Inner Space ali notranjost Notranjske

Sončna sobota je kar klicala po potepu. Smučanje? Neee, saj smo ravnokar, na zadnji dan sneženega tedna omislili nove smuče, torej smo si prizadejali dovolj hudega in si lahko zato privoščimo kaj bolj umirjenega. Kot na primer izlet v neznano!

Težava pri poti v neznano je, da je neznano zelo slabo pokrito z zemljevidi, zato sva morala sprejeti nekaj kompromisov in se omejiti na znano, a nepoznano pokrajino, ki se razprostira "na drugi strani Krima". Ker za nas Ljubljančane se svet na jugu pač konča s Krimom. (Potem menda enkrat spet pride Istra, Dalmacija, Grčija in Egipt in Afrika in Južni pol, ampak to je že drugje.)

Pot naju je vodila v nedrja Notranjske, iskat zmaje, gradove, kraljične in pravljične dežele.

V Notranjsko sva stopila skozi velika stara vrata, katerih obok je sklenil velik kamen. Starodaven zapah je zagotavljal, da se nihče ne more pretihotapiti skoznje kar tako.

Dežela je polna čudes. Prebivalci so zgradili stolpe, da lahko bolje slišijo ptičje petje iz gnezd na bližnjih drevesih.

Življenje tod ni lahko. Kruh si morajo ljudje sami nasekati in ga posušiti. Temu pravijo skladovnice.

Hlebci so podolgovati in različnih oblik, prevladuje pa polkrožna oblikaz rjavozapečeno skorjo na njej. Kruh je trd in se verjetno zmehča šele, ko ga zjutraj pomočiš v belo kavo.

Takole pa sušijo sadni kruh, ki ga imajo namesto čokolade. Z njim preživijo prijetne zimske urice na topli krušni peči.

Tudi konjiči so zabavni, majhni in kuštravi. Za jabuček ali dva so pripravljeni copotati v svojem značilnem islandskem kasu skoraj celo uro. Moja Liska je bila nekam nedovzetna za moja prepričevanja - kot vse kaže, nisem uspel najti prestavne ročice.

Freja pa se je dobro držala. Islandski frufru je skrival drobno belo liso na čelu.

Tudi jabuček je izginil, kot bi trenil, in že sta bili prijateljici!

Na Gradu Prestranek sva preživela prijetni urici na, z in ob konjih. Naslednji pošastek naju je čakal v polni bojni opremi, z 20 ostrimi kremplji in še več zobmi.

Vseeno se lahko pohvalim, da sem ga počohal po trebuhu in PREŽIVEL!
(yea, right!)

Klical naju je že Snežnik, dolga in zavita cesta ter čudovit razgled.

Vsepovsod so na naju prežali papagaji al kaj so že tisti. Nikol ni miru.

Polje nad Knežakom se je svetilo v vsej svoji lepoti.

A cesta je vodila naprej.

Gostilna v Mašunu postreže z divjačino - medvedjo pečenko, zrezki divjega prašiča in palačinkami lovskega nadzornika (jesti je treba hitro, ker zna bit nadzornik zelo hud, če te zaloti!)

Po dolgem tavanju po gozdnih stezicah sva prišla do cilja - grad Snežnik, v vsej svoji lepoti!

Oblegovalci bi imeli težko delo: tukaj je tako lepo, da bi se kar usedli in kot bikec Ferdinand zasanjano zrli v čudovite oboke. Kdo bo pa ropal in požigal?

Zaman sva čakala na grajsko gospodično, ki bi v tega balkona klicala na pomoč, si česala dolge zlate lase in koprneče zrla v daljavo.

Še trenutek in že sva bila nazaj v civilizaciji. Za tak lep dan je bilo vredno za trenutek pozabiti na smučke.

Na pomoč! Slike me ne ubogajo!

Dragi moji,

najbrž se sprašujete, kod se potepa tale Pegaz in zakaj si ne vzame pet minut in kaj napiše.

Evo, zakaj. Tale superdupermegastrahoblastični google ma ene svoje fore in potem, ko naložim slikice v Picaso, iz nje na splet na Picasaweb in jih nato poskušam polinkat v blogec, se mi sfižijo.

Povem vam, prav veselje do objavljanja mi pobira. Zato tudi potem nič ne napišem. Eh klinc.

- če kopiram link iz Picasaweb, se slika sicer pokaže, a ko jo v objavljenem blogu kliknem za odpret, se mi ne odpre v novem oknu, temveč v zunanjem programu (recimo v Irfanu). To mi je kr neki.
- če poskusim naložit slike iz Picase na PCu direktno v Blogger, mi prenese samo štiri slike. Kar je bedno premalo, očiten bug in me kar jezi.

Očitno ne znam tega narediti bolje. Mojstri, pomagajte! Kako vi nalagate slike na Blogger? Zelo bi bil vesel enega dobrega kuharskega recepta, po točkah, kako in kaj naredit.

Večno hvaležen, pumagite, dobri ljudje!
Vaš Pegaz :)

Prosim in Hvala

Danes sem se zvečer vračal z zelo prijetnega obiska, kjer smo med drugim spet kramljali o tem, kako dela ovčka, kako kača, kako volk in kako se pleše s plastično punčko Ano. Na temni avtocesti sem vključil radio, in ker sem imel po dolgih praznikih polno glavo divjih ritmov, sem presedlal na Prvi program. Pozavna je ravno igrala sanjavo uspavanko - melodijo, ki ji že toliko let sledi: "Dober večer, otroci!"

Poslušal sem zgodbo o dečku, ki je bil jezen na ves svet, ker ni hotel streči njegovim željam. Prijatelji mu niso hoteli posojati stvari in starejši brat ga ni hotel jemati s seboj na drsanje. Vse se je spremenilo, ko mu je stari mož na klopici v parku zaupal skrivnost: Čarobna Beseda! Povedati jo moraš počasi in pri tem sogovorniku pogledati v oči. Fantič je nato doma preizkusil besedico "Prosim" in vse se je nenadoma začelo vrteti v pravo smer.

Nauk zgodbe je preprost, a ga je moč razumeti na več ravneh. Za otroka - poučna in vzgojna zgodba. Za odraslega - lep primer didaktične zgodbe, mušter za vzgojo; poleg tega pa nosi dodatno sporočilo: Čarobne besede ne odpirajo vrat same po sebi. Bistvo je, kako jih izgovorimo. Sogovornik, katerega prosimo za uslugo, se mu zanjo zahvaljujemo, se mu opravičujemo za nekaj, ga pozdravljamo ali se od njega poslavljamo, mora čutiti, da mislimo resno. Mehansko izgovorjene čarobne besede niso prav nič čarobne, temveč dajejo občutek cukrene glazure namesto čokoladnega preliva. Poceni ničvredna roba, dodana zaradi lepšega.

Zakaj je to pomembno? Bistvo medčloveške komunikacije je spoštovanje drugega. S tem, ko mu pokažemo, da smo pripravljeni storiti korak več v zameno za njegovo uslugo in da jo cenimo, mu poskušamo uslugo vrniti ali se zanjo oddolžiti. Predvsem pa ohranimo sogovornikovo dostojanstvo: vemo, da nam usluge ni dolžan narediti, saj ni naš sluga. Mi mu damo vedeti, da to razumemo, da med nami in njim ni direktnega podrejenega odnosa, in mu s tem simbolično poplačamo za njegovo navidezno "ponižanje".

Pomembno je tudi, da se čim prej naučimo razbirati ta razmerja med ljudmi, ohranjati dobro karmo in biti tako uspešnejši v medsebojni komunikaciji. Pogled v oči, čvrst stisk roke, zahvala takrat, ko je potrebna. Kot je rekla moja babica, "Zaradi enega hvala ti ne bo krona z glave padla!" Odrasli včasih potrebujemo veliko vpogleda vase, da to doumemo, saj smo z leti že izoblikovali svoj pogled na svet, otroci pa se teh preprostih orodij emocionalne inteligence lahko hitro naučijo skozi igro. Ta orodja so eno najpomembnejših daril, ki jim jih lahko damo.

Še en citat, v premislek (za tiste s "sladkorno" :) ):

The secret of success is sincerity.
Once you can fake that, you've got it made.

- Jean Giraudoux, francoski diplomat, dramatik in pisatelj (1882 - 1944)