Sanje

Treba je najti svoje sanje, potem postane pot lahka. Vendar pa ni sanj, ki bi trajale kar naprej, vsake sanje zamenjajo druge sanje in ne smemo si želeti, da bi katere obdržali za zmeraj."
H.Hesse, Demian, 1919

Teden, ko se ti vse okoli malo guga in je potem ta občutek neznansko pomirjujoč tudi potem, ko že sediš doma na trdnih tleh, kar paše. Za baterije in za svet, ki se po malem lahko postavi nazaj. Za sanje, ki jih lahko takrat spet malo zasanjaš.

Svoje sanje je na Visu zložil na mizico pred hišo in naprodaj postavil droben fantek. Morska zvezda po pet kun, školjke po tri kune, oklep morskega pajka po deset. Iztavhal ga je nekoč, ko je bil še šest - ne spomni se več točno, zdaj je skoraj devet. Četrt življenja nazaj.

Seveda sva malo pokramljala, in v meni je za trenutek zabrnel začetek Terezine "Sve se vraća, sve se plaća" . S sabo sem vzel njegovo školjko - tam, kamor sem bil ta večer namenjen, sem za "neverjetno kulinarično kakovost" kasneje tako ali tako pravzaprav nehote zapravil vsoto, ki bi bila zanj celo bogastvo. Spomnil sem se, kako je bilo takrat, nekoč, več kot tričetrt življenja nazaj, in občudoval sem njegov pogum in podjetnost. O sanjah lahko samo sanjaš, lahko pa se odpraviš za njimi.

Sem spada pesem iz Wendersovega Neba nad Berlinom.

Ko je otrok bil otrok,
je hodil povešenih rok,
je hotel,
da bi potok bil reka,
in da bi reka bila veletok,
tale luža pa morje.

Ko je otrok bil otrok,
ni vedel, da je otrok.
Zanj je vse imelo dušo in
vse duše so bile eno.

Ko je otrok bil otrok,
ni imel mnenja o ničemer.
ni imel nobenih navad,
je pogosto sedel prekrižanih nog
in tekel na mah,
je imel vrtinec v laseh
in se ni pačil pri fotografiranju.

Ko je otrok bil otrok,
je bil to čas naslednjih vprašanj.
zakaj sem jaz jaz in ne ti?
Zakaj sem tu in ne tam?
Kdaj se je začel čas in kje se konča prostor?
Ali življenje pod soncem niso le sanje?
Ali tisto, kar vidim, slišim in vonjam,
ni le privid izpred sveta?
Ali res obstaja zlo
in ljudje, ki so zares zli?
Kako je mogoče, da jaz, ki sem Jaz,
nisem bil, preden sem postal,
in da bom jaz, ki sem Jaz,
enkrat ne bil več ta jaz?

Ko je otrok bil otrok,
se je davil ob špinači, grahu, mlečnem rižu in
kuhani cvetači,
zdaj pa je vse to,
in ne le v sili.
Ko je otrok bil otrok,
se je enkrat prebudil v tuji postelji,
zdaj pa se vedno znova,
so se mu mnogi ljudje zdeli lepi,
zdaj pa le še ta ali oni,
si je jasno predstavljal raj,
zdaj pa ga kvečjemu lahko sluti,
si ni mogel predstavljati niča,
zdaj pa ga pred njim strese.

Ko je otrok bil otrok,
se je z navdušenjem igral,
zdaj pa je z navdušenjem pri stvari le,
če je ta stvar njegovo delo.

Ko je otrok bil otrok,
sta mu za obed zadoščala jabolko in kruh,
in še vedno je tako.

Ko je otrok bil otrok,
so mu jagode padale v naročje
in še vedno je tako,
so mu sveži laški orehi puščali gorjup
priokus
in še vedno je tako,
se mu je na vsakem hribu
zbujalo hrepenenje po še višjem hribu
in v vsakem mestu
hrepenenje po še večjem mestu,
in še vedno je tako,
je vrh drevesa segal po češnjah z zanosom
kot še danes,
je bil plah pred vsakim tujcem
in je to še zmeraj,
je čakal na prvi sneg,
in tako čaka še zdaj.

Ko je otrok bil otrok,
je palico kot kopje vrgel v drevo,
in še danes se tam pozibava.

-Peter Handke: Pesem o otroštvu