Smrkavec!

Včeraj sva šla v gledališče. In kaj je za ta medbožični čas primernejše, kot Charles Dickens?
The Old Curiosity Shop je klasična zgodba iz srede 19. stoletja, ki govori o bedi in izkoriščanju revnih in pokvarjenosti bogatih. Razen seveda v primeru, ko se nepričakovano pojavi bogati stari stric, ki kot deus ex machina premaga hudobne ljudi in reši zadevo. S to razliko, da v tej zgodbi glavna junakinja, mala Nell, konča ustreljena. Ni čisto holivud, je pa blizu.

No, gledališka predstava na Irskem je precej podobna izkušnja, kot v Ljubljani. Gate Theatre je sorazmerno majhen, kakih 200 ljudi sprejme, nekako me je spominjal na mešanico stare Kinoteke in malo boljšega zadružnega doma, a na en tak malo bolj fin način. Sama predstava je bila lepa, zgodba je tekla gladko in kljub predvidljivosti scenarija smo lahko občudovali kulise in igro.

V zadnje pol ure pa se je začelo trpljenje: desno v vrsti pred mano sta sedela približno sedemleten poba in njegova mama. Gledališče je kar dobro prenašal, dokler mu ni postalo dolgčas, in je - začel vleči smrkelj. Če si kdo ne predstavlja, kako so trpeli ubogi v Dickensovih zgodbah - takole je moralo biti. Neumorno, neustrašno, in predvsem brez vsake mamine reakcije. Vsake 20 sekund, smrrrk! Oh, moj prvi refleks je bil - dajmo mami in fantu robček, se bosta že znašla! (seveda ga nisem imel niti sam). Dem! No, potem sem opazil, da je mama vendarle dala sinetu robec, a se ta ni kaj dosti zmenil zanj, zanimivo pa je, da tudi drugih obiskovalcev zadeva ni motila. Še dobro, da je glavni bed gaj že bežal pred roko pravice in je bilo jasno, da predstava (po dveh urah in četrt) ne bo trajale več dolgo. Tako sem se z vsemi močmi uprl impulzu; nisem se nagnil naprej do sineta in mu siknil "Blow your nose!!" Kdo ve, kakšen škandal bi uprizorila mama.
Včasih je problem, če si tujec v tuji deželi...

Nauk (prosto po Staši): Vedno nosi s sabo zavojček papirnatih robčkov!