Return

Missing you.

Kam gre Pegaz pozimi?

Kaj dela pa Pegaz pozimi,
ko dol in breg pokrije sneg?
Kaj dela pa Pegaz pozimi?

No, da ne boste mislili, Pegaz ne spi zahomotan v svoj košati rep v toplem brlogcu, postlanem z listjem in hruškami. Namesto tega se odpravi v pravljično gorsko vasico, kjer živijo dobri ljudje, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča, kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza, življenje ima smisel in kjer se cedita med in mleko.

Pravljična je tudi naša hiška, v kateri vedrimo ponoči. Taka, čisto taprava, iz lecta! Janko in Metka bi si vse prste obliznila, mi pa moramo počakati do konca tedna.

Seveda je pogosto težko počakati do kosila. "Struja, voda i sendvići" se je svojčas glasilo geslo. Po drugi strani pa se kaj hitro spomnim dileme Michaela Douglasa iz Falling Down:
"What's wrong with this picture?!"
"I sink zis sandvich vos skwusched!"
Verjetno je zračni pritisk. Slika je namreč posneta na 3000+ m, na Marmoladi. Sicer je nisem poskusil, ker so bili kozarčki marmolade zelo dragi, smo pa našli en zvonček za našega ovna vodnika.

Pa da ne boste mislili, da se samo po gozdu pojamo in nabiramo borovnice, ali pa da na zapečku predemo volno. Nak, naš adrenalinabtajlung se ponaša s prav strupeno varianto 120 cm dolgih zverinic. Snowbladice ali skibordice so malo zrastle od zadnjič, 99 cm je bilo vseeno malo preveč dela in malo premalo užitka. Zdaj je popoln.

Tele zverinice so sicer sposojene, ampak smo si takoj naslednji dan lastne omislili. Dizajn je malo manj kričeč in bolj subtilen, ker pa na užitek pri drsenju čez snežno podlago sploh ne vpliva.
(Za glasbeno spremljavo si predstavljajte Laboda ob Camille Saint-Saensa.)

Seveda se v hribe, sploh pa tako daleč, ne hodi samo zarad frišnega lufta. Pa tudi skvušnjenih sendvičev počasi zmanjka, in treba je zgrabiti naslednji doping, ki je pri roki. Mal kofeta, pa mal cesarsko praženih OH. Z brusnicami, kajpada!

Tukaj bi lahko sped padel v tirado, kako brusnice niso kot borovnice (kot si radi zamišljamo), temveč rastejo na grmičevju nižjih podalpskih dolin, ampak potem bi spet padel v filing in bi vam odpel kako kitico "Zakrivljeno palico v rokiii..."
Ni za šibke po srcu, verjemite.

Tale pogled se mi je posebej vsedel v srce. Celo tako zelo, da mi zdaj krasi ozadje ekrana. Po mnogih (recmo 30+) letih smučanja sem končno prišel na gušt. Prej je bil zmeraj mater. Ampak zdaj je poezija. In zmeri boljš je! Tolk o globalnem segrevanju: KUD BAŠ zdej.

Celec je nekaj, s čimer se bom moral spoprijeti naslednje. Smučke pri 120 cm nimajo dovolj nosilnosti, da bi te varno nesle, in prehitro se pogrezneš. Je sicer precej manj nevarno, kot pri 99 cm, a vseeno celca ne priporočam. Pa narit sneg? Jugec? Pršič? Trda podlaga a la Wengen?
Bring it on!

Noubadi faks vid mister Zero!

Zdej vem, zakaj teli planšarji vsako jesen nazaj v dolino ženo. Ker sicer bi čisto presvisnili tukaj na planini, pogledi in razgledi so prav nadrealistični.

Tale poskus reenakcije pogleda Amelie Earhart pred prvim solo poletom prek alp. Aja, no, ona je letela preko Atlantika. Ampak pogled je pa kr taprav.

In kakšen razgled! Ta, ki si je izmislil gondolo, je ziher zlo bogat.

V sladki vasi je videti veliko lepega tudi zvečer, ko se sonce skrije in poljane zavzamejo snežni teptači (Ratrakus Ropotansis). Lokalni specialiteti smo dodali nekaj prav originalnih dodatkov (nikol ne uganete.) S čokolado je tako, kot z vegeto: nikoli ni odveč!

Za 3 minute v mikrovalovko, potem pa malo baily'sa čez... Ja, tko se začne...
... ampak neha se šele, ko so usta že čisto zapopana! Še posebej, če nam zadevo servira tako uglajen in omikan natakar.

Sonce voda zrak svoboda!

Pa čeprav malo komercialno. Važno je, da naberemo malo lepih vtisov za celo leto.
Italijanski Dolomiti, Arabba, januar 2008

Gostujoče pero: MSF - Zdravniki brez meja v Nigeriji

Spet je sobota, še malo pa bo nedelja in potem ponedeljek, ko...

...ko bo študentka spet na rajžo šla (jumpajdi, prav res) z MSF, z Zdravniki brez meja. Somalija je bila prenevarna, iz Mogadiša so prejšnji teden tik pred zdajci evakuirali celotno MSF ekipo (kot da se niso nič naučili od holivuda) in na vrsto je prišla naslednja misija. Kurdistan. En mesec, ena zdravnica, mnogo rešenih življenj. Nam navadnim smrtnikom je najbližji približek tega daru kaka polurna zdravniška nadaljevanka na TV, in pa spomin na tisti turobni vonj po strahu in razkužilih v čakalnici. Kurdistan, minus pet in sneg, ohlapne hlače in ruta čez obraz. Mesec dni, štiri tedne. Srečno pot, lastovica, pridi hitro nazaj!

Takole je bilo pa zadnjič - MSF in Nigerija. Vabim vas na pot z gostujočo avtorico, Patricijo.

---

Ura je bila šest zjutraj, ko sem stopila iz urejenosti in civiliziranosti klimatizirane letališke stavbe v Abuji v zmedo in hrup parkirišča. V hipu se mi je skoraj zavrtelo v glavi od vlažne vročine, navala tropskih vonjav in žarkega jutranjega sonca, ki je skoraj hipoma nadomestilo še maloprej temno noč. »Kaj vendar delam tukaj? Ali sem morda malo nora?« Iz prahu in gneče se je pred mano pojavil nasmejan črn obraz v majici Zdravnikov brez meja, mi stresel roko in me med prerivajočimi se taksisti in postreščki brezbrižno povedel do svojega avtomobila. »Saj je pisalo v navodilih, da me bo voznik čakal na letališču«, me je prešinilo. Tokrat nisem potovala sama s svojim nahrbtnikom, v Nigeriji sem se znašla pod okriljem mednarodne humanitarne organizacije. Tokrat bo občutek dogodivščine drugačen. Namesto ugibanja, kje bom nocoj spala in kaj bom jedla, bom morala kot član zdravniške ekipe skrbeti za hudo bolne in ranjene. Strah pred morebitno zastrupitvijo s hrano in majhnimi tatvinami na bazarju bo nadomestila realna možnost, da se nehote znajdemo sredi oboroženega spopada.

Med dolgo vožnjo od letališča do prehodne hiše Zdravnikov brez meja sem pritiskala obraz k avtomobilskemu oknu in vpijala vase prve vtise o pravi črni Afriki. Ob prašni glavni prometni žili nigerijske prestolnice se je vila neskončna vrsta pešcev, motoristov, kozjih čred, prodajalcev hrane, lop, kjer so delali vse od popravila koles do friziranja. Prvi pogled na nigerijske ženske, ki so večinoma visoke, atletskih in oblih postav, z usločenim hrbtom in kraljevsko pozibavajočo hojo. Brezbrižnih postavnih fantov, ki tu hodijo čisto drugače kot tisti nedavni priseljenci na ulicah Londona ali Dublina, bolj pokončno, kot da je cel svet njihov. Vožnja je trajala kako uro in v tem času sem počasi drsela v začaranost, ki jo številnim popotnikom pomeni črna Afrika. Meni je na koncu pomenila to in še mnogo več.

Prehodna hiša Zdravnikov brez meja v Abuji je bila res prehodna. Kraj, kjer se prostovoljci ustavijo na poti v svoje misije, z namenom, da se malo spočijejo in prejmejo zadnje novice in navodila v zvezi s krajem, kamor gredo. Moja končna postaja je bil Port Harcourt, veliko pristaniško mesto v delti reke Niger na jugu Nigerije. Zdravniki brez meja že od leta 2005 tam vodijo kirurško misijo, katere namen je zdravljenje žrtev oboroženih spopadov, ki so v tem delu Nigerije pogosti, predvsem zaradi plemenskih in političnih sporov v zvezi z bogatimi nahajališči nafte. Izvem, da so se v tednu pred mojim prihodom spopadi zaostrili. Vlada je zato tja poslala več vojaških enot in v Port Harcourtu uvedla policijsko uro. Kar bo lahko pomenilo izboljšanje ali pa poslabšanje varnosti, v Afriki je take reči težko napovedovati.

Naslednji dan smo iz lokalnega letališča poleteli proti mestu Owerri, kako uro vožje od Port Harcourta, kjer je bilo zaradi razmer lokalno letališče zaprto. Da bi se izognili vožnji ponoči, smo prespali v majhnem zanikrnem hotelu v Owerriju in se naslednje jutro zgodaj podali na pot v ogromnem belem Land Cruiserju z velikim znakom Zdravnikov brez meja in še večjo radijsko anteno. Zdravniki brez meja so v teh krajih znani in zaradi svojega dela dobro sprejeti, velika oznaka pa je poskrbela, da na avtomobil vseeno ne bi kdo po pomoti spustil kaksen strel. Ves čas vožnje smo bili v radijski navezi tako z bazo v Port Harcourtu kot s sedežem Zdravnikov brez meja v Abuji, ki bi bili tako v primeru kakršnekoli nesreče takoj obveščeni o dogodku in sposobni ukrepati. Z mano je potoval Germaine, ki je v Abuji delal kot administrator, zdaj pa naj bi za nekaj tednov nadomestil manjkajočega vodjo misije v Port Harcourtu. Vožnjo je izkoristil, da mi je na kratko opisal politično zgodovino Nigerije in me naučil obveznega upravljanja z radijem.

Zdravniki brez meja so neodvisna mednarodna humanitarna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1971 med humanitarno krizo ob državljanski vojni v pokrajini Biafra prav tu v Nigeriji. Organizirani so malo po vojaško, kar je verjetno edini način, da pravočasno in varno ukrepajo tako v epidemijah, begunskih krizah in naravnih nesrečah kot tudi na nevarnih področjih, kjer potekajo vojne ali oboroženi spopadi. So ena redkih humanitarnih organizacij, ki se podajo tudi v nevarna in nestabilna področja tako imenovanega Tretjega sveta. K svojem poslanstvu poleg zdravniške pomoči prištevajo tudi ozaveščanje in obveščanje svetovne javnosti o kriznih žariščih. To počnejo na organiziran in objektiven način, ne glede na to, kako je njihovo poročanje sprejeto s strani oblasti in politike. Tako so poročali o položaju in dogodkih v Vzhodnem Timorju, bili eni prvih, ki so kritizirali nedejavnost sudanske vlade glede krize v Darfurju in opozarjali na neučinkovitost humanitarne pomoči v Somaliji. Včasih so celo edini vir informacij in edini komunikacijski kanal, po katerem lahko ogroženo prebivalstvo kriznega območja zaprosi svetovno javnost za pomoč. Aktivno so vključeni tudi v zagotavljanje cenovno dostopnejših zdravil za revne države, bili so eni prvih, ki so opozorili na sodni spor med Novartisom in indijskimi proizvajalci poceni generičnih zdravil. Slednji z njimi oskrbujejo večino dežel v Afriki, kjer si na primer antiretrovirusnih zdravil po zahodni tržni ceni nikoli ne bi mogli privoščiti. V letnem poročilu za leto 2007 so navedli impresivne številke: več kot 9 milijonov zdravniških pregledov, več kot pol milijona bolnikov hospitaliziranih v MSF bolnišnicah, več kot 2 milijona ljudi zdravljenih za malarijo. Vsak dan oskrbijo z antiretrovirusnimi zdravili več kot 100.000 bolnikov z HIV/AIDS-em. Vodijo tudi 125 kirurških odprav v 20. državah, v katerih so v letu 2007 operirali več kot 64.000 bolnikov. Njihov številčno in logistično največji projekt je v begunskih taboriščih v Darfurju, kjer v 19 odpravah dela skoraj 2000 prostovoljcev, tako domačinov kot tujcev. Denarna sredstva pridobivajo predvsem iz privatnih virov, kar jim omogoča neodvisnost od političnih in vladnih interesov. Za svoja prizadevanja in delo so leta 1999 prejeli Nobelovo nagrado za mir.

Vse to nedvomno pritegne prostovoljce kot sem jaz, ko se odločajo za svojo prvo misijo, kakor seveda tudi želja po dogodivščinah in potovanjih v daljnje kraje. Vendar pa je vseeno najpomembnejše vodilo občutek, da lahko pomagaš sočloveku, tudi v krajih in razmerah, kjer je nevarno in logistično morda celo nemogoče. Kljub temu pa velja povedati, da misije Zdravnikov brez meja v nevarna področja nikoli ne potekajo brez strogega nadzora. Vodja misije ves čas skrbno spremlja lokalno situacijo in po potrebi osebje evakuira. Misija vedno deluje v soglasju in ob pomoči lokalnega prebivalstva in je praviloma dobro sprejeta. Prostovoljci se morajo nujno obnašati skromno in spoštljivo ter upoštevati vse morebitne varnostne ukrepe. V Port Harcourtu je to pomenilo popolno omejitev gibanja po mestu, potovali smo samo v konvoju in ob stalni radijski povezavi, za sprehod pa nam je bila na voljo naša ulica, in še to samo čez dan in če je vodja misije potep odobril. Zaradi razmer v Port Harcourtu misija nikoli ni smela ostati brez vodje, zato je Germain tudi potoval z mano.

Po dveh urah vožnje je terenec zavil na dvorišče bolnice Zdravnikov brez meja, ki je bila v samem središču Port Harcourta ob velikem mestnem bazarju. Na hitro so me predstavili nekaterim ostalim članom ekipe, moj nahrbtnik vrgli v kot pisarne in me čisto neceremonialno in zelo učinkovito potisnili v operacijsko dvorano, kjer je že čakal moj prvi bolnik, prestrašen mlad fant z odprtim zlomom stegnenice.

Še preden se je stemnil prvi večer, sem delala kot izkušen terenski zdravnik. Na moj prvi dan smo operirali 10 poškodovancev, večinoma iz prometnih nesreč, saj so se spopadi zaradi policijske ure nekoliko umirili. Okoli sedmih zvečer se je vsa ekipa zbrala na dvorišču in se v konvoju terencev odpravila »domov«. Prostovoljci smo bili nastanjeni v dveh varovanih hišah, povezanih s skupnim dvoriščem. Ob prihodu nas je na mizi čakala topla večerja, ki jo je pripravila kuharica Blessing – Blagoslov, skoraj dobesedno. K večerji smo ta dan in tudi sicer sedli skupaj, to je bil čas, ko smo se lahko malo sprostili. Končno sem lahko spoznala res vse člane ekipe, ki so bili dobesedno iz vseh vetrov sveta, od logistika Steva, ki je bil iz ZDA in je v resničnem življenju delal kot kapitan ladje do operacijske medicinske sestre Junko iz Japonske, ki je komaj govorila angleško pa se je kljub temu iskreno in velikodušno smejala vsem našim štosom. Kirurgi in anesteziologi smo bili tisti del ekipe, ki se je najpogosteje menjaval, ostajali smo največ 8 tednov, ostali so bili v Port Harcourtu tudi po eno leto, kar glede na razmere res ni bilo lahko. Pomagal je obešenjaški smisel za humor, veliko dobre volje, tolerance in resnično zanimanje za zgodbe in življenja drugih ljudi. In seveda skupni cilj, da bi misija čim bolj delovala in da bi rešili čimveč udov in življenj. Ta prvi večer so se vtisi počasi razblinjali v hudi utrujenosti, ki me je končno dohitela. Dobila sem svojo sobo, v kateri je bilo komaj dovolj prostora za veliko posteljo, ki jo je mreža proti komarjem pokrivala kot baldahin. Zaspala sem kot ubita, kljub rohnenju generatorja za elektriko in hrupnemu pogovoru kolegov v jedilnici.

Naslednje jutro sem se zbudila še vedno utrujena, za trenutek zmedena in neorientirana. V sobo je vdiralo jutranje petje tujih ptic, ropotanje in glasnemo prerekanje voznikov na dvorišču pod mojim oknom...in čudovit vonj arabske kave, ki je prevel celo hišo. Počasi sem mu sledila v kuhinjo. Kavo je nabavljal in vsako jutro skrbno kuhal Cameron, ameriški urgentni zdravnik in veteran misij Zdravnikov brez meja. V naslednjih tednih me je povsem neuspešno poskušal naučiti »pravilno« kuhati kavo, veliko uspešnejši je bil z nasveti za oskrbo bolnikov, predvsem pa je bil vir neskončih zgodb z misij, vedno smešnih, tudi kadar so bile malo žalostne.

Dnevi so si pričeli neverjetno hitro slediti, precej podobni en drugemu. Dan se je začel s Cameronovo kavo, nadaljeval z dolgimi urami v operacijski dvorani in končal s skupno večerjo. Kirurška ekipa je delala vsak dan razen nedelje, ko smo imeli prosto in se odpravili v bolnico samo v primeru nujne operacije. Tudi hrana, ki jo je pripravljala naša Blessing, je bila precej monotona. Pa ne po njeni krivdi, ubogo dekle je pač imela le omejeno znanje zahodnjaške kuhinje. Na srečo pa smo nekateri bolj drzni v skupini našli prijetno alternativo, nigerijsko hrano, ki so jo pripravljali na stojnicah pri bolnici. Premore med operacijami smo tako v družbi nigerijskega osebja prebijali na balkonu bolnice in se mastili z različnimi obarami, kuhano kasavo, predvsem pa dimljenimi pečenimi ribami, pečenimi bananami in jamom. Nigerijci imajo zelo radi pikantno hrano, zato smo bili na začetku vsi v solzah, mi tujci zato, ker nas je tako peklo, oni pa od glasnega smeha.

Z balkona smo lahko spremljali dogajanje na ulici pred bolnico in možne nujne sprejeme in se veliko pogovarjali. Domačine je zelo zanimalo, kako mi tujci živimo. Številni Nigerijci se odločajo za selitev na zahod, v angleško govorečih državah predstavljajo eno največjih novih priseljenskih skupin. Pa čeprav doma živijo v težkih razmerah, odločitev za odhod v tujino ni lahka. Mnogi pustijo za seboj svoje družine, predvsem pa občutek doma in pripadnosti. Na zahodu so vedno najprej tujci s črno barvo kože, šele nato medicinske sestre, zdravniki ali inženirji. V pogovorih so nam odpirali vpogled v svoje življenje tu v njihovi domači deželi in s tem izkušnjo, ki je navaden popotnik v Afriki pogosto nima.

Moja misija v Nigeriji je trajala osem tednov, ki so minili kot nekaj ur. Ko sem se ob povratku na letališču v Abuji vzpenjala v letalo proti Evropi, sem na vrhu stopnic postala in se še enkrat ozrla na griče okoli letališča, ki so trepetali v tropski vročini in globoko vdihnila prašni afriški zrak.

Doma bodo razočarani, ker jim ne bom mogla povedati nič zanimivega o mojem potovanju. Nisem videla eksotičnih mest, tudi ne levov in slonov v nacionalnih parkih, moji Afričani so namesto narodnih noš nosili kavbojke in oprijete majice ter poslušali ameriški rap. Ampak vseeno lahko rečem, da sem doživela tisto pravo Afriko. Doživela sem njene ljudi, ki se kljub težkemu življenju znajo smejati, ki enako dobro sprejemajo srečo in smolo, življenje in smrt. Naučili so me ceniti to, kar imam. In pustili so mi veliko željo, da bi kmalu spet šla nazaj.

Cakajoc na robec ali jalovost pocetja

- Kako neprijeten je ta prehlad!
- Vem, prav res.
- Pa saj vi niste prehlajeni!
- O, pa sem.
- O, ne, pa niste!
- O, ja, pa sem!
...

Med tem, ko se tista dva gumpca dajeta, kdo je bolj prehlajen, jaz napeto cakam na rezultat. Predvsem zadnji del prerekanja, tisti plodoviti del, je namrec zelo konstruktiven in predvsem vodi do popolne intelektualne podreditve sogovornika. Ce ti rata, jasno. If you can't win by reason, go for volume. Med tem meni diskretno (?) tece iz nosa in gruntam, kdo od njiju zasluzi vecje batine. Ker mi tisti pregovorni teden, ki se je pri meni sele zacel, ne gine.
Dakle babo, dibas kej.

Inner Space ali notranjost Notranjske

Sončna sobota je kar klicala po potepu. Smučanje? Neee, saj smo ravnokar, na zadnji dan sneženega tedna omislili nove smuče, torej smo si prizadejali dovolj hudega in si lahko zato privoščimo kaj bolj umirjenega. Kot na primer izlet v neznano!

Težava pri poti v neznano je, da je neznano zelo slabo pokrito z zemljevidi, zato sva morala sprejeti nekaj kompromisov in se omejiti na znano, a nepoznano pokrajino, ki se razprostira "na drugi strani Krima". Ker za nas Ljubljančane se svet na jugu pač konča s Krimom. (Potem menda enkrat spet pride Istra, Dalmacija, Grčija in Egipt in Afrika in Južni pol, ampak to je že drugje.)

Pot naju je vodila v nedrja Notranjske, iskat zmaje, gradove, kraljične in pravljične dežele.

V Notranjsko sva stopila skozi velika stara vrata, katerih obok je sklenil velik kamen. Starodaven zapah je zagotavljal, da se nihče ne more pretihotapiti skoznje kar tako.

Dežela je polna čudes. Prebivalci so zgradili stolpe, da lahko bolje slišijo ptičje petje iz gnezd na bližnjih drevesih.

Življenje tod ni lahko. Kruh si morajo ljudje sami nasekati in ga posušiti. Temu pravijo skladovnice.

Hlebci so podolgovati in različnih oblik, prevladuje pa polkrožna oblikaz rjavozapečeno skorjo na njej. Kruh je trd in se verjetno zmehča šele, ko ga zjutraj pomočiš v belo kavo.

Takole pa sušijo sadni kruh, ki ga imajo namesto čokolade. Z njim preživijo prijetne zimske urice na topli krušni peči.

Tudi konjiči so zabavni, majhni in kuštravi. Za jabuček ali dva so pripravljeni copotati v svojem značilnem islandskem kasu skoraj celo uro. Moja Liska je bila nekam nedovzetna za moja prepričevanja - kot vse kaže, nisem uspel najti prestavne ročice.

Freja pa se je dobro držala. Islandski frufru je skrival drobno belo liso na čelu.

Tudi jabuček je izginil, kot bi trenil, in že sta bili prijateljici!

Na Gradu Prestranek sva preživela prijetni urici na, z in ob konjih. Naslednji pošastek naju je čakal v polni bojni opremi, z 20 ostrimi kremplji in še več zobmi.

Vseeno se lahko pohvalim, da sem ga počohal po trebuhu in PREŽIVEL!
(yea, right!)

Klical naju je že Snežnik, dolga in zavita cesta ter čudovit razgled.

Vsepovsod so na naju prežali papagaji al kaj so že tisti. Nikol ni miru.

Polje nad Knežakom se je svetilo v vsej svoji lepoti.

A cesta je vodila naprej.

Gostilna v Mašunu postreže z divjačino - medvedjo pečenko, zrezki divjega prašiča in palačinkami lovskega nadzornika (jesti je treba hitro, ker zna bit nadzornik zelo hud, če te zaloti!)

Po dolgem tavanju po gozdnih stezicah sva prišla do cilja - grad Snežnik, v vsej svoji lepoti!

Oblegovalci bi imeli težko delo: tukaj je tako lepo, da bi se kar usedli in kot bikec Ferdinand zasanjano zrli v čudovite oboke. Kdo bo pa ropal in požigal?

Zaman sva čakala na grajsko gospodično, ki bi v tega balkona klicala na pomoč, si česala dolge zlate lase in koprneče zrla v daljavo.

Še trenutek in že sva bila nazaj v civilizaciji. Za tak lep dan je bilo vredno za trenutek pozabiti na smučke.

Na pomoč! Slike me ne ubogajo!

Dragi moji,

najbrž se sprašujete, kod se potepa tale Pegaz in zakaj si ne vzame pet minut in kaj napiše.

Evo, zakaj. Tale superdupermegastrahoblastični google ma ene svoje fore in potem, ko naložim slikice v Picaso, iz nje na splet na Picasaweb in jih nato poskušam polinkat v blogec, se mi sfižijo.

Povem vam, prav veselje do objavljanja mi pobira. Zato tudi potem nič ne napišem. Eh klinc.

- če kopiram link iz Picasaweb, se slika sicer pokaže, a ko jo v objavljenem blogu kliknem za odpret, se mi ne odpre v novem oknu, temveč v zunanjem programu (recimo v Irfanu). To mi je kr neki.
- če poskusim naložit slike iz Picase na PCu direktno v Blogger, mi prenese samo štiri slike. Kar je bedno premalo, očiten bug in me kar jezi.

Očitno ne znam tega narediti bolje. Mojstri, pomagajte! Kako vi nalagate slike na Blogger? Zelo bi bil vesel enega dobrega kuharskega recepta, po točkah, kako in kaj naredit.

Večno hvaležen, pumagite, dobri ljudje!
Vaš Pegaz :)

Prosim in Hvala

Danes sem se zvečer vračal z zelo prijetnega obiska, kjer smo med drugim spet kramljali o tem, kako dela ovčka, kako kača, kako volk in kako se pleše s plastično punčko Ano. Na temni avtocesti sem vključil radio, in ker sem imel po dolgih praznikih polno glavo divjih ritmov, sem presedlal na Prvi program. Pozavna je ravno igrala sanjavo uspavanko - melodijo, ki ji že toliko let sledi: "Dober večer, otroci!"

Poslušal sem zgodbo o dečku, ki je bil jezen na ves svet, ker ni hotel streči njegovim željam. Prijatelji mu niso hoteli posojati stvari in starejši brat ga ni hotel jemati s seboj na drsanje. Vse se je spremenilo, ko mu je stari mož na klopici v parku zaupal skrivnost: Čarobna Beseda! Povedati jo moraš počasi in pri tem sogovorniku pogledati v oči. Fantič je nato doma preizkusil besedico "Prosim" in vse se je nenadoma začelo vrteti v pravo smer.

Nauk zgodbe je preprost, a ga je moč razumeti na več ravneh. Za otroka - poučna in vzgojna zgodba. Za odraslega - lep primer didaktične zgodbe, mušter za vzgojo; poleg tega pa nosi dodatno sporočilo: Čarobne besede ne odpirajo vrat same po sebi. Bistvo je, kako jih izgovorimo. Sogovornik, katerega prosimo za uslugo, se mu zanjo zahvaljujemo, se mu opravičujemo za nekaj, ga pozdravljamo ali se od njega poslavljamo, mora čutiti, da mislimo resno. Mehansko izgovorjene čarobne besede niso prav nič čarobne, temveč dajejo občutek cukrene glazure namesto čokoladnega preliva. Poceni ničvredna roba, dodana zaradi lepšega.

Zakaj je to pomembno? Bistvo medčloveške komunikacije je spoštovanje drugega. S tem, ko mu pokažemo, da smo pripravljeni storiti korak več v zameno za njegovo uslugo in da jo cenimo, mu poskušamo uslugo vrniti ali se zanjo oddolžiti. Predvsem pa ohranimo sogovornikovo dostojanstvo: vemo, da nam usluge ni dolžan narediti, saj ni naš sluga. Mi mu damo vedeti, da to razumemo, da med nami in njim ni direktnega podrejenega odnosa, in mu s tem simbolično poplačamo za njegovo navidezno "ponižanje".

Pomembno je tudi, da se čim prej naučimo razbirati ta razmerja med ljudmi, ohranjati dobro karmo in biti tako uspešnejši v medsebojni komunikaciji. Pogled v oči, čvrst stisk roke, zahvala takrat, ko je potrebna. Kot je rekla moja babica, "Zaradi enega hvala ti ne bo krona z glave padla!" Odrasli včasih potrebujemo veliko vpogleda vase, da to doumemo, saj smo z leti že izoblikovali svoj pogled na svet, otroci pa se teh preprostih orodij emocionalne inteligence lahko hitro naučijo skozi igro. Ta orodja so eno najpomembnejših daril, ki jim jih lahko damo.

Še en citat, v premislek (za tiste s "sladkorno" :) ):

The secret of success is sincerity.
Once you can fake that, you've got it made.

- Jean Giraudoux, francoski diplomat, dramatik in pisatelj (1882 - 1944)