Kar kakih pet minut sem porabil, da sem skrojil naslov današnjega zapisa. Nisem namreč želel, da bi tokrat kdo pričakoval srcedrapateljne zgodbe o tem, kako sem našel ime in kdo se skriva za njim. Gre za več - zakaj sploh sem tu? Zakaj pišem te vrstice?
Vprašanje se mi je prvič porodilo kako leto nazaj, sredi svoje največje forumaške vročice. Bilo je preprosto: soforumci so potrebovali ali želeli odgovore in pomoč, in jaz sem menil, da jim jih lahko dam. Nasveti so poceni, in če misliš, da lahko pomagajo, jih je tudi lahko dajati. Počasi se je oblikovala rdeča nit, za nekatere teme morda tudi malce slovesa. Vodilo - vedno v pomoč, nikoli v razdor. Našel sem prijatelje, zgradili smo skupnost in zvedavo gledali v prihodnost. Skriti za psevdonimi smo se zbrali okrog skupne aktivnosti, ki nas je združevala tudi v stvarnem svetu, skozi psihofizične napore in odrekanja. Spoznavali smo se, se obiskovali in družili. Zakaj torej ostati za psevdonimom?
Vprašanje me je spremljalo že ves čas, odkar sem se prvič pridružil internetni novičarski skupini, takrat še na LYNXu, na Telnetu, na IBM AT-ju in 2400 baud modemu. Ideja je bila preprosta: anonimnost in univerzalna dostopnost briše razlike, ki obstajajo v stvarnem svetu. Med seboj komunicirajo le umi in osebnosti, kar neskončno in neustavljivo privlači. Postaneš lahko nekdo, ki si si vedno želel biti: boljši, hitrejši, močnejši, lepši. Fizično odpade, ostane le tvoj jaz. Prijateljski spopadi z ostrimi bodicami humorja, tekmovanje v izvirnosti idej, vedno prisotna pomoč v stiski - vse, česar se v stvarnem svetu ne moreš kar tako nadejati, je tukaj na dosegu roke, med člani skupnosti, med pripadniki.
Zakaj torej Pegaz? Odgovor sega v leto 1981, ko me je v filmu Heavy Metal pretreslo (zame tisti čas globoko) razmišljanje najstnika Dana, ki je po čudnem spletu okoliščin pristal v drugi dimenziji, kot mišičasti, pravični in spoštovani mutant Den :
"Why go home? Back there, I am nobody. Over here, I am Den!"
V dobrem in slabem, Pegaz torej. Pa vi? Vam je koža kdaj pretesna, si želite nov začetek, nov izziv? Ste pripravljeni znova graditi, se znova boriti, znova živeti - svobodnejši?
4 comments:
hmmmm...mhmmmmm.. hmmmm... kaj pa vem, dobro poznam ta občutek, velikokrat sem bila v situaciji, ko sem razmišljala, vendar ne prav velikokrat uspela... ampak zdaj pa... jaz se počutim sedaj, kot da to JE nov začetek. nova priložnost, da popišem svoj nepopisan listek. zgledi namreč vlečejo. ni vedno enostavno, je pa najlepša možna motivacija!
pegaz, pri teh tvojih zapisih ti je pa itak na koncu treba vedno reči, da te imamo radi. k si res tak virtualni pozitivc. sej v živo si pa včasih, če si lačen, res pain in the ass ;-)
Ja, Pegaz!
To je tko, vsaj pri meni, da na netu dobiš oziroma odkriješ novi jaz (nekateri p najdemo svojega starega, zakopanega pod pričakovanji in vzorci, ki smo jih spletli okoli sebe). Nekateri pravijo, da na netu nisi tak, kot si v resnici oziroma, da tukaj gori igraš (za vmes: ta izraz, da nekdo "igra" mi gre na živce. Itak je vse izraz nas samih, tudi neiskrene reakcije). Jaz mislim, da sem na netu bistveno bolj (iskrena) jaz, kot v resnici, vsaj s tistimi, ki jih nimam v svojem intimnem krogu. In sčasoma (vsaj jaz tako opažam), ko začneš dobivat nekaj poguma, tvoj online jaz prehaja v "real-life" (ki je, ironično, s tega vidika še najbolj "unreal"Ali bolje "unrealistic?"). Vsaj pri meni. In kakor sem imela priložnost opazit v tem času, odkar se poznava, tudi pri tebi (al je pa to zato, ker te jaz itak poznam samo kot Pegaza). Go Pegaz!!!:))
splet je lahko otroško igrišče. jast osebno imam takih, ki se radi igrajo 16. ker se zaradi odloka o varnosti otroških igrišč ne moremo podati pred kako šolo, to počnemo lepo zleknjeni v podedovani stol. pa si vseeno včasih mečemo pesek v oči... lep pozdrav
Se strinjam z Mojco glede "igranja". Jaz sem na netu bolj jaz, kot v RL. Niti se ne skrivam za nick name-om, niti ne skrivam svojega obličja za fotkami mačk ali žab .....skratka pokažem kdo sem in celo pišem o tem kar mislim. To bi počela tudi v realnem življenju, vendar me na žalost tam ljudje niti nimajo časa in volje poslušati :)
Sicer pa igranje deluje le do faze, ko te nihče ne sprovocira. Ko pade kritika, ponavadi vsi skočimo in maska pade.
Post a Comment