MAY I HAVE YOUR ATTENTION, PLEASE!
A FIRE INCIDENT HAS BEEN REPORTED IN ANOTHER AREA OF THE BULDING. WHILE THIS REPORT HAS BEEN VERIFIED, THE BUILDING MANAGER REQUESTS THAT YOU REMAIN ALERT AND AWAIT FURTHER INSTRUCTIONS.
THE ELEVATORS WILL BE TEMPORARILY OUT OF SERVICE.
PLEASE REMAIN IN YOUR PRESENT LOCATION.
YOU WILL BE ADVISED WHEN THE INCIDENT HAS BEEN CLEARED AND ELEVATORS HAVE RESUMED NORMAL SERVICE.
---
It doesn't get much spookier. Chicago. Sneg. Sedem ur premika. Črn Lincoln s črnim usnjem in črnim livriranim šoferjem.
Ogromen raziskovalni kompleks, do katerega ne vodi javni prevoz. Oboroženi stražarji. "Hotel" znotraj kompleksa, do katerega je četrt ure vožnje.
Soba 439B, prazna, kot je prazen hotel. Veter samotno žvižga okoli oken.
Samotna parkirišča. Neskončni hodniki.
Miller's Crossing, Joel & Ethan Coen.
Funkcionalna oprema iz nedoločljivih devetdesetih. Zmrznjena hrana v hladilniku.
Košara s sadjem, zavita v celofan na mizi v dnevni sobi, ki si jo delijo stanovalci štirih sob.
In ta #%$&/"& kričeči zvočnik v stanovanju, ki ponavlja zgornje sporočilo v nedogled. Požarni alarm ob pol štirih zjutraj.
Seveda ne grem ven iz sobe. Na hodniku slišim glasove: tri punce, otovorjene z vso svojo lastnino, izginjajo na koncu hodnika. Še so ljudje! Nisem sam! Za trenutek pomislim, da bi spokal vsaj računalnik in dokumente in se odpravil v pritličje, Na toplo čokolado, če so nas že zbudili ob pol štirih. Vendar ne - vem, kako se to konča, ko enkrat zapustiš stavbo, ne smeš več noter, dokler gasilski poveljnik ne podpiše, da je požar pogašen. In to lahko traja, med tem, ko stojiš na minus deset in ti ušesa počasi polnijo snežinke. Smo sprobal in ni zabavno.
Računalniški sistem deluje, moj neptunček tudi, po brezžični povezavi se kot potoček pretakajo moje misli - včasih zastanejo v tolmunu zaradi padlega signala, drugič same odtavajo... Da bi vsaj ta zmešani zvočnik nehal...
Gasilski poveljnik je očitno prišel na sceno. Malo je porobantil, ampak kaj čmo, takla mamo, zmeri eni mulci kadejo u sekretu, ne? Deu je deu. Blebetaču iz zvočnika je pokazal, kaj iz rokava gleda. Mulce in mulke, ki so v kantini srebali vroč kakav, je nagnal nazaj spat. Sam sem se odločil, da je dost heca in da bi bila dobra ideja še malo odspat. Jutri je en delovni dan, pa čeprav v svoji sobi z mojim HP Neptunom.
No ha la paura.
Ni me stah, ker imam v hladilniku zmrznjeno kosilo. In seveda nabrušeno mikrovalovko.
Pa twilight zone gor al pa dol.
Sej smo u ameriki, ne?
5 comments:
nima kej dodat kot "haha"
uživaj v Ameriki.
sej bo :)
Super. Samo ne sedet samo v sobi, pejt malo okrog raziskovat...takle zmesan setting ma gotou cel kup skritih for...X files revisited, vesoljcki v deep freezu (aja, tisto je tvoje kosilo...hm). In velika omara na koncu hodnika, polna krznenih plascev. Pa pospesevalnik, ki te po pomoti poslje v pozni srednji vek...brez gat po moznosti. popoldan pa se kaksen skijoering pa bo dan lepo zaokrozen.
Kam si ze to seu?
Opica, res se je kar cez noc napolnilo stanovanjce s Turki in Poljaki. PUF! Pa vesoljčki, oblečeni v krznene plašče, se tukaj svetijo ponoči. Da jih ne povoziš pri joggingu, menda ja. Samo čakam, kdaj bom v sosednji sobi našel brezmejno število opic, ki tipkajo na svoje pisalne stroje šepeškirove poezije.
Simfonija a la Betoten.
Aja, kje sem? Pri Bushmanih, kje pa.
Aja, pa dobrodošla v Hlevčku!
Si obljubil še... pisanja!
Post a Comment