Prevzemimo odgovornost zase in za nas!

Naša družba se nahaja v moralni krizi, ki poleg ekonomske hromi naše zaupanje v same sebe in v skupnost. Svojo odgovornost za boljši jutri smo skozi demokracijo prenesli na izvoljene predstavnike, napo pa pozabili nanje in nanjo in se posvetili kopičenju denarja in njegovemu zapravljanju. Po obdobju debelih krav se ob slabih novicah počutimo izgubljene in iščemo odrešenika, ki nas bo popeljal na bolje.

Žal so kandidati za odrešenike, ki so na obzorju, le ti, ki so uspeli ali hoteli izplavati na površje, in niso nujno tisti, ki jih naša družba potrebuje za preživetje. Ugled politike je tako nizko, da vleče samo še moč in oblast, ki jo prinaša. In seveda denar - in tu tiči problem.

Država kot posoda za družbo ni v tako slabi koži, kot nam jo želijo predstaviti. Po letih 4+ odstotne rasti zdaj že četrto leto padamo s koliko - 0-1,5% BDP na leto? V resnici še nismo padli niti do nivoja l. 2007, leto pred vrhunskim 2008, torej ekonomsko in gospodarsko gledano še ni "po nas"! (http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/eo/2012/EO_1012s.pdf , str. 35) Delu politike pač ustreza, da se v javnosti ustvarja vtis, da smo v hudi krizi in da so zato potrebni drastični ukrepi, podobno, kot neoliberalni scenarij, o katerem piše Naomi Klein v Teoriji šoka.

Čas je, da vzamemo v svoje roke odgovornost za ustroj družbe, ki se bo zrcalila skozi državo. Govorim o aktivizmu in o pogovorih, ki jih moramo uvesti. Pogovarjati se moramo o tem, kam želimo priti in kaj so naše vrednote, ki jih želimo v družbi skupaj gojiti. Tako, kot smo se tega lotili nekoč, l. 1990 v Novi Reviji, in tako, kot se tega danes lotevajo Irci, ki imajo mednarodno pomoč že nekaj let.

Včeraj sem bil na predavanju "I fought the law and...", ki so ga organizirali The Trailblazers (http://www.thetrailblazery.com/index.php), po naše Pionirji, na katerem so izjemni posamezniki - aktivisti govorili prav o tem - kam želimo, da gre naša skupnost, in naša družba kot združba skupnosti. Med govorci, ki so se zvrstili v stari sodni palači, so bili: direktor irske Amnesty International; irska senatorka in profesorica kriminalnega prava, ki je govorila o pravici do splava na Irskem; socialna aktivistka, ki dela z ženskami, žrtvami nasilja v družini; odvetnik, ki brani družine, ki jim banke odvzemajo domove zaradi hipotek; novinarka, ki je tako zaradi hipoteke izgubila vse; publicistka, ki je bila prva v zakotni vasi, ki je sploh kadar koli lahko odšla na univerzo in občutek skupnosti nosi v sebi; in končno po krivem na smrt obsojeni mož, ki je 17 let čakal na usmrtitev, preden so ga oprostili. Govorili so o tem, kaj je v družbi narobe in kaj lahko MI SAMI naredimo, da to izboljšamo.

Šele, ko bomo to vedeli, bomo lahko pravilno usmerili državo. Zažiganje radarjev in razbijanje avtomobilov ni pravi odgovor. Poleg protestov potrebujemo dogovor, kaj hočemo, in kako to doseči. Trenutna politika tega ne ve in je tudi na zanima, kot tudi sindikatov ne. Pred nami se odvija boj za oblast in denar v spregi z organiziranim kriminalom skozi korupcijo. Samo s pozitivnim, osebno angažiranim pristopom lahko privedemo družbeno zavest na višji nivo. 

Mi, skupaj, za nas.