ovna vodnika.

Pa da ne boste mislili, da se samo po gozdu pojamo in nabiramo borovnice, ali pa da na zapečku predemo volno. Nak, naš adrenalinabtajlung se ponaša s prav strupeno varianto 120 cm dolgih zverinic. Snowbladice ali skibordice so malo zrastle od zadnjič, 99 cm je bilo vseeno malo preveč dela in malo premalo užitka. Zdaj je popoln.


Tele zverinice so sicer sposojene, ampak smo si takoj naslednji dan lastne omislili. Dizajn je malo manj kričeč in bolj subtilen, ker pa na užitek pri drsenju čez snežno podlago sploh ne vpliva.
(Za glasbeno spremljavo si predstavljajte Laboda ob Camille Saint-Saensa.)

Seveda se v hribe, sploh pa tako daleč, ne hodi samo zarad frišnega lufta. Pa tudi skvušnjenih sendvičev počasi zmanjka, in treba je zgrabiti naslednji doping, ki je pri roki. Mal kofeta, pa mal cesarsko praženih OH. Z brusnicami, kajpada!



Tukaj bi lahko sped padel v tirado, kako brusnice niso kot borovnice (kot si radi zamišljamo), temveč rastejo na grmičevju nižjih podalpskih dolin, ampak potem bi spet padel v filing in bi vam odpel kako kitico "Zakrivljeno palico v rokiii..."
Ni za šibke po srcu, verjemite.


Tale pogled se mi je posebej vsedel v srce. Celo tako zelo, da mi zdaj krasi ozadje ekrana. Po mnogih (recmo 30+) letih smučanja sem končno prišel na gušt. Prej je bil zmeraj mater. Ampak zdaj je poezija. In zmeri boljš je! Tolk o globalnem segrevanju: KUD BAŠ zdej.



Celec je nekaj, s čimer se bom moral spoprijeti naslednje. Smučke pri 120 cm nimajo dovolj nosilnosti, da bi te varno nesle, in prehitro se pogrezneš. Je sicer precej manj nevarno, kot pri 99 cm, a vseeno celca ne priporočam. Pa narit sneg? Jugec? Pršič? Trda podlaga a la Wengen?
Bring it on!



Noubadi faks vid mister Zero!

Zdej vem, zakaj teli planšarji vsako jesen nazaj v dolino ženo. Ker sicer bi čisto presvisnili tukaj na planini, pogledi in razgledi so prav nadrealistični.


Tale poskus reenakcije pogleda Amelie Earhart pred prvim solo poletom prek alp. Aja, no, ona je letela preko Atlantika. Ampak pogled je pa kr taprav.


In kakšen razgled! Ta, ki si je izmislil gondolo, je ziher zlo bogat.


V sladki vasi je videti veliko lepega tudi zvečer, ko se sonce skrije in poljane zavzamejo snežni teptači (Ratrakus Ropotansis). Lokalni specialiteti smo dodali nekaj prav originalnih dodatkov (nikol ne uganete.) S čokolado je tako, kot z vegeto: nikoli ni odveč!

Za 3 minute v mikrovalovko, potem pa malo baily'sa čez... Ja, tko se začne...
... ampak neha se šele, ko so usta že čisto zapopana! Še posebej, če nam zadevo servira tako uglajen in omikan natakar.



Sonce voda zrak svoboda!

Pa čeprav malo komercialno. Važno je, da naberemo malo lepih vtisov za celo leto.
Italijanski Dolomiti, Arabba, januar 2008

Sunday, January 27, 2008

Inner Space ali notranjost Notranjske

Sončna sobota je kar klicala po potepu. Smučanje? Neee, saj smo ravnokar, na zadnji dan sneženega tedna omislili nove smuče, torej smo si prizadejali dovolj hudega in si lahko zato privoščimo kaj bolj umirjenega. Kot na primer izlet v neznano!

Težava pri poti v neznano je, da je neznano zelo slabo pokrito z zemljevidi, zato sva morala sprejeti nekaj kompromisov in se omejiti na znano, a nepoznano pokrajino, ki se razprostira "na drugi strani Krima". Ker za nas Ljubljančane se svet na jugu pač konča s Krimom. (Potem menda enkrat spet pride Istra, Dalmacija, Grčija in Egipt in Afrika in Južni pol, ampak to je že drugje.)

Pot naju je vodila v nedrja Notranjske, iskat zmaje, gradove, kraljične in pravljične dežele.


V Notranjsko sva stopila skozi velika stara vrata, katerih obok je sklenil velik kamen. Starodaven zapah je zagotavljal, da se nihče ne more pretihotapiti skoznje kar tako.


Dežela je polna čudes. Prebivalci so zgradili stolpe, da lahko bolje slišijo ptičje petje iz gnezd na bližnjih drevesih.


Življenje tod ni lahko. Kruh si morajo ljudje sami nasekati in ga posušiti. Temu pravijo skladovnice.


Hlebci so podolgovati in različnih oblik, prevladuje pa polkrožna oblikaz rjavozapečeno skorjo na njej. Kruh je trd in se verjetno zmehča šele, ko ga zjutraj pomočiš v belo kavo.


Takole pa sušijo sadni kruh, ki ga imajo namesto čokolade. Z njim preživijo prijetne zimske urice na topli krušni peči.


Tudi konjiči so zabavni, majhni in kuštravi. Za jabuček ali dva so pripravljeni copotati v svojem značilnem islandskem kasu skoraj celo uro. Moja Liska je bila nekam nedovzetna za moja prepričevanja - kot vse kaže, nisem uspel najti prestavne ročice.


Freja pa se je dobro držala. Islandski frufru je skrival drobno belo liso na čelu.


Tudi jabuček je izginil, kot bi trenil, in že sta bili prijateljici!

Na Gradu Prestranek sva preživela prijetni urici na, z in ob konjih. Naslednji pošastek naju je čakal v polni bojni opremi, z 20 ostrimi kremplji in še več zobmi.

Vseeno se lahko pohvalim, da sem ga počohal po trebuhu in PREŽIVEL!
(yea, right!)

Klical naju je že Snežnik, dolga in zavita cesta ter čudovit razgled.


Vsepovsod so na naju prežali papagaji al kaj so že tisti. Nikol ni miru.


Polje nad Knežakom se je svetilo v vsej svoji lepoti.



A cesta je vodila naprej.


Gostilna v Mašunu postreže z divjačino - medvedjo pečenko, zrezki divjega prašiča in palačinkami lovskega nadzornika (jesti je treba hitro, ker zna bit nadzornik zelo hud, če te zaloti!)

Po dolgem tavanju po gozdnih stezicah sva prišla do cilja - grad Snežnik, v vsej svoji lepoti!



Oblegovalci bi imeli težko delo: tukaj je tako lepo, da bi se kar usedli in kot bikec Ferdinand zasanjano zrli v čudovite oboke. Kdo bo pa ropal in požigal?


Zaman sva čakala na grajsko gospodično, ki bi v tega balkona klicala na pomoč, si česala dolge zlate lase in koprneče zrla v daljavo.

Še trenutek in že sva bila nazaj v civilizaciji. Za tak lep dan je bilo vredno za trenutek pozabiti na smučke.

Sunday, December 16, 2007

15th Airborne Cavallry




Dragi moji,

tokrat se vam vaš najljubši dopisnik javlja iz malo manj običajne in za to mogoče malo bolj zanimive lokacije. Nikoli ne boste uganili – sem namreč na sedežu 2C ob prehodu, natančno pred čokoladno stevardeso v rdečem krilcu in z dreadi v majhnem Canadairu, ki leti proti New Yorku. Zapuščam Chicago, kjer sem prebil dva tedna učeč se novih stvari in spoznavajoč nove prijatelje.

Jutro je lahko tudi tako: vedel sem, da se je premišljeni večerni načrt o pripravi vseh potrebnih pritiklin v pravem vrstnem redu in v pravi torbah izjalovil tisti trenutek, ko me je zbudil telefonski klic.
Telefonski klic?
Od kod, zakaj, kako, saj sem vendar navil budilko na Nokiji, pa sobni radio sem nastavil na tri minute kasneje? Da nisem slučajno zaspal??? Uradni glas receptorke mi mimogrede zaželi dobro jutro in mi sporoči, da je moj voznik limuzine že prišel, pol ure prej zaradi novozapadlega snega, in da naj se skibam dol ASAP. Ojoj, sneg? Kaj pa zajtrk? Ta ima pri meni prednost. Hm, no, pa smo tam. Ni prvič, da mi sneg prekriža načrte s potjo na letališče. Momljajoče obljubim, da pridem dol v petnajstih minutah, in v tistem trenutku še celo resno mislim.

Akcija! Najprej brivnik, pa pakiranje preostalih pritiklin, vmes piska budilka (ojej sostanovalci še spijo), mikrovaloviranje supersladkih muslijev z mlekom, vmes začne na ves glas igrati radio (jamadona no!), last minute check in že sem v pritličju. Stroga teta za pultom me premeri od peta do glave (no, od prsi navzgor pa res). Dobro se upira mojemu best six-o-clock smile. Ura je pol sedmih, ko se mi posveti, da bi moral ob šestih poklicati še Hrvoja, ki naj bi me spremljal do letališča in rental avto za naslednji teden. HOOVER DAM! Teta seveda ohrani svoj jekleno brezbrižen pogled. Kaj pravzaprav tale mulc sploh hoče. Ravno, ko se mi pripelje misel, da moram v bistvu čim prej poklicati Hrvoja, se ta prismeje izza vogala. Na srečo se je zbudil sam. Plačam hotel in se spokava v črno limuzino. Zunaj je res sneg; kakih 7 mm ga je že zapadlo, in pred nami je pet plugov, po krpansko otovorjenih s soljo. No, mislim da vseeno morda ne bo hudega. Na poti zgrešimo avto, ki ga divje zanaša, za slab meter. Na letališču sem dve uri pred letom – če to ni luksuz? Vsekakor boljše, kot spanje v topli postelji.

Klasična rutina na letališču, le da je tokrat treba sezuti tudi čevlje, ker jih hočejo 3d poskenirati al kaj. Vsekakor učinkovita posadka, katere glavna jutranja zabava je zbijanje šal na račun drug drugega. Mogoče bi lahko malce pomagali s plastičnimi škatlami, ki so se nakopičile na koncu skenerja prtljage? Potem pride na vrsto knjigarna, kar je vsekakor najljubši kotiček v vsakem letališču. Zatopim se v knjigo o Geraldu Fordu, ki je prevzel predsedništvo po Nixonu. Kdo bi si mislil, knjiga povsem razblini vtis o njem kot o prijaznem tepčku. Končno kupim plastenko sladkane vode ("no juice added" – all we ever wanted!) in pujsnem proti check-inu. Čez kakih deset minut pride za mano misel, da za svoj dvajsetdolarski bankovec nisem prejel drobiža. Dvajset dolarjev pa ta voda ni vredna – hop nazaj, skupaj s črnimi mislimi in brnečimi možgani, ki snujejo Načrt, Kako Prepričati Prodajalko, ki je Ravno Vtaknila Osemnajst Dolarjev v Žep, da Jih Da Nazaj. Pridem v knjigarno. Vrsta. Potrpežljivo čakam, da punca počaaaasi prešteje vsak bankovec in ga vrne kupcu. A njemu pa ja, a? Se bova že še zmenila! Pridem na vrsto in ujame moj pogled (LaserSharp Industrial SteelGrade CuttingEdge™). Brez besed mi našteje osemnajst bankovcev. Lej si ga zlomka! Torej, ahem, "Thank you VERY much!" in se obrnem na petah. Oh boy, my eighteen bucks!!! IT'S PARTY TIME!!!!

Letalo so malo prej že malo špohtljali, zdaj pa se ga stric v dvigalki loti pošteno. De-icing procedure. Z ogromno cevjo brizga po njem, najprej belo paro, nato rožnato tekočino, po krilih pa še zeleno zadevo, ki se toči kot med. Poskenirajo naše boarding passe in odpujsamo skozi veter in mraz proti malemu letalcu. Vzletimo brez težav, stevardesa Rita nam demonstrira varnostne ukrepe. Prvič vidim, kako stevardesa hkrati govori po mikrofonu o privezovanju in maha z brošuricami, maskami in pasovi. Kinky! Čez nekaj časa pride naokrog s pijačo. Nima nič kofeinskega, zato izberem All Natural Minute Maid Cranberry. Seveda takoj zagrabi taveliko šaflo in mi hoče nasuti led. No Ice, Please, We're European! Ne morem si pomagati:
Jaz: "Where did you get the ice?"
Rita: "What was that?"
Jaz: "The ice. Where did you get it?"
Rita: "What do you mean?"
Jaz: "Didn't we just go through a de-icing procedure? How did you manage to hide away some?"
Rita: 21, 22, 23… "BWAHAHAHAHA!"

Ravno pristajamo, JFK here I come!
Pa recite če leteti ni lepo.

Wednesday, December 5, 2007

Miklavz!!!



Danes zjutraj me je v elektronskem nabiralniku cakalo pismo. Nikoli ne uganete - pisal mi je Miklavz!! (OK, mogoce ste uganili, ker je bil naslov malce prevec razkrivajoc). HEJJJJ!!! Kako sem se ga razveselil! Pravi, da sem bil priden! In dobil bom darila! Pise mi takole:

Spostovani Andrej,

na zalost sem grozno zaseden tu v Sloveniji, kjer je cel kup zelo pridnih otrok in visokih rdecelasih deklet. Zato ne bom imel casa priti v Ameriko in ti nabasati nogavico z pomarancami in cokoladnimi bonboni. Zato te prosim, da to naredis ti namesto mene. Kupi cel kup sladkarij, jih poskrij po svoji sobi in se jutri zbudi in v prijetnem presenecenju pohrustaj vse kar vidis. Ker si bil res res priden.

Tvoj Miklavz


Res je, tudi v Ameriki nosi Miklavz. Ce ne drugega, nosi pisma. Elektronska, kot se danasnjemu casu spodobi. Tudi darila so elektronska. Lahko si jih kar sam poisces z Googlom in preko neta posnames na trdi disk.

Edino, kar ni elektronsko, je razlog, zaradi katerega dobis pismo.
Ta najbolj steje.

Hvala, Miklavz!

Tuesday, November 20, 2007

It's all Spanish village to me!


... je reku Pegazov ata in si na ramo zavihtel ruzak.
Spet je čas za jemanje poti pod noge, letanje naokoli in spanje v tujih posteljah.
Bom vsaj pazil, da me ne bodo tuja vrata tudi bila po petah, ker to bi bila pa res že kriza. Ker pete bolijo, o ja, smo sprobal, sploh če so vrata kakšna druga kot iz Ikeje.

Šta da vam pričam kad sve znate. Ikeja me je posebej razočarala zadnjič, ko se mi je stranica ene super robustne (japajade) omare mal razčesnila med transportom domov. V prtljažniku Pegazmobila. Sem vozil kot po jajcih, majke mi! In zdaj je v močnih in zanesljivih rokah lokalnega mizarja. Šta sve Švedjanin ne izmisli da Slovenac sj*be.

In ker bom moral jutri že ob 4:50 poslušat pritožbe ene druge skandinavske iznajdbe in mirit ubogo rasplakano mi nokijo, je počas cajt, da se spokam v Spanćevo. OK, ruzak pride na vrsto takoj zjutraj. Obljubim, da če mi bo slučajno dolgčas in internet mil, se vam oglasim.

Do takrat (= do nedelje) pa paste na blogonijo in čekirajte vreme v Atenah. Baje bo lepo. Bajbaj!

Friday, November 2, 2007

Motivacija



Takole, prepričali ste me.
Po vzornem vzoru nekaterih svojih vzornikov sem si, kot prava papiga ponavlanka (Psittacus Repetitius), omislil števec. Ne števec hitrosti (ker bi pri meni moral šteti v minus al kako), temveč števec obiskov. Zazdelo se mi je namreč, da se je krog mojih kofetkarjev nekako stabiliziral pri številki, ki ji je vseeno, če jaz še kaj napišem al pa ne. Pa pustimo tukaj poredkost mojih postov, ki je vzročno-posledično zvezana z nizkimi pričakovanji mojih zvestih (o da, zelo zvestih!) bralcev v začaran krog padajoče spirale.

Ma ne, v bistvu sem bil samo malo radoveden.

Na moje veliko presenečenje vas kar nekaj pije kofe z mano!! Sem vedel, da se to ne bo končalo dobro. Je lepo včeraj en stric na radiu povedal, da:
  • blogov ne bere, ker se mu zdijo izguba časa;
  • si je enkrat vzel čas, par uric, in je prebral veliko tega, in je ugotovil, da so v bistvu ful zanimivi.
Potem sem ugasnil radio, da se mi ne bi moj vrednostni sistem sesul v franže ob tako očitnem pomanjkanju logike oz. zanikanju lastnega jaza, dela in bivanja.

Torej: prosto po Orwellovem konju Bokserju: "Še bolj bom pisal!"
Tenksing ju, Pegaz :)

Saturday, October 6, 2007

Klepet, revisited

Spet ena od rdečih niti, ki se vlečejo skozi blogovje (da ne omenjam spet obupane bralke :) ).

Kako preživeti klepet - koktejl ali sprejem ali zabavo - kjer navadno ne poznamo veliko ljudi, ali pa jih poznamo veliko, a le bežno? So stiska, zadrega, zamera, nevoščljivost, jeza, žalost, strah, negotovost stalnica?

Povsem odveč so.

Ja, res je. Enim gre smalltalk in družabljenje, po domače klepet, bolj od zob. Drugi se ves čas sprašujemo, kaj zahudiča? Tukaj je moj pogled na zadevo, analiziran po superinženirsko:

1. Kaj je point klepeta, naj bo v kateri koli obliki?
  • Ljudje se družimo na klepetu, ker je to pač v navadi ali ker obstaja potreba. Zaradi dekoracije pač navadno ne, ker to vseeno nekaj stane - časa ali denarja ali živcev.
  • Na klepetu pride do izraza družbena lestvica statusov udeležencev klepeta, in z njo povezan strah pred njegovo spremembo na slabše (o tem je govoril tudi Alain de Botton)
  • Če odmislimo ljudi, ki se prihajajo na klepet kazat, si pumpat ego in obsijavat druge s svojo nebeško prisotnostjo, je vsem po malem zoprno postavat na klepetu. Nikoli ne moreš hkrati ogovorit vseh, ki jim moraš
    • rečt dober dan, ljubim ruku, buge vas sprimi,
    • na hitro sporočit kaj in se domenit za tisto in ono,
  • obenem pa se je včasih težko izognit tistim, ki bi se jim rad.
2. Zakaj se ljudje slabo počutijo na takšnem klepetu?
  • Imajo občutek, da nekaj zamujajo, da nekaj delajo narobe, oz. ne tako dobro kot ostali, no - vsaj tisti, ki so po njihovo enakega ali višjega statusa.
  • Imajo občutek, da mlatijo prazno slamovje - sam to imenujem kvakanje: puhlo govorjenje, stresanje prežvečenih šal in obujanje, kako je bilo zadnjič tamintam. Pa še prav imajo.
  • Imajo občutek, da se pri drugi skupinici pogovarjajo bistveno bolj pomembne/zanimive zadeve, pa ne morejo bodisi stran od trenutnega sogovornika, bodisi zraven k tej skupinici.
3. Kako se rešiti iz te lepljive pasti?
  • Prelomi statusno igro: tvoj status ti podelijo drugi, na tebi pa je, da to sprejmeš (si vzameš k srcu in se temu pokoravaš), ali pa to ignoriraš in gradiš svojo igro. Ni razloga za sram ali strah. Šele, ko se prenehaš ves čas ozirati preko ramena in preverjati, ali ugajaš svoji okolici, in se namesto tega posvetiš kakovosti svojega dejanja in nehanja, lahko nepričakovano postaneš pravi center pozornosti in tisti pingvin, po katerem se ravnajo drugi.
  • Prekini kvakanje. Kvakanje je najmanjši skupni imenovalec pogovora med ljudmi, ki se med seboj različno dobro poznajo in je naravnano tako, da se v velikem loku izogne vsem temam, ki bi potencialno lahko koga vznemirile. Zato je tudi tako dolgočasno.
  • Postavi si agendo, izberi ljudi in teme, ki so tebi zanimivi. Sledi ji z železno odločnostjo. Če izbrana tema zaide v višave, ki prekašajo sogovornikov (ali bohnedaj tvoj) intelektualni ali eruditni domet, ji malce pristrizi krila, ali pa se diskretno umakni, ček na tej točki agende in gremo na naslednjo. Ljudje, razen najbolj napihnjenih, so v glavnem hvaležni za zanimive teme, kjer lahko kaj noveha izvejo ali kaj tvornega prispevajo k pogovoru.
  • Ohrani verodostojnost. Nikoli ne širi polresnic ali nereverjenih govoric, pa čeprav še tako privlačno zvenijo. O tem je v svoji razpravi o nastanku čudežev govoril že David Hume. Ljudje raje širimo novice, zaradi kareih se znajdemo v centru pozornosti, pa naj bodo resnične ali ne. Pri tem tvegamo, da bo v naši družbi nekdo, ki nas bo argumentirano postavil pod kap. In peklenska statusna spirala v globino se začne.
  • Odidi pravočasno. ko izčrpaš svoj idejni zaklad, se spokaj. Ne glede na to, kdo še vse ostane in kaj vse bodo govorili za tvojim hrbtom. Svoje jurčke si nabral, s štorovkami pa naj se ukvarjajo drugi.
Drugovi, toliko ja. Hvala na pažnji i živelo bratstvo i jedinsto!

Sunday, September 9, 2007

Superinženir: Nasveti in predlogi

DA - DA DA DA - DUM!
DA - DA DA DA - DUM!
TA-DAAAAA!
Dragi bralci, spet je med vami Superinženir! Tokrat rešuje problem obupane bralke, ki nujno potrebuje obleko, vendar sovraži šoping. Seveda je to delo za - *Superinženirja*!

Problem: Kako it u šoping, če tega ne maraš.

Rešitev: It u šoping, ne da bi šel u šoping.

Predpogoj: Spisek absolutno nujnih stvari, ki jih moraš kupiti. Bez njih život ništa ne znaći.

Pot do rešitve: Diverzija.
  1. Greš v BTC, ker majo tam ful dbestičen sladoled. Pa ker so odprli nov pilates center, pa v Igluju majo tanovo kolekcijo gripov. In pol
  2. greš slučajno mimo Outleta,
  3. nepričakovano nenadoma potegneš kamn iz žepa, pok sebe mal po glavi, in
  4. v trenutku zmede sam hop po stopnicah v Outlet.
  5. Ko si enkrat noter, ŠWIP denarnico prodajalki na kasi, ki mora obljubit, da jo vrne samo, če boš kej kupil.
  6. Tist sladoled je v 3. nadstopju v kantini - ne preostane ti druzga, kot da greš do vrha po tekočih stopnicah.
  7. Ko si pa lih tukej, se pa prsiliš, da vseen poškiliš na Spisek, in da vsaj dva artikla pogledaš za vsako točko.

Bridki konec:
Na blagajni ignoriraš čudne poglede zaradi rane na čelu in samemu sebi čestitaš za jekleno voljo.
---
Če imate še kako težavo, problem ali vprašanje, ga sporočite Superinženirju! Odgovor bo hiter, zvit in učinkovit.