Where's my Lion Tamer's Hat?

[...]

Counselor: Well, do you have any idea of what you want to be?

Anchovy: Yes, yes I have.

C: What is it?

A: (boldly) A lion tamer!

C: Yes. Of course, it's a bit of a jump isn't it? Accountancy to lion taming in one go. You don't think it might be better to work your way towards lion taming, say, via banking, or insurance...

A: No. No. I don't want to wait. No. I want to start immediately. Tomorrow morning at nine I want to be in there, taming.

C: Yes, but what qualifications do you have?

A: I've got a hat.

C: A hat?

A: 'Yes. A lion taming hat. A hat with 'lion tamer' written on it. And it lights up saying 'lion tamer' in big red neon letters, so you can tame them after dark when they're less stroppy.

C: I see.

[...]

[From: Monty Python's Flying Circus. And Now For Something Completely Different]

Guglijev prevajalnik.

I hang my head in shame. Nemoremverjet.

Google prevajalnik dejansko deluje. Pravkar sem prihranil vsaj uro dela, saj je popravkov besedila, avtomatsko prevedenega iz slovenščine v angleščino za potrebe projektne latovščine le malo.

Presenetljivo, zaskrbljujoče malo!

Ali naj to pomeni, da se mladim generacijam (torej tistim, ki se še niso morale spopasti s tem vzponom) ni več treba ukvarjati z mukotrpnim učenjem tujih jezikov? Se lahko mirno zavalijo nazaj pred TV, gejmboja ali (heh) LCD ekran pozabe?
Ali prevajalski ceh ve za to strahoto???

(ne skrbite, tista prihranjena ura bo dobro porabljena - na netu.). :)

PS: tole je druga inkarnacija posta, ki se je v Chromu nepopravljivo podrl (toliko o tem, kaj vse pri Googlu deluje super oh in sploh). Šele dobri stari ognjeni lisjak je zadevo pokazal, kot se spodobi. Vsem ljubeznivim in dobronamernim komentatorjem, katerih komentarji so šli u maloro, se zahvaljujem: vaša žrtev ne bo pozabljena!

Prve izkušnje

Dragi moji,

Hvala za spodbudne besede. Evo, prvo poročilo o dvotedenskem udelavanju na severu:
hišica je, taprve omarce in lučke in svečke tud, pokrivače in podglavnjače, ena bicikleta (druga je prevelika za uboge irčke in so jo mogli posebej naročiti iz Nizozemske). Na bicikel, ki ima strehice in portapako (kot bi rekel PantaRei) sem seveda navesil dve ključavnici (eno na zajlo - za strah - in eno kriptonitno U), eno bolj strašno kot drugo, skladno pač z mojo maksimo, da je treba dat za ključavnice vsaj 10% vrednosti bicikla.

Naslednji problem je bil prazen hladilnik. Bližnji Spar je ena najdražjih opcij v Dublinu, kjer so cene pač 2x višje kot drugod. Srednja pot je Tesco, ki je nekako ekvivalent nšemu Mercatorju, potem pa sledita Lidl in Aldi. Slednja imata v irski družbi, ki je v zadnjih 10 letih hitro obogatela, izrazito pocenski prizvok. Pripadniki srednjega sloja, ki težijo navzgor, si nikakor ne želijo privoščiti, da bi jih kdo videl, da kupujejo v njem - to je za "ta revne", skangerje.

Ker sem tujec, priseljenec, avtomatsko pašem v tanižjo kategorijo - zato mi je baš vseeno, kje kupim hrano. Zato sem na prtljažnik namontiral banjco za perili, ki sem jo ubodel v Lidlu, jo učvrstil z zajlo in nabasal z dobrotami, s katerimi sem nahranil lačni hladilnik. No, nato pa tudi tadrugo lastovko.

Vsi ostali problemi - glede priključitve interneta, televizije, RTV naročnine, elektrike, mesečne za javni prevoz, bančnega računa, PPS številke (=EMŠO), davčne številke, kupa službenih formularjev - se rešujejo postopoma in brez večjih težav. Edino, za kar bova morala poskrbeti, je grozilno pismo na naslov prejšnje stanovalke, ki je telekomu pustila 100 EUR dolga, in ki oznanja, da naju bodo kmalu obiskali rubežniki.
Uf, še dobro, da sem jo podurhal v Ljubljano. Patricija bo rubežnikom uhe navila!

28.7. pa nazaj. Stay tuned!

Boj na poziralniku

Dragi moji,

Glede na ton in izgled danasnjega zapisa ste gotovo ugotovili, da sem gotovo spet nekje zaglavil. Tokrat za spremembo ni letalisce, je pa neka druga prijazno neosebna masovna skatla za procesiranje nasih dus. Kjer se guma sreca z asfaltom. Kjer se mozje locijo od deckov in clovek od svojega ugleda. Samo dve besedi, ki opisujeta neskoncno brezno, cez rob katerega nam je tu dano zreti, in ki ga vedno znova polnimo z upanjem.

Upravna enota.

Se je tudi vam najezila dlaka na tilniku?
Med polurnim racunalniskim mrkom se nas je namrec nabrala prava mnozica nesrecnikov. Prosto po Mateju Boru, En sam milijon, ki ga trpljenje krotovici, a vendar ga nikoli ne unici!

Cas je, da zamenjam osebo izkaznico. Kaj hocemo, minila so leta mojega breskrbnega zastrasevanja nic hudega slutecih policijskih uradnikov z bradato in brkato sliko v stilu Carlosa. Kratko pristrizena frizura, ki pristoji sodobnim mozakarjem. Modrost, ocitno skrita v obraznih gubah. Izkusnje, ki prosevajo iz podocnjakov. No, mogoce je kak tatu premalo. Se dobro, da v blizini ni talent skavtov za katerega od orto mobilnih operaterjev.

Zdaj sem pa na vrsti. Drzite mi pesti!

Lep pariški dan

Med tem, ko čakam na to, da se bo svet počasi naložil v stilu matrice II, sedim v majhnem cafeju na krožišču nedaleč od centra Issy-les-Moulineauxa. Mestece je Pariz praktično pogoltnil, povezal vase s podzemno in razen imena obiskovalcu nič drugega ne namiguje na to, da ni navadno predmestje Pariza.

Znajo pa domačini namigniti druge stvari. Recimo to, da v malem bistroju pred mojim hotelom z dvema zvezdicama ne strežejo samo pijače. Za svoj, z nečloveško zgodnjim bujenjem krvavo zasluženim caffe au lait, sem moral stegniti krake tja do naslednjega križišča. Prav tako je bilo poučno tudi bližnje srečanje z dvema zvezdicama v hotelu. Nekadilska soba tu pomeni, da jo zate posebej dobro prezračijo (ali pa tudi ne). Prijazni lastnik se je celo potrudil z mano v sobo in mi pomirjujoče zagotovil, Monsieur, c'est normal, ça! Takla mamo, po tolkla pa je.

Ampak le brez strahu. Dve sladki kockici v moji beli kavi (4 EUR) zagotavljata, da se bo moje popoldne kmalu obrnilo na bolje. Saj sem vendar takorekoč v prestolnici kulture, ne? Muzeji, razstave, svet mi leži pred nogami! Ko bi vsaj kak dan prej naredil tisto prezentacijo za jutri. Tako pa...

Ah, revenons Paris!

Dream of innocence

(C) Håkan Westlund

...
It's such a sad old feeling
The fields are soft and green
It's memories that I'm stealing
But you're innocent when you dream
When you dream
You're innocent when you dream.
...
[Tom Waits, Innocent when you dream]

Twilight Zone

MAY I HAVE YOUR ATTENTION, PLEASE!
MAY I HAVE YOUR ATTENTION, PLEASE!

A FIRE INCIDENT HAS BEEN REPORTED IN ANOTHER AREA OF THE BULDING. WHILE THIS REPORT HAS BEEN VERIFIED, THE BUILDING MANAGER REQUESTS THAT YOU REMAIN ALERT AND AWAIT FURTHER INSTRUCTIONS.
THE ELEVATORS WILL BE TEMPORARILY OUT OF SERVICE.
PLEASE REMAIN IN YOUR PRESENT LOCATION.
YOU WILL BE ADVISED WHEN THE INCIDENT HAS BEEN CLEARED AND ELEVATORS HAVE RESUMED NORMAL SERVICE.
---
It doesn't get much spookier. Chicago. Sneg. Sedem ur premika. Črn Lincoln s črnim usnjem in črnim livriranim šoferjem.



Ogromen raziskovalni kompleks, do katerega ne vodi javni prevoz. Oboroženi stražarji. "Hotel" znotraj kompleksa, do katerega je četrt ure vožnje.



Soba 439B, prazna, kot je prazen hotel. Veter samotno žvižga okoli oken.



Samotna parkirišča. Neskončni hodniki.
Miller's Crossing, Joel & Ethan Coen.



Funkcionalna oprema iz nedoločljivih devetdesetih. Zmrznjena hrana v hladilniku.



Košara s sadjem, zavita v celofan na mizi v dnevni sobi, ki si jo delijo stanovalci štirih sob.



In ta #%$&/"& kričeči zvočnik v stanovanju, ki ponavlja zgornje sporočilo v nedogled. Požarni alarm ob pol štirih zjutraj.

Seveda ne grem ven iz sobe. Na hodniku slišim glasove: tri punce, otovorjene z vso svojo lastnino, izginjajo na koncu hodnika. Še so ljudje! Nisem sam! Za trenutek pomislim, da bi spokal vsaj računalnik in dokumente in se odpravil v pritličje, Na toplo čokolado, če so nas že zbudili ob pol štirih. Vendar ne - vem, kako se to konča, ko enkrat zapustiš stavbo, ne smeš več noter, dokler gasilski poveljnik ne podpiše, da je požar pogašen. In to lahko traja, med tem, ko stojiš na minus deset in ti ušesa počasi polnijo snežinke. Smo sprobal in ni zabavno.

Računalniški sistem deluje, moj neptunček tudi, po brezžični povezavi se kot potoček pretakajo moje misli - včasih zastanejo v tolmunu zaradi padlega signala, drugič same odtavajo... Da bi vsaj ta zmešani zvočnik nehal...

Gasilski poveljnik je očitno prišel na sceno. Malo je porobantil, ampak kaj čmo, takla mamo, zmeri eni mulci kadejo u sekretu, ne? Deu je deu. Blebetaču iz zvočnika je pokazal, kaj iz rokava gleda. Mulce in mulke, ki so v kantini srebali vroč kakav, je nagnal nazaj spat. Sam sem se odločil, da je dost heca in da bi bila dobra ideja še malo odspat. Jutri je en delovni dan, pa čeprav v svoji sobi z mojim HP Neptunom.

No ha la paura.
Ni me stah, ker imam v hladilniku zmrznjeno kosilo. In seveda nabrušeno mikrovalovko.
Pa twilight zone gor al pa dol.
Sej smo u ameriki, ne?

It's all Spanish village to me!

... je reku Pegazov ata in si na ramo zavihtel ruzak.
Spet je čas za jemanje poti pod noge, letanje naokoli in spanje v tujih posteljah.
Bom vsaj pazil, da me ne bodo tuja vrata tudi bila po petah, ker to bi bila pa res že kriza. Ker pete bolijo, o ja, smo sprobal, sploh če so vrata kakšna druga kot iz Ikeje.

Šta da vam pričam kad sve znate. Ikeja me je posebej razočarala zadnjič, ko se mi je stranica ene super robustne (japajade) omare mal razčesnila med transportom domov. V prtljažniku Pegazmobila. Sem vozil kot po jajcih, majke mi! In zdaj je v močnih in zanesljivih rokah lokalnega mizarja. Šta sve Švedjanin ne izmisli da Slovenac sj*be.

In ker bom moral jutri že ob 4:50 poslušat pritožbe ene druge skandinavske iznajdbe in mirit ubogo rasplakano mi nokijo, je počas cajt, da se spokam v Spanćevo. OK, ruzak pride na vrsto takoj zjutraj. Obljubim, da če mi bo slučajno dolgčas in internet mil, se vam oglasim.

Do takrat (= do nedelje) pa paste na blogonijo in čekirajte vreme v Atenah. Baje bo lepo. Bajbaj!