Že več kot mesec je minilo, odkar sem se zadnjič ojunačil in kaj napisal.
Enostavno se je preveč dogajalo, da bi uspel narediti vsaj kratko zabeležko, vsaj da bi vsaj na košček prtička bežno nakracal besedo ali dve. Življenje je naredilo WUMPF! in mesec je padel naokoli. Se vam je to že kdaj zgodilo?
No, res je, da tedni redno padejo naokoli - niti pošteno si ne morem zaželeti, da bi bil že čas za kak pošten petek, če ne že soboto, ko je sobota tu, hkrati se skozi vrata drenja že nedelja in - spet je treba v službo. Seveda ne za dolgo...
Danes sem srečal svojega starega prijatelja B., s katerim sva kot v dobrih starih časih sedla v mali bife in spila kavico.
(Namig: na natakarjevo vprašanje, češ kaj bom, nikakor ne priporočam odgovora "Jaz belo kavo, kaj pa vi?" in potem še pristavka "Aja, no, vi boste pa to kavo prinesli, ne?" Se ne obnese. Vem iz prve roke.)
B. se je prav prostodušno začudil - "Kaj, nimaš televizije? Kaj pa potem počneš cele popoldneve?"
Saj res. Kaj počnem cele popoldneve? Nimam pojma. Borim se z neredom, spancem, vsemi silnimi ljudmi, ki kaj hočejo od mene - najbolj pa sam s sabo, saj očitno sam največ hočem od sebe. Med drugim pišem (no ja) tale blog. Pa poglejmo:
1. Zajtrk (1h)
2. Pošta-polar je šel priporočeno na menjavo želodčka (15min)
3. Služba (8h)
4. Kavica z B (30min)
5. Sestanek hišnega sveta (2,5h - smo delili mesta v kolesarnici)
6. Spanec (30min)
7. Tek po PST (30 min)
8. Razno (svetovanje o računalniških tegobah, pospravljanje, tralala tralala - 1h)
9. Priprava na popravljanje članka (=to, kar zdaj berete - 1h)
10. Popravljanje članka (2h)
11. Blackout
Torej - kje je televizija? Nimam pojma, kdaj bi jo lahko gledal. In danes je bil dan, ko sem precej hitro zgasnil iz službe, prav nevzgojno. Pa pustimo to.
Hotel sem omeniti še eno misel, ki se mi je nepričakovano pojavila pred očmi in mi omogočila nov globok vpogled v človeško dušo. Zakaj imamo na svetu specializirane poklice, kot so npr. ribiči? Ker je lov na ribe težko in zahtevno opravilo, treba je imeti veliko znanja, opreme in časa za to, da ujameš tiste ribe. Če gre za lov na kaj, kar je precej laže ujeti, npr. štruco belega kruha, za to ne potrebujemo posebej šolanih ljudi. Vsakdo to zna - gre pač v štacuno, in tam štruce ležijo, nepremično dremljejo, prodajalka jo igraje z eno roko ujame in jo vtakne v škrnicelj. Zato v nasprotju z ribiči nimamo lovcev belega kruha.
Veliko srečo imamo, da je nekatere stvari preprosto ujeti. Meni časa še ni uspelo.
Pa vam?
Kako sem občutil srečo
3 weeks ago
12 comments:
Mensezdi, da časa ne moreš ujeti, ker je ena taka riba, ki pri miru leži, kot štruca kruha, in če jo za takega imaš, potem je ves tvoj...če ga pa želiš ujeti, potem se spremeni v hitro ribo in je noben ribič ne ujame.
U bistvu - čas je tvoj, če si rečeš, da ga imaš, če si misliš, da se ti ne mudi, se raztegne.
Samo spoštovanja si želi (recimo, da si za vse vzameš dovolj časa).
V bistvu je vse stvar perspektive.
Čas je na izi.
lp,
m
pies:vsaj mensezdi, da je tko
Tudi meni dela skoz: WUMPF!
In tale teden bi z veseljem raztegnila na nekaj WUMPFOV!... Se mi zdi, da ne bo šlo. Torej moj odgovor, na "ali mi je uspelo ujeti čas", je: NE.
Jaz sem raje kar odnehal pri lovljenju... mojcej77 ima kar prav, vse je stvar interesa.
Za nekatere stvari se vedno najde čas. Res pa je, da TV ne spada mednje. Hvalabogu, anede?
Mojcej, meni je pa ta tvoja prispodoba všeč. Pri meni je čas hitra riba in preveč je trenutkov, kot čudovitih slik, ki jih ne morem zadržati, ampak švignejo v globine. Starec in morje. Zlata ribica, ko prideš s četrto željo. WUMPF!
Alja, seveda gre, samo na več majhnih wumpfov je treba razdeliti teden. Vmes se pa najde še kak wahhhh... :)
Piskec, kako pa potem veš, kdo je tazadnja najbolj vroča TV voditeljca? Ali pa kdo je zmagal na big brotherju? Hm, so težave s tem alter kul noTV imidžem. :)
"Nimam casa" ne obstaja, obstaja le, "ni mi dovolj mar", oziroma, "imam druge prioritete". Vse ostalo je laganje, najprej sebi in potem ostalim!
Kar se pa tice TV vs. Internet itd
Pa vecina ljudje visimo na svojih
"grozdih", tistih pac, ki nam najbolj bozajo nas EGO! Enim pase bit za tv-jem, drugima pa
trimckat po hribcih in cestah.
Kaj je bolj zdravo se rekreirati
s hitro hojo 5 krat na teden po 60 minut in spremljati porocila in podobno na tv,
ali tekati naokoli, kilometraze na kvadrat za katere razen manjsine nismo bili ustvarjeni, jamrati nad gleznji, koleni in ostalimi nadlogami. Prepogosto poslusam storje o kolencih gor in dol in podobno, pa zgleda pri nas ze v letih nekako betezno tako, kot ko smo bli mulcu, pa je bil nekdo res frajer, ce je mel zbit nos in vse frnikule v zepu.
Zakaj pravzprav vecina pocne eno ali drugo?
Meni se zdi odgovor kar trivialen, vsak v svoji situaciji vidi neko lastno superiornost, jaj kako
smo mi natrenirani in prosvetljeni in
drugi, jaj kako smo pa mi razgledani
in prosvetljeni in joj kok smo mi sele bolj pametni od unih, ki zjajo mehiske nadaljevanke in unih, ki crkujejo v klancih, nad nivojem
zdrave rekreacije. Veliko ljudi pac rabi obcinstvo (ego maniaki pac malo vecja), da mu ploska in
ploska, kdor koli lastno superiorno izbiro, vzgled vsem dalec naokoli.
Ne se dr$at, vse skupi je tiso, cesar je najvec v hlevcku preden se pokida, razen ce imas v tem kar pocnes res "un ta prav"
uzitek in se nisi zgolj zapletu v dejavost, zato ker ti neki v njej boza tvoj sibek ego, ki
globo v sebi tocno ve kolk mas kil tam ko steje.
Torej ne zgubljat zivljenja, na nimam casa,
nalijte si cistega vina in tudi drugim okoli sebe,
ki mislijo, da gre res za "cas" in ne za "mi je bolj ali
manj mar ali ne mar".
;-)
Potem se mi pa prizge zarnica...kje sem ze vse to slisala...in grem brskat po pozabljenih knjigah v omari za mojimi nekdanjimi prijatelji eksistencionalisti. Najprej naletim na Sartra, mi pomezikne in rece, Ja punca, vse je odvisno od tebe same, tvoje zivljenje so tvoje odlocitve.
Ali tako nekako.
Saj ne vem, ce drzi, ali vsaj ne vedno. Ampak mogoce casa ni treba loviti. Mogoce si ga je treba vzeti. Ga prijazno povabiti k sebi. Sprejeti odlocitev. Na koncu nas tako vseh enako ne bo vec, pa ce bomo zivljenje prebili pred tevejem, na teku, pri pisanju znanstvenega clanka ali kako drugace.
dons zjutri ob 6.23, ko sem šla po cesti mimo postajališča LPP, so z busa stpili 4 moški. v rokah so imeli vsak svojo ta tanko polivinil vrečko. skoznje so se videle četrtine kruha, zavitki, mleko. najbž malca. šli so delat nejbrž. ne, ziher. in to ne v fensišmensi biroje. nekam,kjer se čwovk umaže.
ko sem v lahnem drncu padala mimo njih, sem ujela enega, ki je rekel tole: "...živi, čuti, ustvarjaj..."
slava mu. bi mu zaploskala, sam sem lovila čas.
slava geniju, ki je prebral slogan ljubljanskega festivala na bližnjem plakatu :) ima pa prav.
se strinjam z anonimnim - glede izgovora 'ni časa'... in z mojcej, stvar perspektive, torej - karakterja.
kaj loviš... in zakaj... koga skušaš prehiteti, ponavadi sebe... kakšno je zadoščenje... bo dovolj? in zakaj ne?
postajam mojca mavec :) in že grem v lepo jutro, sledit žvenketu tipkovnice...
nikoli ne tipkam dovolj hitro.
lp,Z.
Časa ne lovim... vedno, ko sem ga, mu je to stopilo v glavo in se je delal nedostopnega. Zato sem ga začela ignorirati... Zdaj se ustavim in počakam, da pride sam k meni... Pazim le, da sem takrat pripravljena, treniram reflekse in ko se mi dovolj približa... hop in že je moj. Malo ga pobožam, se znjim igram, potem pa spustim, da spet odleti...zato, da pride potem spet k meni... ker mu je z mano lepo... za slednje se trudim poskrbeti... In deluje. :)
Kot vidim, se kar strinjamo, da je čas stvar izbire.
Je pa tudi čas za izbiro stvari. Ki jih bomo počeli nocoj, danes, jutri. Da nam bo dan nekaj prinesel, novo kakovost, novo vzpodbudo, novo lepoto.
TV? Internet? Igrice? Pletje na vrtu? Pivo za šankom? Pot na poti po hribu? Dobra knjiga? Puhteči muffini? Službena poročila? Izbira je neskončna.
Če se ti kdaj že zgodi, da si namenil nekaj več časa eni stvari, in ti je zato zmanjkalo za drugo, pa si se spomnil in pokombiniral/recikliral/povzel/prepisal kako idejo od drugod - naj bo. Važno je, da veš, kaj počneš, kaj to pomeni zate in za druge in kam to pelje.
O kakovosti pa kdaj drugič.
Lahko noč, Pegaz :)
Pegaz, duhovito branje, sama sicer nimam posebno izdelane filozofije o minevanju časa, sem pa pri 28-30 letih doživela krizo prav v zvezi s tem minevanjem in mislim, da jih bom še nekaj :-) na to temo... Lp, Sončka
Sončka,
lepo, da si se oglasila!
Naj ti vikend čim počasneje mine :)
Post a Comment