Hirkani me je v
svojem zapisu prijazno namočila, da naj se izjasnim. Naj se priključim verigi in da naj priznam, kaj me je v življenju najbolj zadelo. Seveda,
komaj čakam - tisti trije moji člani črede sploh ne bodo mogli spat, dokler ne spesnim kaj srcedrapateljno-osebnoizpovednega. Japajade, grem raje na per.
Vendar mi črviček ni dal miru - saj res, od česa? Ej, ampak res? Saj ne, da bi to res šel napisat - za na blog, če že, si bom že nekaj zmislil. Ker lepo prosim, za nas kontrol frike odgovor ni preprost, saj obljuba potencialne ekstaze raznega eksperimentiranja z vzporednimi realnostmi ne odtehta tveganja groze pred izgubo nadzora. Od česa potem? Dve pivi? Kavna mizica v koleno? Pa sem podlegel. Pritisku sobložnikov, lastni nečimrnosti (hvala, Karmen!) in pa firbcu - le kam bom prišel na tej samoraziskovalni ekspediciji?
Odgovor me je presenetil. Najbolj me je doslej zadel - adrenalin. Ne kateri koli, temveč tisti pravi, ki ukazuje beg in boj. Adrenalin, ki se sprosti pred spopadom na štiri oči. V mojem primeru beg ni bil opcija, ker sem spopad sam izbral, se zanj pripravljal in veliko časa treniral. Ne nazadnje je bilo okoli mene vsaj petdeset parov oči, ki so budno spremljale vsak moj gib, in tudi dva starejša, izkušenejša borca, ki sta bila tam, da razglasita zmagovalca, pripravljena, da vskočita vsak trenutek, če bi bilo kaj narobe. Sodnika. Na drugi strani borišča je bil vedno nekdo drug - neznanec iz drugega konca Slovenije; prijatelj, s katerim sva ure in ure skupaj prebila na teningu; grozeči tujec z veliko izkušnjami...
Karate.
Moderni športni karate. Na turnirjih, s katerimi se zaključujejo seminarji, smo imeli možnost preizkusiti svoje kremplje in rogove. Tukaj sem vedno znova doživel killer loop - trenutek pred detonacijo, popoln rush, noro paniko, ki jo obvladaš samo s pomočjo ustaljenega rituala priprave ali pa z norenjem urejanja zadnjih podrobnosti tik pred štartom. Še dva koraka na štartno mesto v borišču. Pozdrav, sodniški pregled zaščitnih sredstev (suspenzor, zobni ščitnik), še trenutek - IN ŠTART!
Sledi izstrelitev v orbito. Vsak zase, prepuščen samemu sebi in tistemu, kar se ti je nabralo skozi ure in ure in ure treninga. Tehnika. Taktika. Zmanjšana štartna pripravljenost nasprotnika. Roka, ki varuje. Kaj naj poskusim, da ga dobim? Koliko minut je še? Kako stojim s točkami? Dve minuti športne borbe sta lahko tako neskončno dolgi, lahko pa mineta v trenutku. Sekundant - "coach" - vpije čas, napotke, te bodri, protestira pri sodnikih in sploh skrbi zate. A občutek v ringu je res boj - če ne premagaš, boš premagan. Tu so pravila, ki zagotavljajo varnost in omejujejo možnost poškodb, pa ščitniki in seveda sodnika. A vseeno, morebitne modrice, zvini in otekline so pravi, saj se sicer stepeš kontrolirano, a povsem zares. Sodnik udarca, ki nima učinka, ne vidi. Pozabi zgodbe, da se pri karateju "samo nakazuje" - ko nasprotnik faše dober udarec, gre "skozi" njega in včasih kar odleti iz borišča.
Po borbi pa je druga pesem. Končni sodniški STOP! po tvoji zadnji borbi prinese popolno olajšanje, in ves adrenalin zamenjajo hormoni sreče. Verjetno se tako počutijo ljudje na E-ju - nenadoma si poln ljubezni in čutiš globoko prijateljstvo do vseh okoli tebe. Jedel bi banane, filozofiral o smislju zivljenja in božal majhne otroke. Spominke borbe opaziš šele, ko hormoni v tebi potihnejo in se telo ohladi. Takrat pa so kolajne že podeljene in čas je za druženje ob obveznem, precej manj nevarnem nadomestku, pakiranem v rjavih steklenicah.
---
K brkljanju po svojih predalih, razmisleku in seveda zapisu o zadevanju vabim naslednje moje bložane:
Aljo,
Mojcej,
Nto,
Ovco,
Stašo in
Wego. Se že veselim!
