Inner Space ali notranjost Notranjske

Sončna sobota je kar klicala po potepu. Smučanje? Neee, saj smo ravnokar, na zadnji dan sneženega tedna omislili nove smuče, torej smo si prizadejali dovolj hudega in si lahko zato privoščimo kaj bolj umirjenega. Kot na primer izlet v neznano!

Težava pri poti v neznano je, da je neznano zelo slabo pokrito z zemljevidi, zato sva morala sprejeti nekaj kompromisov in se omejiti na znano, a nepoznano pokrajino, ki se razprostira "na drugi strani Krima". Ker za nas Ljubljančane se svet na jugu pač konča s Krimom. (Potem menda enkrat spet pride Istra, Dalmacija, Grčija in Egipt in Afrika in Južni pol, ampak to je že drugje.)

Pot naju je vodila v nedrja Notranjske, iskat zmaje, gradove, kraljične in pravljične dežele.

V Notranjsko sva stopila skozi velika stara vrata, katerih obok je sklenil velik kamen. Starodaven zapah je zagotavljal, da se nihče ne more pretihotapiti skoznje kar tako.

Dežela je polna čudes. Prebivalci so zgradili stolpe, da lahko bolje slišijo ptičje petje iz gnezd na bližnjih drevesih.

Življenje tod ni lahko. Kruh si morajo ljudje sami nasekati in ga posušiti. Temu pravijo skladovnice.

Hlebci so podolgovati in različnih oblik, prevladuje pa polkrožna oblikaz rjavozapečeno skorjo na njej. Kruh je trd in se verjetno zmehča šele, ko ga zjutraj pomočiš v belo kavo.

Takole pa sušijo sadni kruh, ki ga imajo namesto čokolade. Z njim preživijo prijetne zimske urice na topli krušni peči.

Tudi konjiči so zabavni, majhni in kuštravi. Za jabuček ali dva so pripravljeni copotati v svojem značilnem islandskem kasu skoraj celo uro. Moja Liska je bila nekam nedovzetna za moja prepričevanja - kot vse kaže, nisem uspel najti prestavne ročice.

Freja pa se je dobro držala. Islandski frufru je skrival drobno belo liso na čelu.

Tudi jabuček je izginil, kot bi trenil, in že sta bili prijateljici!

Na Gradu Prestranek sva preživela prijetni urici na, z in ob konjih. Naslednji pošastek naju je čakal v polni bojni opremi, z 20 ostrimi kremplji in še več zobmi.

Vseeno se lahko pohvalim, da sem ga počohal po trebuhu in PREŽIVEL!
(yea, right!)

Klical naju je že Snežnik, dolga in zavita cesta ter čudovit razgled.

Vsepovsod so na naju prežali papagaji al kaj so že tisti. Nikol ni miru.

Polje nad Knežakom se je svetilo v vsej svoji lepoti.

A cesta je vodila naprej.

Gostilna v Mašunu postreže z divjačino - medvedjo pečenko, zrezki divjega prašiča in palačinkami lovskega nadzornika (jesti je treba hitro, ker zna bit nadzornik zelo hud, če te zaloti!)

Po dolgem tavanju po gozdnih stezicah sva prišla do cilja - grad Snežnik, v vsej svoji lepoti!

Oblegovalci bi imeli težko delo: tukaj je tako lepo, da bi se kar usedli in kot bikec Ferdinand zasanjano zrli v čudovite oboke. Kdo bo pa ropal in požigal?

Zaman sva čakala na grajsko gospodično, ki bi v tega balkona klicala na pomoč, si česala dolge zlate lase in koprneče zrla v daljavo.

Še trenutek in že sva bila nazaj v civilizaciji. Za tak lep dan je bilo vredno za trenutek pozabiti na smučke.