Howth: lep jesenski dan

Sonce nas je ta vikend spet zvabilo na prosto. Enostavno - težko je ostati notri, ko je zunaj tak lep dan, jesensko sonce nas imenitno greje v levo taco in ti oblaki se tako vabljivo valijo čez nebo.
Tokrat sta naju obiskala Kaja in Marko, in skupaj smo se to nedeljo odpravili na sever Dublina, na polotok Howth. Z DARTom, primestno železnico, smo bili tam v slabe pol ure.

Na Howthu je kar nekaj znakov, ki spominjajo na slavno preteklost, ko so se na Irskem spopadali Kelti in Vikingi. Vikingi so se odločili, da bodo zavojevali ta otok, ki so ga naseljevali Kelti. Napadali so keltske naselbine in ustanavljali svoje. Potem so Kelti napadali nazaj in končno po bitki na Clontarfu (južni del Dublina) premagali Vikinge. Na kocu so jih pa kar asimilirali, te rdečelase vikinge. O bitki pričajo razna imena, kot npr. pub po imenu Krvavi potok. Seveda, kdo bi si ne bi želel v miru spiti pivca v takem mirnem lokalu?

Sončna nedelja je privabila veliko ljudi, ki so prišli na odprto tržnico. Pekarnica je svoje izdelke razpostavila pod temle šotorom.

Družinsko podjetje, ki peče izvrsten kruh! Poskusili smo črn makovin rumen bučni. Očitno so ga tudi sami malo poskusili, saj je menda glavnega peka, očeta, še več skupaj. Ta njihov kruh je vsekakor hrana za dušo.

Pristanišče je kar brnelo z aktivnostjo. Ribiške ladje so se mešale z jadrnicami v marini, in kar nekaj jih je ta dan izplulo.

Kar stožilo se mi je po vetru v laseh in gugajočim se tikom pod nogami.

Te lepotice pa so se še naprej ogledovale v zrcalu, si česale lase in čakale na svojega princa.

Sonce voda zrak svoboda

Pot okrog polotoka nas je vodila mimo hiše, v kateri je konec 19. stoletja nekaj let živel pesnik W.B. Yeats. Ta razgled mu je prav gotovo dal navdiha.

V tej hiši še naprej živi nekdo, ki ima rad lepe stvari.

Zdaj pa k razgledom, ki so se nam ponujali na tej dveurni poti.

Na koncu polotoka Howth je svetilnik. Očiten cilj za vse nas nedeljske sprehajalce.
Kdo bi si mislil, da je trava tukaj tako zelena, kjub rumenečem listju!
Tega se pač nikoli ne naveličaš.

Vseeno je bilo treba paziti na pot, saj je bilo pobočje strmo in kar daleč do morja.

Prišli smo do zida, na katerem je tolikokrat pisalo "Keep out", "Private property" in "Danger!", da smo se nekateri kar obrnili. Če ne drugega, iz obzirnosti do stanovalcev v tem svetilniku.

Svetilniki so tako romantični. Dan in noč bdijo nad mornarji, vetrovi in valovi. Tudi GPS jim ne more do živega. Tak ideal miru in popolnega zlitja z naravo, pa vendar kljubovalnega opravljanja svojega poslanstva.

Južni del obale je bil posejan s krasnimi vilami. Ta del je bolj zaščiten pred vetrovi in je zaradi sončne lege nasploh prijaznejši.

Šli smo mimo ene, ki je bila naprodaj. Za pičlih 2,5 milijona evrov. Samo!?
No, ta nakup bo počakal na december, ta mesec smo že kupili bicikel.

In potem je Patricija nenadoma stekla na drugo stran ceste, preskočila je blodinastega labradorca, ki je počival na cesti in stekla k ogradi. Oslička!

Ste vedelli, da so to zelo čiste živali? V ogradi imajo poseben prostor, kjer puščajo svoje kakce. So tudi zelo pametne živali. Samo - trmasti so.

Now this car is one bitchin' wicked machine, duude!

Ko smo prišli do vasi na Howthu, smo se po dobri stari lovsko-nabiralniški navadi razpršili po tržnici. Z Markotom sva našla fish & chips, Patricija in Kaja pa pikantne olive, sončnični kruh, dimljenega lososa in dvojno čokoladno torto. Mmmmm....

Lep jesenski dan v Dublinu. Kot da sploh nikoli ne bi deževalo. Kako srečo imajo nekateri! :)