Please show "Please do not disturb" when no disturbance is expected.

Xi Jiao Hotel, Beijing, 2006

Državna uprava / Bureaucracy Set In Stone

Gradovi v oblakih

La Defense, Pariz, oktober 2009

Chief Sitting Bull / Gospod direktor

Encountered at Etretat, Normandy, France, September 2009

Timeless Vertical

Unconditional love

Paris, Jardin des Tuileries, June 2008

Time to recharge

Howth: lep jesenski dan

Sonce nas je ta vikend spet zvabilo na prosto. Enostavno - težko je ostati notri, ko je zunaj tak lep dan, jesensko sonce nas imenitno greje v levo taco in ti oblaki se tako vabljivo valijo čez nebo.
Tokrat sta naju obiskala Kaja in Marko, in skupaj smo se to nedeljo odpravili na sever Dublina, na polotok Howth. Z DARTom, primestno železnico, smo bili tam v slabe pol ure.

Na Howthu je kar nekaj znakov, ki spominjajo na slavno preteklost, ko so se na Irskem spopadali Kelti in Vikingi. Vikingi so se odločili, da bodo zavojevali ta otok, ki so ga naseljevali Kelti. Napadali so keltske naselbine in ustanavljali svoje. Potem so Kelti napadali nazaj in končno po bitki na Clontarfu (južni del Dublina) premagali Vikinge. Na kocu so jih pa kar asimilirali, te rdečelase vikinge. O bitki pričajo razna imena, kot npr. pub po imenu Krvavi potok. Seveda, kdo bi si ne bi želel v miru spiti pivca v takem mirnem lokalu?

Sončna nedelja je privabila veliko ljudi, ki so prišli na odprto tržnico. Pekarnica je svoje izdelke razpostavila pod temle šotorom.

Družinsko podjetje, ki peče izvrsten kruh! Poskusili smo črn makovin rumen bučni. Očitno so ga tudi sami malo poskusili, saj je menda glavnega peka, očeta, še več skupaj. Ta njihov kruh je vsekakor hrana za dušo.

Pristanišče je kar brnelo z aktivnostjo. Ribiške ladje so se mešale z jadrnicami v marini, in kar nekaj jih je ta dan izplulo.

Kar stožilo se mi je po vetru v laseh in gugajočim se tikom pod nogami.

Te lepotice pa so se še naprej ogledovale v zrcalu, si česale lase in čakale na svojega princa.

Sonce voda zrak svoboda

Pot okrog polotoka nas je vodila mimo hiše, v kateri je konec 19. stoletja nekaj let živel pesnik W.B. Yeats. Ta razgled mu je prav gotovo dal navdiha.

V tej hiši še naprej živi nekdo, ki ima rad lepe stvari.

Zdaj pa k razgledom, ki so se nam ponujali na tej dveurni poti.

Na koncu polotoka Howth je svetilnik. Očiten cilj za vse nas nedeljske sprehajalce.
Kdo bi si mislil, da je trava tukaj tako zelena, kjub rumenečem listju!
Tega se pač nikoli ne naveličaš.

Vseeno je bilo treba paziti na pot, saj je bilo pobočje strmo in kar daleč do morja.

Prišli smo do zida, na katerem je tolikokrat pisalo "Keep out", "Private property" in "Danger!", da smo se nekateri kar obrnili. Če ne drugega, iz obzirnosti do stanovalcev v tem svetilniku.

Svetilniki so tako romantični. Dan in noč bdijo nad mornarji, vetrovi in valovi. Tudi GPS jim ne more do živega. Tak ideal miru in popolnega zlitja z naravo, pa vendar kljubovalnega opravljanja svojega poslanstva.

Južni del obale je bil posejan s krasnimi vilami. Ta del je bolj zaščiten pred vetrovi in je zaradi sončne lege nasploh prijaznejši.

Šli smo mimo ene, ki je bila naprodaj. Za pičlih 2,5 milijona evrov. Samo!?
No, ta nakup bo počakal na december, ta mesec smo že kupili bicikel.

In potem je Patricija nenadoma stekla na drugo stran ceste, preskočila je blodinastega labradorca, ki je počival na cesti in stekla k ogradi. Oslička!

Ste vedelli, da so to zelo čiste živali? V ogradi imajo poseben prostor, kjer puščajo svoje kakce. So tudi zelo pametne živali. Samo - trmasti so.

Now this car is one bitchin' wicked machine, duude!

Ko smo prišli do vasi na Howthu, smo se po dobri stari lovsko-nabiralniški navadi razpršili po tržnici. Z Markotom sva našla fish & chips, Patricija in Kaja pa pikantne olive, sončnični kruh, dimljenega lososa in dvojno čokoladno torto. Mmmmm....

Lep jesenski dan v Dublinu. Kot da sploh nikoli ne bi deževalo. Kako srečo imajo nekateri! :)

Volite li Idole?

Streha v Prepovedanem Mestu, Peking, oktober 2006

"[...][Marko Golobič, tajnik Republiske volilne komisije] sicer meni, da glasovnice poslane po pošti ne bodo bistveno vplivale na končni referendumski izid. Glede na to, da je rezultat zelo tesen, pa ne kaže ničesar izključiti. [...]" Finance, "Tesna zmaga podpornikov zakona o RTVS", 26.5.2005

Dragi moji,

Za nami je Veliki vikend, ki se tako kot olimpijada pojavi le vsake stiri leta. Dan, ko si nadenemo gmasne obleke, se obrijemo in umijemo, kot se spodobi, in se po kosilu odpravimo volit. Tam seveda lahko napisemo kar hocemo na listke, ce se le prej 3x podpisemo na ustrezna mesta in nas strogi opazovalci spustijo v volilno omarico.

Ce.

Seveda se vam lahko zgodi, da civkate, kot prava prica selivka, na drugem koncu nase nove EU in seveda dalec od rodnega vam gasilskega doma in mamine sirove pite. In vam pride na misel, da bi pa vi vseeno malo volili. Si tozadevno preberete zakonodajo, in pravocasno preverite vsebino se na MZZ. Kjer vam prijazno zagotovijo, da je vse v redu, da sta dve moznosti - glasovanje po posti in osebno glasovanje na ambasadi. Dublin ima ambasado, check, rok za prijavo je sele cez tri tedne, torej smo pravocasni. Ime in priimek evidentirate pri prijazni gospej, in greste po drugih opravkih.

Na dan volitev sem tako preserno zlezel izpod tusa, obrit in zlikan, se zadegal na Kobilico in odpedalil proti centru mesta. Seveda, Sefica mi je pred par dnevi prijazno pokazala, kje je ambasada - zmajcek gor ali dol, se vedno se znamo fino zgubit, ane - in uspesno sem se prebil skozi plocevinasto krdelo fuzbalskih navijacev, ki je drvela kot neskoncna reka od nikoder nikamor. Po parkiriscu, ki je bilo zvito zakamuflirano v cesto, sem pluzil med dvonadstropnimi avtobusi in navzkriz postavljenimi avti, ki so mi preserno hupali ter mahali z raznobarvnimi zastavicami. To je pravi predvolilni duh!

Nasproti Trinity College sem razsedlal, Kobilico priklenil na stojalo in s kotickom ocesa motril procelje. Le kje je slovenska zastava? Saj je vendar ambasada tu, al kako? No, zastav(ic)a dejansko visi, nekje v tretjem nadstropju ugledne mescanske hise na vogalu, ki iz profila mogoce malo spominja na naso predsednisko palaco. A vrata so bila zaklenjena. Na zvonec se ni oglasil nihce. Telefon mi je v dvojezicnih besedah sporocal, da so njihove delovne ure takrat in takrat, in da ce sem RES v nevarnosti in rabim pomoc, naj poklicem dezurnega na mobilno stevilko. Dezurni je imel druge ideje in je pac telefon izklopil. Kola je, usak posten clouk hoce met u nedelo mer, k'nede!?

Lahko si mislite, da mi je udarilo na rdece. Takoj sem se spomnil gornjih preroskih besed, ki sem jih prebral kak dan nazaj. Tako torej to gre! Najprej "Da, gospod, seveda, gospod!", potem pa jak stisak ruke i dobro odmjeren sutac u celo. Se mi je kar zdelo. Teorij zarote je kar zamrgolelo, vse je bilo jasno, pajcevina je bila odstrta, slovenskost razklana po partijskih linijah. In jaz brez moznosti, da uveljavim svojo voljo!!! Zdomec! In to tak, pravi, iz tujine!

Helpline Mama je potrpezljivo poslusala moje jadanje in zmenila sva se, da me poklice cez eno uro, vmes pa se najem in pomirim. Jasno ni slo po nacrtih. Nasel sem cyber cafe in zlezel za masino, iskal sem potrditveni mail izpred treh mescev (oh kako naivno-jalovo pocetje brez guglovega desktopa) ali pa vsaj stevilko RVK. OHOHOHOHO! Tukaj je. Zdaj bodo pa slisali svoje. VSE jim bom povedal!

Pajade.

Gospot na drugi strani se ni dosti sekiral. Povedal mi je, da DKP v Dublinu pac ni bilo izbrano za volitve. Ker da nas tukaj ni dovolj volilcev. Da je spisek izbranih DKPjev ze 3 mesce na netu (ja kako sem se pa potem lahko dva mesca nazaj registriral za Dublin???) in da si lahko sam preverim. In z rahlo nepotrpezljivostjo v glasu je na moje nevedno vprasanje, kaj je DKP, odvrnil, da je to pac Diplomatsko Konzularno Predstavnistvo. Da bi se pac moral prijaviti za glasovanje po posti in da je to TO. Dankesen-bitezer. Und tschuess!

Takole sem torej ze drugic v svoji odrasli zgodovini (nazadnje l. 2000) ostal za zivo mejo tujine in pozeljivo gledal preko nje domov, kjer ste moji sonarodnjaki bili boj na poziralniku in se trudili, da bi vendarle zmagala Pravica in Resnica. Upam, da vam je uspelo!

Sweet Home Pennsylvania

Najdeno na About.com

25.7.2008

Dragi moji, evo spet eno oglasanje od vasega omiljenega Pegaz Touristika. Tokrat se pocasi pokam iz nekdaj prominentnega jeklarskega mesta, Pittsburgha. Pennsylvania je zvezna drzava na vzhodu ZDA, kjer je prvic zazvonil zvonec svobode (Liberty Bell). Jeklo v Pittu je vec ali manj izgubilo pomen, ki ga je imelo v zacetku prejsnjega stoletja, nanj pa spominjajo mnogi zelezni mostovi preko obeh rek, Allegheny in Mononghaela, ki se na pittsburskem Pointu zlivata v novo reko Ohio. Cestni mostovi so živo rumeni, železniški pa črnorjavi. Mesto je tudi dom vecih univerz, med najbolj znani pa sodita Carnegie-Mellon University in Pennsylvania State University.

Mesto je prijetno tudi poleti, vetrovi skrbijo, da ni prevroce, restavracije imajo vrtove veliko je zelenih povrsin, ki so zgledno urejene, poudarek pa je na obnovljivih virih energije in recikliranju vode, smeti in energije. Skratka, ni zaman tretje najbolj prijazno mesto v ZDA (most livable city)!

Pegazov indeks poleg gostilniskih vrtov vsebuje tudi
- podzemsko/tramvaj (nimajo),
- klimo (prijazna)
- reko/vodo (dve reki, več mostov, kot Benetke)
- ljudi, ki živijo v mestu (res je živahno)
- zanimivo arhitekturo (par mestnih četrti, urejenih prijazno človeku)
- studentsko življenje (kup univerz)

Evo, Pittsburgh je v redu. Majo pingvine, ki se tepejo zaradi paka, jeklarje, pirate, in vsak od njih ima svoj štadion. Stojijo kar v vrsti na drugi strani reke od downtowna. V LJ pa premoremo le enega, za hec... Še eno prijetno nekoč industrijsko mesto, ki se je prelevilo v novo življenje storitvene industrije. Priporočam!

Prve izkušnje

Dragi moji,

Hvala za spodbudne besede. Evo, prvo poročilo o dvotedenskem udelavanju na severu:
hišica je, taprve omarce in lučke in svečke tud, pokrivače in podglavnjače, ena bicikleta (druga je prevelika za uboge irčke in so jo mogli posebej naročiti iz Nizozemske). Na bicikel, ki ima strehice in portapako (kot bi rekel PantaRei) sem seveda navesil dve ključavnici (eno na zajlo - za strah - in eno kriptonitno U), eno bolj strašno kot drugo, skladno pač z mojo maksimo, da je treba dat za ključavnice vsaj 10% vrednosti bicikla.

Naslednji problem je bil prazen hladilnik. Bližnji Spar je ena najdražjih opcij v Dublinu, kjer so cene pač 2x višje kot drugod. Srednja pot je Tesco, ki je nekako ekvivalent nšemu Mercatorju, potem pa sledita Lidl in Aldi. Slednja imata v irski družbi, ki je v zadnjih 10 letih hitro obogatela, izrazito pocenski prizvok. Pripadniki srednjega sloja, ki težijo navzgor, si nikakor ne želijo privoščiti, da bi jih kdo videl, da kupujejo v njem - to je za "ta revne", skangerje.

Ker sem tujec, priseljenec, avtomatsko pašem v tanižjo kategorijo - zato mi je baš vseeno, kje kupim hrano. Zato sem na prtljažnik namontiral banjco za perili, ki sem jo ubodel v Lidlu, jo učvrstil z zajlo in nabasal z dobrotami, s katerimi sem nahranil lačni hladilnik. No, nato pa tudi tadrugo lastovko.

Vsi ostali problemi - glede priključitve interneta, televizije, RTV naročnine, elektrike, mesečne za javni prevoz, bančnega računa, PPS številke (=EMŠO), davčne številke, kupa službenih formularjev - se rešujejo postopoma in brez večjih težav. Edino, za kar bova morala poskrbeti, je grozilno pismo na naslov prejšnje stanovalke, ki je telekomu pustila 100 EUR dolga, in ki oznanja, da naju bodo kmalu obiskali rubežniki.
Uf, še dobro, da sem jo podurhal v Ljubljano. Patricija bo rubežnikom uhe navila!

28.7. pa nazaj. Stay tuned!

Lep pariški dan

Med tem, ko čakam na to, da se bo svet počasi naložil v stilu matrice II, sedim v majhnem cafeju na krožišču nedaleč od centra Issy-les-Moulineauxa. Mestece je Pariz praktično pogoltnil, povezal vase s podzemno in razen imena obiskovalcu nič drugega ne namiguje na to, da ni navadno predmestje Pariza.

Znajo pa domačini namigniti druge stvari. Recimo to, da v malem bistroju pred mojim hotelom z dvema zvezdicama ne strežejo samo pijače. Za svoj, z nečloveško zgodnjim bujenjem krvavo zasluženim caffe au lait, sem moral stegniti krake tja do naslednjega križišča. Prav tako je bilo poučno tudi bližnje srečanje z dvema zvezdicama v hotelu. Nekadilska soba tu pomeni, da jo zate posebej dobro prezračijo (ali pa tudi ne). Prijazni lastnik se je celo potrudil z mano v sobo in mi pomirjujoče zagotovil, Monsieur, c'est normal, ça! Takla mamo, po tolkla pa je.

Ampak le brez strahu. Dve sladki kockici v moji beli kavi (4 EUR) zagotavljata, da se bo moje popoldne kmalu obrnilo na bolje. Saj sem vendar takorekoč v prestolnici kulture, ne? Muzeji, razstave, svet mi leži pred nogami! Ko bi vsaj kak dan prej naredil tisto prezentacijo za jutri. Tako pa...

Ah, revenons Paris!

Na morje!

Prinešeno z www.dahab-info.com

Je biu že cajt. Gremo na morje! Pa ne za prvomajske, takrat bomo (kot ponavadi) šljakali.
Lepo počasi, en teden prej. Zvito, bi kdo porekel.

Se spomnite tistih powerpointov, kjer se vse blešči v tirkiznih barvah in delfinčki in barvaste ribice plavajo sem ter tja? Otočki s palmami, sunce i miris mediterana? No, tako približno, zaenkrat samo v moji glavi, jutri pa tudi (houp houp) v živo.

Zadnjikrat sva med barvite ribice upadla čisto po naključju. (in seveda preko celega Egipta prej in pol en mesec "po naključju" trogala maske). Moje prvo srečanje z ribo papagajko je izgledalo približno takole:

Puščava, obala, Sharm El Sheik, avgust 1996. Stojim na pontonskem mostičku in malce razočarano gledam v vodo. Razen lepe tirkizne barve obala ni kaj prida - rumen pesek, kot se razprostira kilometre in kilometre v globino celine. Sinaj je pač tak. Sonce žge kot za stavo, senčnik pa je samo za hotelske goste, kar bekpekerji nismo. Obalo pa so pravkar prizadevno pozidavali z verigo za verigo hotelov. In takrat se je zgodilo.

Izpod mosta priplava modra riba, velika kot moja leva teva. Živomodre barve, kot je tevin pašček, z oranžnimi plavutmi.

AAAAA! A si vidla? A ste vidli? Ribaribariba barvasta! Tamle, a vidiš?!! Sliki, Francka, sliki! Kje je moja maaaskaaaa?????

Šou za prekaljene turiste, ki so se rib nagledali v zadnjih n dneh in zdaj uživajo v vedno novih burleskah, ki jih uganjajo prišleki. Pa je vseeno bilo čisto zares. Tri dni glavo pod vodo, rit nad njo kot kak kit, čez dan 40C v senci - kaj bi vam pravil. Da o Dahabu in njegovi koralni steni, kjer me je stric od malega Nema napadel in divje grizljal moje ozadje, ker sem "ogrožal" njegovo najljubšo morsko vetrnico, sploh ne govorim.

Zdaj, deset (okej, skor) let pozneje, greva pogledat, kaj se dogaja pod vodo. Če bo dana sreča junaška, tudi z ustrezno mehanizacijo. Glub glub glub! Ker so vsi leti za Sharm razprodani, greva na drugo stran preliva, na Egiptovsko celino. Menda imajo tudi tam korale.

Gremo, gremo, HIP HIP HURgadA!

Malce potrpite, sline zadržite, še toplo v slikah vse koj prec dobite!

Gostujoče pero: Palestina - Med zidom in nasmehom

Dragi moji,

V časih, ko nas pretresajo valovi inflacije, podražitev osnovnih življenjskih potrebščin, groženj s stavkami, dileme glede štadiona in serijski izpadi tekmovalcev v oddaji BB, teče drugod po svetu življenje tudi drugače. V Palestini, deželi, kjer že šestdeset let ni miru in se kljub mnogim podeljenim Nobelovim nagradam stanje ne premakne nikamor, je pri projektu preprečevanja nasilja v družini v letu 2006 sodelovala tudi Patricija. Danes je spet z nami s potopisom in utrinki iz tamkajšnjega življenja.

Dobrodošli!
---

Palestina vsekakor trenutno ni zelo obiskana turistična destinacija. Seveda je dežela zelo lepa, sončna in topla tudi v tem zamorjenem zimskem času, polna prijaznih in temperamentnih ljudi, dobre hrane, starodavnih verskih spomenikov in zgodovine. Majhno zadrego pa vendarle povzročajo grozeča državljanska volja, izraelske kontrole, s katerimi se človek sreča že na letališču v Tel Avivu, huda revščina in nemogoče razmere, v katerih živijo ljudje.

Nekateri med nami so avanturisti in namenoma zaidejo tudi v take kraje, drugi pa tja pridemo za kratek poslovni obisk, ki se lahko nenadejano spremeni v pustolovščino. Moja se je začela, ko sem v bolnici v Tel Avivu srečala simpatično Palestinko Rasho. Dekle sicer študira medicino na prestižni ameriški univerzi Yale, zato me je presenetila z izjavo, da namerava po končanem študijo nazaj domov, v vzhodni (palestinski) Jeruzalem. Zanimalo me je, zakaj bi nekdo zamenjal zlato prihodnost v ZDA za težko življenje v revni deželi, polni konfliktov. Sicer mi je odgovorila tudi v besedah, predvsem pa tako, da me je povabila s seboj v Jeruzalem, da bi si sama ogledala, kaj je tisto, zaradi česar številni Palestinci, ki bi lahko odšli drugam, vztrajajo doma in zakaj se številni izobraženi in finančno preskrbljeni vračajo iz tujine.

Jeruzalem je od Tel Aviva oddaljen samo dobrih 60 kilometrov, vendar se zdi veliko dlje. Potovanje z avtomobilom je zamudno, če se vozite v palestinskem taksiju ali osebnem avtomobilu, kar dokazujejo zelene tablice. Na poti je treba mimo več izraelskih kontrolnih točk, na katerih potnike, kot smo bili tudi mi, temeljito pregledajo, včasih pa preprosto ignorirajo, dokler se jim ne zdi čas primeren za pregled. Stopiti je treba tudi preko »visoko navitega« detektorja kovin, ki zazna verjetno celo plombe v zobeh. Ampak človek se na to sčasoma navadi, so mi z nasmehom zagotovili moji sopotniki. Sicer pa se zdi Jeruzalem bolj oddaljen od Tel Aviva tudi zato, ker hkrati prepotuješ ogromno kulturno in socialno razdaljo, ki loči zahodnjaško moderni Tel Aviv od orientalskega, neurejenega, glasnega vzhodnega Jeruzalema.

V Jeruzalemu sem bila gost Rashinih staršev. Mati je Američanka, ki je v te kraje zašla sredi šestdesetih let kot novinarka, se zaljubila in ostala za vedno. Oče je postaven Palestinec poznih srednjih let, grške pravoslavne vere in radikalnih političnih prepričanj, zaradi katerih je kar nekaj časa preživel v izraelskih zaporih. Čeprav je vsa družina še vedno zelo zavedna in glasno izraža svoja politična prepričanja, so nekdanjo radikalnost zamenjali človekoljubni projekti, poučevanje in socialno delo. Imela sem občutek, da je za to deloma kriva zavest o neuspehu nekdaj idealističnih palestinskih idej o svobodi in neodvisnosti, ki je bil še bolj očiten v luči grozeče državljanske vojne. A ko sem v naslednjih dneh spoznavala življenje Palestincev in njihove težave, je postalo očitno, da so se morda v socialno delo usmerili tudi zato, ker lahko s tem trenutno vendarle najbolj pomagajo ljudem.

Prvi večer v Jeruzalemu sem preživela ob polni mizi palestinske hrane in glasnih debatah. Družina je pri Palestincih, kot tudi drugih arabskih narodih, zelo pomembna in na tej večerji so bili poleg staršev in otrok prisotni še obe babici, stric in nekaj nečakinj in nečakov. Zbrali so se zaradi Rashinega obiska doma, po več kot polletni odsotnosti. Pogovor je potekal v arabščini in angleščini, tako da sem tudi jaz lahko sodelovala, čeprav sem bila zelo zaposlena s hrano. Miza se je šibila pod težo številnih skled z dušeno in vloženo zelenjavo, olivami, gostim jogurtom, seveda ni smel manjkati znani humus, ki je okusna gosta omaka iz čičerike. Omake smo zajemali s sveže pečenim palestinskim kruhom, ki ni drugega kot velika kvašena lepinja, ki smo jo trgali z rokami. Zraven so postregli še s hrustljavo pečeno jagnjetino. Palestinci pri kuhanju dodajajo velikodušne količine začimb, prevsem timijana, pa tudi koriandra in popra, tako da je med večerjo dišala vsa hiša, verjetno pa kar cela ulica. Tako sem vsaj sklepala po nenapovedanem obisku sosedov, ki so se pridružili pojedini.

Gostoljubnost je vsekakor še ena značilna palestinska lastnost, ki smo jo v vsakdanjem zahodnjaškem življenju že kar malo pozabili. Prijatelji in sosedje so vedno dobrodošli in tudi tujce, kakršna sem bila jaz, hitro sprejmejo medse. Naslednji dan sem se tako obvezno morala udeležiti potovanja, ki so ga pripravili v okviru mednarodnega projekta za preprečevanje nasilja v družini. Projekt vodi dobrodelna luteranska bolnica Avguste Viktorije v Jeruzalemu in z njihovim reševalnim vozilom smo se podali na pot po Zahodnem bregu, da bi obiskali nekaj podeželskih ambulant. Vozili smo se po s soncem obsijani valoviti gričasti pokrajini, ki je sicer precej sušna, sedaj pa je bila zaradi letnega časa presenetljivo zelena. Pot nas je vodila po razritih cestah skozi revne vasi in mimo neskončnih nasadov oljk, ki Palestincem pomenijo vsaj toliko kot njihove hiše. Najvažnejša pa jim je seveda zemlja, na kateri rastejo te oljke in ki je od nedavna spet nekako njihova. Kako krhko je to lastništvo, mi je postalo jasno ob številnih barikadah na cesti, ki so nas silile v vedno nove obvoze in ovinke in podaljševale našo vožnjo v neskončnost. Barikade so postavili Izraelci, da bi onemogočili Palestincem dostop do izraelskih naselij na Zahodnem bregu. Število novih naselij še kar naprej raste, med seboj in z Izraelom so povezana z modernimi širokopasovnicami, vse skupaj pa ograjuje in varuje »slavni« izraelski zid, ki nam je med vožnjo večkrat prekrižal pogled in pot. Čeprav je bil menda mišljen samo kot varovalna ograja in mestoma to tudi res je, pa v bližini naselij preraste v gromozansko 8-metersko gradbeno strukturo, ki jo občasno prekinjajo stražni stolpi in kontrolne točke. Gradnja zidu naj bi stala nekaj milijard dolarjev, in ta podatek, s katerim so mi postregli moji sopotniki, je bil še posebno ciničen v primerjavi s tem, da zdravstveni delavci v palestinskih javnih bolnicah že šest mesecev niso dobili plač, ker vladi primanjkuje denarja.

Vendar pa ljudje še kar naprej delajo in poskušajo pomagati bolnikom po najboljših močeh. Ambulante so preprosto opremljene, včasih so nam ponosno pokazali novo EKG napravo ali kaj podobnega, kar se meni tu v Sloveniji zdi samoumevno, njim pa je pomenilo toliko, kot bi Kliničnemu centru v Ljubljani nakup treh novih CT aparatov naenkrat. Moji gostitelji so ambulante obiskali, da bi tamkajšnje zdravnike seznanili z načini preprečevanja in svetovanja v primerih nasilja v družini. Slednje je med Palestinci v porastu, verjetno predvsem na račun visoke brezposelnosti, težkega ekonomskega položaja in omejene svobode gibanja. Ambulanto ženske pogosto obiskujejo same ali z bolnim otrokom, zato so primeren kraj za pogovore in pomoč. Čeprav se zavedam pomembnosti takega projekta, se mi je vendar zdel smešno majhen v primerjavi z vsemi velikimi težavami, s katerimi se morajo Palestinci spopadati, vključno z možnostjo državljanske vojne. Ampak moji sopotniki so mi zagotovili, da ni tako. Vsak tak majhen projekt prispeva k izboljšanju razmer in pomaga ustvarjati občutek normalnega življenja, kjer so določene vrline in pravice še vedno upoštevane. Tako neposredno in posredno pomaga ljudem nekako gledati naprej. Majhnost teh projektov pomeni tudi hitrejše rezultate, kar njim kot izvajalcem pomaga ohranjati občutek smiselnosti njihovega dela. Zelo pomembna stvar, kadar se svet okoli tebe spreminja v kaos.

Vožnjo smo meni na ljubo zaključili v Betlehemu. Sonce je že zahajalo, ko smo parkirali reševalno vozilo na Nativity Square in se odpravili v Cerkev Kristusovega rojstva. Na zidovih cerkve se še vedno vidijo sledovi krogel iz leta 2002, ko so Izraelci v njej obkolili in več kot en mesec oblegali domnevne palestinske teroriste. Skozi majhna stranska vrata smo vstopili v prelepo starodavno baziliko, ki so jo čarobno osvetljevali poševni žarki zahajajočega sonca. Velika ladja vodi do bogato okrašenega oltarja, mi pa smo zavili v stran in se po stopnicah spustili v majhno sobo pod oltarjem, kjer naj bi bilo resnično mesto Kristusovega rojstva. Malo smo postali in se verjetno vsi med nami, ne glede na vero, zamislili nad nasiljem in žalostjo, ki obdaja kraj rojstva človeka, ki je v bistvu oznanjal, da se moramo imeti radi med seboj. Ko smo prišli nazaj na trg, je bila na njem zbrana velika skupina vernikov iz ZDA, ki so prišli na trg prepevat nabožne pesmi. Njihovo malce neubrano petje se je mešalo z glasnim klicanjem mujezina iz bližnjega minareta. Nekaj časa se je zdelo, kot da skušajo en drugega preglasiti, Američani so bili že čisto zaripli od glasnega petja, na koncu pa se je v mojih ušesih vse zlilo v melodično zmešnjavo, ki je več kot dobra prispodoba življenja v današnji Palestini.

Pot nazaj v Jeruzalem je prekinila še ena kontrolna točka, na kateri so nas pustili čakati dobro uro, preden smo lahko šli čez detektor kovin. Seveda je bilo treba odstraniti pasove, nakit, denar in se sezuti, pa je presneta stvar še vedno piskala. Preko kontrolne točke smo morali peš, ker so reševalno vozilo z voznikom posebej pregledali. Za množice Palestincev iz Hebrona, Betlehema in Ramale, ki delajo v Jeruzalemu, je taka procedura vsakdanji del poti v službo. Prisegla sem si, da se nikoli več ne bom pritoževala nad ljubljanskim prometom in gnečo na avtobusih.

Vse te tegobe pa so bile pozabljene, ko smo se posedli okoli mize v zimskem vrtu slavnega popotniškega hotela Jerusalem in si pustili prižgati ogromne vodne pipe, iz katerih je opojno dišalo po suhih jabolkih. Vsekakor najprijetnejša možna kadilska izkušnja, ki nam je pomagala premostiti čas do prihoda večerje. Postregli so nam z ogromnim pladnjem maklube, ki jo pripravijo tako, da popečejo kose piščanca, jih prekrijejo z rižem in jajčevci, dodajo velike količine začimb in nato kuhajo na zmernem ognju. Jed postrežejo tako, da jo iz posode prevrnejo na pladenj, zraven pa spadajo seveda še palestinski kruh, olive in jogurt. Večerja je trajala nekaj ur, jedli smo počasi, ker so besede toliko hitreje tekle. Debatirali smo o položaju Palestincev, o projektih, ki tečejo v bolnici, tudi o prihodnosti. Večer smo zaključili z dišečo arabsko kavo, v katero primešajo kardamom in jo obilno sladkajo.

Naslednjega dne me je Rasha presenetila z ponudbo, da obiščeva izraelsko bolnico v zahodnem Jeruzalemu, ker namerava čez nekaj mesecev opraviti kroženje iz urgentne medicine. Bolnico finančno podpira dobrodelna judovska ustanova iz ZDA, zanimivo pa je, vsaj glede na trenutne razmere, da je več kot polovica bolnikov Palestincev. Izraelski zdravniki v njej vsi govorijo arabsko in nepristransko obravnavajo bolnike ne glede na vero ali narodnost. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj je celo Rasha pripravljena pozabiti na svoj nacionalizem in se tu prijaviti na kroženje. Potem, ko sem nekaj dni preživela v spoznavanju neznosnih razmer, v katere je Izrael potisnil Palestince na Zahodnem bregu, sem zdaj imela priložnost videti tudi drugo plat medalje, torej Izraelce, ki jim ni vseeno, kaj počne njihova vlada in ki kljub vsemu, kar se dogaja okoli njih, po najboljših močeh opravljajo svoje delo. Tudi tu je bilo zaznati veliko željo po normalizaciji življenja. Izraelska socialna delavka Noe, ki sodeluje pri projektu preprečevanja nasilja v družini, mi je zatrdila, da si ničesar ne želi bolj kot miru, da se ji nikoli ne bi bilo treba ozirati na narodnost ljudi, ki jim pomaga ali z njimi dela in da njeni odraščajoči otroci nikoli ne bi morali služiti izraelski vojaški rok v teh nevarnih razmerah.

Moje naključno potepanje po Sveti deželi se je na koncu iz pustolovščine vendarle spremenilo v nekakšno romanje. Ne toliko romanje v cerkve in k relikvijam kot spoznavanje, da tudi sredi kaosa, nevarnosti in revščine obstajajo ljudje, ki ohranjajo in tudi širijo okoli sebe preprosto človeško dostojnost in ljubezen, celo do ljudi iz »nasprotne strani«. Da smo konec koncev vsi bratje in sestre, kot nam je menda oznanjal tudi Kristus pred več kot 2000 leti.

Kam gre Pegaz pozimi?

Kaj dela pa Pegaz pozimi,
ko dol in breg pokrije sneg?
Kaj dela pa Pegaz pozimi?

No, da ne boste mislili, Pegaz ne spi zahomotan v svoj košati rep v toplem brlogcu, postlanem z listjem in hruškami. Namesto tega se odpravi v pravljično gorsko vasico, kjer živijo dobri ljudje, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča, kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza, življenje ima smisel in kjer se cedita med in mleko.

Pravljična je tudi naša hiška, v kateri vedrimo ponoči. Taka, čisto taprava, iz lecta! Janko in Metka bi si vse prste obliznila, mi pa moramo počakati do konca tedna.

Seveda je pogosto težko počakati do kosila. "Struja, voda i sendvići" se je svojčas glasilo geslo. Po drugi strani pa se kaj hitro spomnim dileme Michaela Douglasa iz Falling Down:
"What's wrong with this picture?!"
"I sink zis sandvich vos skwusched!"
Verjetno je zračni pritisk. Slika je namreč posneta na 3000+ m, na Marmoladi. Sicer je nisem poskusil, ker so bili kozarčki marmolade zelo dragi, smo pa našli en zvonček za našega ovna vodnika.

Pa da ne boste mislili, da se samo po gozdu pojamo in nabiramo borovnice, ali pa da na zapečku predemo volno. Nak, naš adrenalinabtajlung se ponaša s prav strupeno varianto 120 cm dolgih zverinic. Snowbladice ali skibordice so malo zrastle od zadnjič, 99 cm je bilo vseeno malo preveč dela in malo premalo užitka. Zdaj je popoln.

Tele zverinice so sicer sposojene, ampak smo si takoj naslednji dan lastne omislili. Dizajn je malo manj kričeč in bolj subtilen, ker pa na užitek pri drsenju čez snežno podlago sploh ne vpliva.
(Za glasbeno spremljavo si predstavljajte Laboda ob Camille Saint-Saensa.)

Seveda se v hribe, sploh pa tako daleč, ne hodi samo zarad frišnega lufta. Pa tudi skvušnjenih sendvičev počasi zmanjka, in treba je zgrabiti naslednji doping, ki je pri roki. Mal kofeta, pa mal cesarsko praženih OH. Z brusnicami, kajpada!

Tukaj bi lahko sped padel v tirado, kako brusnice niso kot borovnice (kot si radi zamišljamo), temveč rastejo na grmičevju nižjih podalpskih dolin, ampak potem bi spet padel v filing in bi vam odpel kako kitico "Zakrivljeno palico v rokiii..."
Ni za šibke po srcu, verjemite.

Tale pogled se mi je posebej vsedel v srce. Celo tako zelo, da mi zdaj krasi ozadje ekrana. Po mnogih (recmo 30+) letih smučanja sem končno prišel na gušt. Prej je bil zmeraj mater. Ampak zdaj je poezija. In zmeri boljš je! Tolk o globalnem segrevanju: KUD BAŠ zdej.

Celec je nekaj, s čimer se bom moral spoprijeti naslednje. Smučke pri 120 cm nimajo dovolj nosilnosti, da bi te varno nesle, in prehitro se pogrezneš. Je sicer precej manj nevarno, kot pri 99 cm, a vseeno celca ne priporočam. Pa narit sneg? Jugec? Pršič? Trda podlaga a la Wengen?
Bring it on!

Noubadi faks vid mister Zero!

Zdej vem, zakaj teli planšarji vsako jesen nazaj v dolino ženo. Ker sicer bi čisto presvisnili tukaj na planini, pogledi in razgledi so prav nadrealistični.

Tale poskus reenakcije pogleda Amelie Earhart pred prvim solo poletom prek alp. Aja, no, ona je letela preko Atlantika. Ampak pogled je pa kr taprav.

In kakšen razgled! Ta, ki si je izmislil gondolo, je ziher zlo bogat.

V sladki vasi je videti veliko lepega tudi zvečer, ko se sonce skrije in poljane zavzamejo snežni teptači (Ratrakus Ropotansis). Lokalni specialiteti smo dodali nekaj prav originalnih dodatkov (nikol ne uganete.) S čokolado je tako, kot z vegeto: nikoli ni odveč!

Za 3 minute v mikrovalovko, potem pa malo baily'sa čez... Ja, tko se začne...
... ampak neha se šele, ko so usta že čisto zapopana! Še posebej, če nam zadevo servira tako uglajen in omikan natakar.

Sonce voda zrak svoboda!

Pa čeprav malo komercialno. Važno je, da naberemo malo lepih vtisov za celo leto.
Italijanski Dolomiti, Arabba, januar 2008