Kako preživeti klepet - koktejl ali sprejem ali zabavo - kjer navadno ne poznamo veliko ljudi, ali pa jih poznamo veliko, a le bežno? So stiska, zadrega, zamera, nevoščljivost, jeza, žalost, strah, negotovost stalnica?
Povsem odveč so.
Ja, res je. Enim gre smalltalk in družabljenje, po domače klepet, bolj od zob. Drugi se ves čas sprašujemo, kaj zahudiča? Tukaj je moj pogled na zadevo, analiziran po superinženirsko:
1. Kaj je point klepeta, naj bo v kateri koli obliki?
- Ljudje se družimo na klepetu, ker je to pač v navadi ali ker obstaja potreba. Zaradi dekoracije pač navadno ne, ker to vseeno nekaj stane - časa ali denarja ali živcev.
- Na klepetu pride do izraza družbena lestvica statusov udeležencev klepeta, in z njo povezan strah pred njegovo spremembo na slabše (o tem je govoril tudi Alain de Botton)
- Če odmislimo ljudi, ki se prihajajo na klepet kazat, si pumpat ego in obsijavat druge s svojo nebeško prisotnostjo, je vsem po malem zoprno postavat na klepetu. Nikoli ne moreš hkrati ogovorit vseh, ki jim moraš
- rečt dober dan, ljubim ruku, buge vas sprimi,
- na hitro sporočit kaj in se domenit za tisto in ono,
- obenem pa se je včasih težko izognit tistim, ki bi se jim rad.
- Imajo občutek, da nekaj zamujajo, da nekaj delajo narobe, oz. ne tako dobro kot ostali, no - vsaj tisti, ki so po njihovo enakega ali višjega statusa.
- Imajo občutek, da mlatijo prazno slamovje - sam to imenujem kvakanje: puhlo govorjenje, stresanje prežvečenih šal in obujanje, kako je bilo zadnjič tamintam. Pa še prav imajo.
- Imajo občutek, da se pri drugi skupinici pogovarjajo bistveno bolj pomembne/zanimive zadeve, pa ne morejo bodisi stran od trenutnega sogovornika, bodisi zraven k tej skupinici.
- Prelomi statusno igro: tvoj status ti podelijo drugi, na tebi pa je, da to sprejmeš (si vzameš k srcu in se temu pokoravaš), ali pa to ignoriraš in gradiš svojo igro. Ni razloga za sram ali strah. Šele, ko se prenehaš ves čas ozirati preko ramena in preverjati, ali ugajaš svoji okolici, in se namesto tega posvetiš kakovosti svojega dejanja in nehanja, lahko nepričakovano postaneš pravi center pozornosti in tisti pingvin, po katerem se ravnajo drugi.
- Prekini kvakanje. Kvakanje je najmanjši skupni imenovalec pogovora med ljudmi, ki se med seboj različno dobro poznajo in je naravnano tako, da se v velikem loku izogne vsem temam, ki bi potencialno lahko koga vznemirile. Zato je tudi tako dolgočasno.
- Postavi si agendo, izberi ljudi in teme, ki so tebi zanimivi. Sledi ji z železno odločnostjo. Če izbrana tema zaide v višave, ki prekašajo sogovornikov (ali bohnedaj tvoj) intelektualni ali eruditni domet, ji malce pristrizi krila, ali pa se diskretno umakni, ček na tej točki agende in gremo na naslednjo. Ljudje, razen najbolj napihnjenih, so v glavnem hvaležni za zanimive teme, kjer lahko kaj noveha izvejo ali kaj tvornega prispevajo k pogovoru.
- Ohrani verodostojnost. Nikoli ne širi polresnic ali nereverjenih govoric, pa čeprav še tako privlačno zvenijo. O tem je v svoji razpravi o nastanku čudežev govoril že David Hume. Ljudje raje širimo novice, zaradi kareih se znajdemo v centru pozornosti, pa naj bodo resnične ali ne. Pri tem tvegamo, da bo v naši družbi nekdo, ki nas bo argumentirano postavil pod kap. In peklenska statusna spirala v globino se začne.
- Odidi pravočasno. ko izčrpaš svoj idejni zaklad, se spokaj. Ne glede na to, kdo še vse ostane in kaj vse bodo govorili za tvojim hrbtom. Svoje jurčke si nabral, s štorovkami pa naj se ukvarjajo drugi.
16 comments:
pa, nema na čemu... :)
to je vse tko razdelano kot v kakem laboratoriju ;)
Zgleda, da imas pa res zalostne izkusnje z ljudmi oziroma druzbo.
V dobri druzbi clovek dobi komplimente in jih odprtosrcno deli naprej, iskreno, brez kalkulacij, teme tecejo naravno, kadar si imamo kaj iskreno povedati, kadar cutimo in zelimo biti cuteni....
Delanje agend in analiziranje prinasa zgolj nov stres v zivljenje in zlo, ki ze samo posebi pride, brez da bi ga clovek planiral.
Stran z negativnimi emocijami, gori na vrhu strani ti pise lep Pavckov rek. Zivi ga vsak dan in videl bos, da sonce res vsak dan vzide in da po svetu hodi veliko ljudi s toploto v srcu, ki jo zelijo deliti.
lep pozdrav pegaz.am nekaj majhnga bi dodal.
hm, dobra in slaba družba se meri v komplimentih.dobro.namreć sem že iskal termometre..
@Striti: vse je to preizkuseno v Laboratories Garnier, Vichy, Estee Lauder, trivremenski taft za lase od Schwarzkopf. Nema brines. A kosa ce da opet naraste ako smo promasili.
@Anon: itak. Tole je samo za worst case. Pa prosim, pogresam vsaj incialke :)
@Esmic: velkom! Komplimenti: so nezanesljiva roba, poceni in tezko ubranljivi. Skorajda ni cloveka, ki bi bil odporen na laskanje, o katerega iskrenosti ni zagotovila. Tako da - rabmo drugo metriko, mogoce iskreno mimiko (stisk roke, pogled v oci...?) Ceprav poznam nekaj ljudi, ki so eksperti tudi v tem.
---
The secret of success is sincerety. Once you can fake that, you got it made.
- Anonymous (ne Pegaz)
Sincerity, seveda. :blush:
Ena kljucnih lekcij odraslosti bi naj bila, da se zavedas, da se je smotrno in smiselno ukvarjati le s tistimi recmi, ki so ti motece, na katere imas vpliv. Za tiste, ki so pozitivne, moznost vpliva ni pomembna. Zato so pozitivni odnosi kljucni, ostalo pa zgolj na, ce ze moramo bazi.
Ce si izbiras take analize kot hobi, da ucis in pomagas ljudem na boljso pot, ali pa da dvignes svoj ego, na sicer mogoce malo bolj vzvisen nacin kot tisti, ki si ga pumpajo na omenjenih zabvah, oziroma kaj tretjega, zgubljas prepomemben cas za svojo lastno osebno rast, ki je poleg lastne druzine oziroma bolj tocno lastnih otrok edino podrocje koder imas pravico na resno poseganje in se to dokler ne odrastejo.
Jaz v neke lekcije ljudem vec ne verjamem, to, da drugemu pokazem kako je v zmoti je tudi v vecini prazno polnjenje ega, polni me le tekma s sabo in moja lastna osebna rast, mojih vec km na teden, moje prebrane knjige, moja boljsa osebnost, ki ne sodi, pridiga, hodi po drugih.
Cas, ki ga potrebujes, da se resno poglobis v osebnost drugega, da mu lahko verodostojno pomagas ali svetujes je kar zajeten (vprasajte terapevte oziroma starse, ki so uspesni v starsevstvu), tisto hitro miganje s prstom oz osebni aha in potuhnjen nasmeh, joj kolko sem jaz nad tabo, je pa zgloh pateticno pumpanje lastnega ega.
Stevilni blogi so precej enosmerna komunikacija koder lahko v miru objavimo lastno agendo (podobno kot pravis na zabavah), z vecjimi fonti kot komentarji in precej spominja na pasivno razikovalno delo, ki pogosto ne vodi nikamor razen v objave, ker je brez zdravega merjenja napredka s samim sabo oz vsaj zdravega direktnega prakticnega odziva. Meni osebno so najbolj vsec tisti blogi, ki kazejo posameznikovo osebno rast, pa naj bo to razvoj svezega druzinskega clana, napredovanje v sportu, v karieri in to seveda brez hoje po drugih. Na take bloge pridejo prijatelji in vzpodbujajo in se veselijo s tabo tvojih lastnih veselij in ti pomagajo polniti prepotrebne baterije.
Dvigniti se je treba na lastnih rezultatih in lastnih napredkih in ne konstantni primerjavi s tretjimi osebami oz dogodtki, to je po mojem skromnem mnenju nedoraslo in vsaj akademika nevredno pocetje. Na tem, delam jaz in pocasi napredujem. Ta post je bil pet minutni skok iz moje poti, ker cenim Pegazov cas in pozitivne namene, ki jih gotovo ima s svojimi mislimi.
Profesor Baltazar :-)
Zelo dobro povedano profesor Baltazar. Se povsem strinjam! Tudi sam sem zacel spomladi poceti nekaj podobnega. En vzgled mi je bil recimo tudi nekdo na tekaskem forumu z dnevnikom za tek. Sedaj si vodim dnevnik za vse zivo od sluzbe do privat zadev, sport, finance, prebrane knjige, vlozen cas v projekte, vodim recimo celo stevilo ur sporta z druzino.
Na ta nacin imam dan povsem poln in vedno sem vesel ko vidim svoj lasten razvoj. Najvecji kompliment mi je pa dala moja mama, ko je rekla da postajam vedno bolj tak kot moj ati, ki mi je vedno rekel, ne bom ti govoril kako zivi, trudim se ziveti tako, da ti bo moje zivljenje samo vzgled. In res je nikoli ni vodil monologov o zdravem zivljenju, je pa v poceni supergah in trenerkah tekel po nasem kraju 5 krat na teden od kar pomnim, dokler mu ni zacelo delati tezav koleno in tudi po tem je vedno nasel pot naprej. Brez zamere ampak to pridiganje in primerjanje se mi zdi zelo tipicno za pedagoske poklice, koder pedagogi kmalu nehajo osebno rasti, ker imajo toliko dela z rangiranjem celotnega vesoljnega obcestva. Sam sem pa ponosen inzinir.
Marko
hvala, pegaz, ker mi pomagaš na boljšo, pot.
(vejica je tam zato, ker jih tudi baltazar tako, postavlja in je verjetno, boljše.)
ps: hvala pega, z
Baltazar,
Najprej hvala za tvoje iskreno mnenje. Veseli me, da spremljas razmisljanja udelezencev na tem blogcu in seveda tudi obcasne utrinke, ki jih nalepim sam. Ceprav je blog naceloma bolj ali manj anonimna oblika javnega vodenja dnevnika, se kljub temu avtor bolj izpostavi, kot se toliko bolj anonimni komentator. Ta lahko ima poleg tega tudi dodatno dimenzijo prostosti, saj lahko v svoje komentarje vplete svoje vedenje o avtorju. Diskusija lahko zato zadobi dokaj asimetricno obliko.
S tvojimi trditvami o spodbujanju pozitivne rasti in aktivnosti sebe, svoje najozje druzine ter ljudi okoli tebe se povsem strinjam. Prav tako se strinjam, da nima smisla vlagati energije v razne statusne igre, saj je primerjava s komer koli razen z osebnim idealom bliznjica v zacarano spiralo negativne samopodobe.
Pricujoca analiza je rezultat interne sale in kot taka nima drugega namena kot zabavati. Lahko si preprican, da si ne dvigujem ega na racun kogar koli, se najmanj pa na racun ljudi, nad katerimi imam na kakrsen koli nacin moc ali vpliv.
Da ne razvlecem odgovora prenadolgo: tole je cela Pavckova pesem, ki mi kaze pot in smer.
--
Na svetu si, da gledas sonce.
Na svetu si, da gres za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjas sence.
--
Zelim ti veliko uspeha na poti osebne rasti in te vabim, da tudi v prihodnje se kaj napises na katero od tem, ki se bodo pojavile na tem ali katerem drugem blogcu - morda nekoc tudi na tvojem lastnem. In ce se ti bo kdaj zazdelo, da sem prevec zataval s smeri - samo opali. :)
Lep let, Pegaz :)
@Marko: me zelo veseli, da si nasel pot! Vzgajanje z vzgledom pa je tako ali tako najtezje, zato pa tudi najucinkovitejse. Dajmo inzenirji!
@striti:
;)
@Pegaz: Hvala za komentar. Upam, da nisem koga prizadel. To je bila se najmanj moja zelja. Pred kratkim sem prekinil s punco, ki je stalno analizirala druge ljudi okoli sebe in ocitno mi je padla toleranca za te reci. V to gre lahko veliko casa in mogoce se res kdo za pet minut pocuti boljse, ampak svic po lastnem trudu meni vedno bolj disi.
Ime mi je Dejan. V Slovenijo smo se s starsi preselili ko sem bil v drugem letniku srednje sole. Na slovnici delam, ampak gre zelo pocasi. Studiral sem v Zagrebu, tako, da sem zamudil tudi priloznost dela na jeziku med studijem. @Striti, nic mi ni tezko biti tarca sal, ce prides v Slovenijo kot tujec iz juga dobis hitro trdo kozo, vseh sugestij kako lahko izboljsam svojo slovenscino bom zelo vesel.
Se vam bom poskusil pridruziti na Goladah kdaj v naslednjih tednih, zal pogosto grem ob koncu tedna v Zagreb zaradi podiplomca.
Lep pozdrav vsem. Dejan aka Profesor Baltazar
PS Se pripravljam odpreti blog in vam bom poslal link ko bom tako dalec, iscem pa se ime.
@Marko: Skoraj sem caj polil, moja bivsa je uciteljica. Ampak Pegaz je pa inzinir. Moramo prit do internih vicov, da bomo razumeli blog iz pravega kota.
@Baltazar: dobrodosel! Ne sekiraj se zaradi Striti, njen komentar je letel na ostrer ton tvojih prejsnjih postov. Za razumevanje internih stosov pa pomaga predvsem spremljanje bloga dlje casa - nobene mistike ni tu :)
Vabljen tudi na Golado ali K-Roznik, kar ti pac bolj ustreza!
o bože mili.
se opravičujem.
iskreno.
kok ste dobri!
Evo, tile komentarji so prav zanimiv "smalltalk":)
Pegaz, kok je luštn, ko kej napišeš!
Drgač pa...ravno včeraj sem bila na - po dolgi verigi zeeelooo bednih predavanj in seminarjev - na enem odličnem. Tako odličnem, da se trenutno ne morem spomniti enako ali še bolj zadovoljujočega.In dejansko uporabnega - že danes sem povedano lahko uporabila pri svojem delu! Predavala je Nada Anić iz Zagreba (lol, Dejan:)) o vedenjsko kognitivni terapiji v vsakdanjem življenju. Pričakovala sem veliko teorije načitanega človeka, dobila sem Človeka z veliko prakse in srčne kulture - pravo inženirko modrosti in preprostosti. Če boste imeli kdaj to možnost - prisluhnite ji!
Ampak to ni bil moj namen tega pisanja...hotela sem povedat, da smo namreč imeli tudi odmor. O, božemili, odmor!!! Celih 45minut "minglanja" med ljudmi, ki jih poznam ravno toliko, da ne vem, od kod, ali pa nič. Kriza. Filing "vsi se neki pogovarjajo, jst se morm tud, kaj nej se pa pogovarjam, če bom stala tle kt lipov bog bojo misl da sm čist boga in izgubljena"....ampak ker nism več taaaaako zelo mlada in ker mi je malo tudi "dol viselo" za minglanje, sem se nehala sekirat. In sem se takoj bolje počutila. In opazovala ljudi. Opazila celo nekaj zanimivih, ful je blo lušt opazvat jih, kako klepetajo...počutila sem se kot vohun...in ko sem skoraj že prešla v stanje, da grem in omrežim svoj izbran plen, me je za rokav potegnila znanka, ki si ni upala sama na wc...eh, ja! :))
pa drugič:D
lp,
mojcej77
pies: po mojem je to stanje, ki si ga hotel opisat, pegaz? Za privat zabave se mi zdi, da velja čisto druga lol(g)ika, ne?
Post a Comment