Danes sem posekal prvo svoje drevo.
Prav ste prebrali.
Ne svoje prvo drevo, temveč prvo svoje drevo.
Češnjo za hišo sva z očetom posadila nekoč davno, morda nekje v zgodnjih osemdesetih. Pozna hrustavka je vedno rodila enkrat takrat, ko so bili izpiti; to vem, ker sem vsako leto takrat pod njo sem in tja zbiral misli in pršil dvome. Okrog nje je bilo vedno veselo: ko je cvetela, je prišla pomlad. Potem smo upali, da ne zapade sneg ravno takrat, ko so čebele iskale njen med. Ko je bil čas češenj, ni bilo lepšega kraja, kot v travi pod njo.
Z leti je zrasla v mogočno drevo, kljub pesku v zemlji in morebitni suhi legi. Škodljivci je večinoma niso našli in razen kosov, s katerimi smo tekmovali, kdo jo bo prej obral, so jo rabutarji večinoma pustili pri miru. Pomladanski ritual je vseboval moje plezanje nanjo in prenajedanje z zrelimi češnjami. Takrat mi je bilo v njeni krošnji za kratek hip dano čutiti popolnost.
Zadnja leta jo je nekaj zdelovalo. Skorajda ni več rodila, tudi listov je bilo samo še za vzorec. Njena starejša kolegica, zgodnja češnja, je podobno krizo prebrodila in spet rodi kot prismojena. Hrustavko pa so začeli preraščati lišaji in nekatere veje so se pričele sušiti. Prišel je njen čas.
Od vseh dreves, ki jih poznam, mi je bila ta češnja najbližje prijatelju.
Pogrešal jo bom.
Prav ste prebrali.
Ne svoje prvo drevo, temveč prvo svoje drevo.
Češnjo za hišo sva z očetom posadila nekoč davno, morda nekje v zgodnjih osemdesetih. Pozna hrustavka je vedno rodila enkrat takrat, ko so bili izpiti; to vem, ker sem vsako leto takrat pod njo sem in tja zbiral misli in pršil dvome. Okrog nje je bilo vedno veselo: ko je cvetela, je prišla pomlad. Potem smo upali, da ne zapade sneg ravno takrat, ko so čebele iskale njen med. Ko je bil čas češenj, ni bilo lepšega kraja, kot v travi pod njo.
Z leti je zrasla v mogočno drevo, kljub pesku v zemlji in morebitni suhi legi. Škodljivci je večinoma niso našli in razen kosov, s katerimi smo tekmovali, kdo jo bo prej obral, so jo rabutarji večinoma pustili pri miru. Pomladanski ritual je vseboval moje plezanje nanjo in prenajedanje z zrelimi češnjami. Takrat mi je bilo v njeni krošnji za kratek hip dano čutiti popolnost.
Zadnja leta jo je nekaj zdelovalo. Skorajda ni več rodila, tudi listov je bilo samo še za vzorec. Njena starejša kolegica, zgodnja češnja, je podobno krizo prebrodila in spet rodi kot prismojena. Hrustavko pa so začeli preraščati lišaji in nekatere veje so se pričele sušiti. Prišel je njen čas.
Od vseh dreves, ki jih poznam, mi je bila ta češnja najbližje prijatelju.
Pogrešal jo bom.
4 comments:
Pegaz (in češnja), moj poklon!
lp,
m
To ni bila samo cesnja, bila je drevesna vila. Drevesa ni vec, ampak vcasih, ko se bos vrnil na vrt in se usedel na cesnjin stor, se bo vila vrnila in te malo pobozala po licu.
Nicesar ni konec.
ko sem bil mali sma s prijatlom kradla češnje pri gospe, ki je bila stara sto let. nekoč sva čepela nekje ob vrhu krošnje. bile so zelo okusne, tako močno, da sploh nisva opazla kdaj se je gospa usedla na klopco pod drevo.
tako dolgo je sedela, da jo je šele zima vzela. še danes težko stegnem noge in te razumem kako neki dogodki tako ali drugače polnijo spomin.
Kako lepo napisano. Še komentarji so lepi. (do dreves čutim veliko spoštovanje)
Post a Comment