Handle with Care

This is for you. Be my Valentine!

Veseloigra enodejanka v B-duru

Andrej: Martin, Neža, gremo v trgovino.
Martin: Jaaaa! Kupili bomo bakugane!
Neža: Brezveze.
Andrej: Martin, kaj pa če ne bomo imeli dovolj denarja? A bomo potem kar tebe prodali?
Martin: Ne, bomo tebe!
Andrej: Ja, ja, tebe!
Martin: Nee, tebe!
Andrej: Ja saj pravim, tebe!
Neža: Martin, namesto "tebe" reci "mene", pa ga boš ugnal!
Martin: Ja, Andrej, bomo Nežo prodali!

City Lights

Secret light, no reveries
Got no time for memories
Follow me, don't be afraid
Don't hide away
...
[William Pitt, City Lights]

Unconditional love

Paris, Jardin des Tuileries, June 2008

Time to recharge

Sfere zaupanja (take 2)

Zadnjic je Smejka v Odklopih zapisala zanimiv utrinek o tem, kaj pravzaprav sestavlja našo zasebno sfero in kaj želimo in dovolimo, da o nas ve naša okolica. Družina, prijatelji, sodelavci, znanci, sosedje, državni organi in naključni mimoidoči. Kako se počutimo, ko se začno ti sloji mešati, ko začnejo naše zgodbe pronicati dlje navzven, kot bi mi hoteli, in kakšne so praktične posledice. Kako se počutimo, ko ugotovimo, da ima nek sloj ljudi vedenje o nas, ki mu ga ne bi ne dovolili, ne pripisali, in ki to vedenje celo veselo uporablja.

Vprašanje ni toliko, kdo je tisti, ki pozna naše zgodbe - državni organi, delodajalec, sosedova opravljivka, prijatelj - temveč, ali smo jih mi pripravljeni deliti z njimi. Sloji, ki si jih zgradimo sami in ki jim namenjamo različne stopnje zaupnosti, so namreč ločeni z nevidno membrano, in nekateri ljudje so nujno na obeh straneh. Če ti niso dovolj pozorni, vestni ali modri, lahko delujejo kot portal - in že je zgodba kot zlata ribica, spuščena v bistveno večji ribnik, in nihče je več ne obvladuje. Opravljanje naredi svoje - vsak člen v verigi zgodbo po svoje dopolni in okrasi, in kmalu je zgodba sočna kot nedeljska pečenka. Ni važno, ali je resnična. Ni važno, od kod izvira. In ni važno, kako se bo dotični počutil, ko mu jo bodo servirali v pravem trenutku.

V zapisu na gornjem linku sem se našel tudi sam. Pred časom, ko sem tudi skozi pogovore s prijatelji iskal pot iz labirinta, sem potreboval nasvete, poglede z druge strani žive meje, izkušnje drugih oči. Zato sem moral odpreti svojo glasbeno skrinjico in s peščico izbranih deliti svoje pesmi in sanje. Lahko si mislite, kako sem se počutil, ko so čez nekaj časa preko povsem tretjih ljudi nazaj do mene prišle zelo osebne podrobnosti mojih zgodb. Ne samo o meni, temveč tudi o povsem tretjih ljudeh. Ti ne samo da niso zaslužili, da se jih vlači po zobeh, temveč na to tudi niso mogli vplivati. En tak izbruh je potekal celo javno, na temle Hlevčku, kaki dve leti nazaj - ko sem moral poslušati komentarje o tem, kako naj nikomur ne pridigam, če še svojega življenja ne znam urediti prav. Takrat sem tudi sam resno podvomil v smisel odprtosti bloga - a problem ni bil v blogu. Osebne podrobnosti o meni so prišle tja od drugod - od ljudi, ki niso držali ust zaprtih, ko bi jih morali.

Zato gradimo sfere zaupanja. Prijatelje, ki jim zaupamo, in ki zaupajo nam. Ki jim verjamemo. H katerim pridemo po izvirno zgodbo, ki ostane z nami in samo z nami, tudi, če se v kakšnem obdobju s temi prijatelji ne razumemo več tako dobro. Zaupanje se namreč gradi dolgo in podre hitro. Zunanje sfere pa naj o nas vedo, kar jim pač moramo ali želimo povedati.

A je kaj trden most? / Bridge Over Troubled Water

 

Learning to Fly

... all over again.

Veriga: Od česa ste bili v življenju najbolj zadeti?

Hirkani me je v svojem zapisu prijazno namočila, da naj se izjasnim. Naj se priključim verigi in da naj priznam, kaj me je v življenju najbolj zadelo. Seveda, komaj čakam - tisti trije moji člani črede sploh ne bodo mogli spat, dokler ne spesnim kaj srcedrapateljno-osebnoizpovednega. Japajade, grem raje na per.

Vendar mi črviček ni dal miru - saj res, od česa? Ej, ampak res? Saj ne, da bi to res šel napisat - za na blog, če že, si bom že nekaj zmislil. Ker lepo prosim, za nas kontrol frike odgovor ni preprost, saj obljuba potencialne ekstaze raznega eksperimentiranja z vzporednimi realnostmi ne odtehta tveganja groze pred izgubo nadzora. Od česa potem? Dve pivi? Kavna mizica v koleno? Pa sem podlegel. Pritisku sobložnikov, lastni nečimrnosti (hvala, Karmen!) in pa firbcu - le kam bom prišel na tej samoraziskovalni ekspediciji?

Odgovor me je presenetil. Najbolj me je doslej zadel - adrenalin. Ne kateri koli, temveč tisti pravi, ki ukazuje beg in boj. Adrenalin, ki se sprosti pred spopadom na štiri oči. V mojem primeru beg ni bil opcija, ker sem spopad sam izbral, se zanj pripravljal in veliko časa treniral. Ne nazadnje je bilo okoli mene vsaj petdeset parov oči, ki so budno spremljale vsak moj gib, in tudi dva starejša, izkušenejša borca, ki sta bila tam, da razglasita zmagovalca, pripravljena, da vskočita vsak trenutek, če bi bilo kaj narobe. Sodnika. Na drugi strani borišča je bil vedno nekdo drug - neznanec iz drugega konca Slovenije; prijatelj, s katerim sva ure in ure skupaj prebila na teningu; grozeči tujec z veliko izkušnjami...

Karate. Moderni športni karate. Na turnirjih, s katerimi se zaključujejo seminarji, smo imeli možnost preizkusiti svoje kremplje in rogove. Tukaj sem vedno znova doživel killer loop - trenutek pred detonacijo, popoln rush, noro paniko, ki jo obvladaš samo s pomočjo ustaljenega rituala priprave ali pa z norenjem urejanja zadnjih podrobnosti tik pred štartom. Še dva koraka na štartno mesto v borišču. Pozdrav, sodniški pregled zaščitnih sredstev (suspenzor, zobni ščitnik), še trenutek - IN ŠTART!

Sledi izstrelitev v orbito. Vsak zase, prepuščen samemu sebi in tistemu, kar se ti je nabralo skozi ure in ure in ure treninga. Tehnika. Taktika. Zmanjšana štartna pripravljenost nasprotnika. Roka, ki varuje. Kaj naj poskusim, da ga dobim? Koliko minut je še? Kako stojim s točkami? Dve minuti športne borbe sta lahko tako neskončno dolgi, lahko pa mineta v trenutku. Sekundant - "coach" - vpije čas, napotke, te bodri, protestira pri sodnikih in sploh skrbi zate. A občutek v ringu je res boj - če ne premagaš, boš premagan. Tu so pravila, ki zagotavljajo varnost in omejujejo možnost poškodb, pa ščitniki in seveda sodnika. A vseeno, morebitne modrice, zvini in otekline so pravi, saj se sicer stepeš kontrolirano, a povsem zares. Sodnik udarca, ki nima učinka, ne vidi. Pozabi zgodbe, da se pri karateju "samo nakazuje" - ko nasprotnik faše dober udarec, gre "skozi" njega in včasih kar odleti iz borišča.

Po borbi pa je druga pesem. Končni sodniški STOP! po tvoji zadnji borbi prinese popolno olajšanje, in ves adrenalin zamenjajo hormoni sreče. Verjetno se tako počutijo ljudje na E-ju - nenadoma si poln ljubezni in čutiš globoko prijateljstvo do vseh okoli tebe. Jedel bi banane, filozofiral o smislju zivljenja in božal majhne otroke. Spominke borbe opaziš šele, ko hormoni v tebi potihnejo in se telo ohladi. Takrat pa so kolajne že podeljene in čas je za druženje ob obveznem, precej manj nevarnem nadomestku, pakiranem v rjavih steklenicah.

---

K brkljanju po svojih predalih, razmisleku in seveda zapisu o zadevanju vabim naslednje moje bložane: Aljo, Mojcej, Nto, Ovco, Stašo in Wego. Se že veselim!

The Meaning of Life

Thanks for this Pearl, Stephan Pastis!

Dublin Simon Fun Run - Mission Accomplished!

Dear Friends,

This Saturday, the Dublin Simon Fun Run has been a phenomenal success! We had pure sun, great spirit and a lot of fun running down the most beautiful city park in this part of Europe, the Phoenix Park. But you dont have to take my word for it, open your eyes and fill your heart with the Good of this charity run!

The tree-lined path to the start was shady and cool. We couldn't wait to see where the track will take us - which part of the Enchanted Forest we will visit this time?

And here we were! The first glance was already promising. Red hot cars = action!

The participants were having a lot of fun, dressing up to the latest fashion. You know, these kids today... But as they say, when the music is too strange and too loud, you are too old.

So here we were, a couple of brave, yet still running tourists, in our best Saturday gear.

The media were very supportive, they actually sent in their "Road Hog" machine to give up-to-date account of the race on the airwaves. Maaamaaa, look at mee!! (oh dang!)

Just in case anyone would get any funny ideas, the Garda were there to kick their naughty bits.

Here we see some groupies attracted to the blinding light of fame and prestige.

The fair was alive with buzz and excitement. We couldn't wait to get started. Because remember, only the first 3000 runners would get the goodie bags!!! This meant only one thing: be here or be squere! :)

Patricija got chatted up by the Indian Chief. He looked part Viking part biker to me, but who am I to judge? (nisam ja odavde PRESS)

Charity runs have a strong tradition in Ireland, and it was great to see the proud supporters of various causes unfurl their colors.

Patricija gearing up. Polar was already beating to the beat of the drum. Was that the starter's gun?

Local "celebrities" were taking care of the good mood.

We had another 300 m to go to reach the starting line,and the closer we get, the merrier was the mood.

Pegaz in full regalia.

... and the rest of the gang. When do we run?

Check it out - another bird of feather found me! Sorry mate, we're about to start, otherwise a pint or two would be in order!

And so we went. The sun kept its promise and it was easy to forget why we were here... and just sit in the grass and smell the flowers... Like Ferdinand the Bull.

But the race was on. Do not forget, only 3000 goodie bags were in store. 3000! That's not all that many. What if...? Better step on it, mama!

...

And you hunger for the time

Time to heal, desire, time

And your earth moves beneath

Your own dream landscape
...

[U2 - A Sort of Homecoming]

It was easy to run - we had COMPANY!

The native onlookers were staring in disbelief. Why are they running, there is nobody chasing them...!

We had great cheering audience.

More of the stuff the dreams are made of.

Curly, you check for the runners on the left, and I'll cover the right. If you see a cute guy, discreetly wave the tail twice!

The final approach.

Solitary, but never lonely.

And there it was. Our goal, our dream, our goodie bag!

Oh well, it was only 5 miles, let's not get too emotional.

We ran, we won, we accomplished our mission. And with your generous help in sponsoring our run, we have contributed towards helping the homeless people in Dublin!

Thank you so much!

In Memoriam

Friends from all over the world are asking me about the terrible accident in the Himalayas, on one of the most spectacular and most difficult mountains.
About the man who remains there. In the heart of the mountains that he loved.

Pavle Kozjek
slovenian alpinist
1959-2008

We miss you.

Prve izkušnje

Dragi moji,

Hvala za spodbudne besede. Evo, prvo poročilo o dvotedenskem udelavanju na severu:
hišica je, taprve omarce in lučke in svečke tud, pokrivače in podglavnjače, ena bicikleta (druga je prevelika za uboge irčke in so jo mogli posebej naročiti iz Nizozemske). Na bicikel, ki ima strehice in portapako (kot bi rekel PantaRei) sem seveda navesil dve ključavnici (eno na zajlo - za strah - in eno kriptonitno U), eno bolj strašno kot drugo, skladno pač z mojo maksimo, da je treba dat za ključavnice vsaj 10% vrednosti bicikla.

Naslednji problem je bil prazen hladilnik. Bližnji Spar je ena najdražjih opcij v Dublinu, kjer so cene pač 2x višje kot drugod. Srednja pot je Tesco, ki je nekako ekvivalent nšemu Mercatorju, potem pa sledita Lidl in Aldi. Slednja imata v irski družbi, ki je v zadnjih 10 letih hitro obogatela, izrazito pocenski prizvok. Pripadniki srednjega sloja, ki težijo navzgor, si nikakor ne želijo privoščiti, da bi jih kdo videl, da kupujejo v njem - to je za "ta revne", skangerje.

Ker sem tujec, priseljenec, avtomatsko pašem v tanižjo kategorijo - zato mi je baš vseeno, kje kupim hrano. Zato sem na prtljažnik namontiral banjco za perili, ki sem jo ubodel v Lidlu, jo učvrstil z zajlo in nabasal z dobrotami, s katerimi sem nahranil lačni hladilnik. No, nato pa tudi tadrugo lastovko.

Vsi ostali problemi - glede priključitve interneta, televizije, RTV naročnine, elektrike, mesečne za javni prevoz, bančnega računa, PPS številke (=EMŠO), davčne številke, kupa službenih formularjev - se rešujejo postopoma in brez večjih težav. Edino, za kar bova morala poskrbeti, je grozilno pismo na naslov prejšnje stanovalke, ki je telekomu pustila 100 EUR dolga, in ki oznanja, da naju bodo kmalu obiskali rubežniki.
Uf, še dobro, da sem jo podurhal v Ljubljano. Patricija bo rubežnikom uhe navila!

28.7. pa nazaj. Stay tuned!

Češnji

Danes sem posekal prvo svoje drevo.
Prav ste prebrali.
Ne svoje prvo drevo, temveč prvo svoje drevo.

Češnjo za hišo sva z očetom posadila nekoč davno, morda nekje v zgodnjih osemdesetih. Pozna hrustavka je vedno rodila enkrat takrat, ko so bili izpiti; to vem, ker sem vsako leto takrat pod njo sem in tja zbiral misli in pršil dvome. Okrog nje je bilo vedno veselo: ko je cvetela, je prišla pomlad. Potem smo upali, da ne zapade sneg ravno takrat, ko so čebele iskale njen med. Ko je bil čas češenj, ni bilo lepšega kraja, kot v travi pod njo.

Z leti je zrasla v mogočno drevo, kljub pesku v zemlji in morebitni suhi legi. Škodljivci je večinoma niso našli in razen kosov, s katerimi smo tekmovali, kdo jo bo prej obral, so jo rabutarji večinoma pustili pri miru. Pomladanski ritual je vseboval moje plezanje nanjo in prenajedanje z zrelimi češnjami. Takrat mi je bilo v njeni krošnji za kratek hip dano čutiti popolnost.

Zadnja leta jo je nekaj zdelovalo. Skorajda ni več rodila, tudi listov je bilo samo še za vzorec. Njena starejša kolegica, zgodnja češnja, je podobno krizo prebrodila in spet rodi kot prismojena. Hrustavko pa so začeli preraščati lišaji in nekatere veje so se pričele sušiti. Prišel je njen čas.

Od vseh dreves, ki jih poznam, mi je bila ta češnja najbližje prijatelju.
Pogrešal jo bom.

Anywhere? Anywhere!

Where am I going? I don't quite know.
Down to the stream where the king-cups grow -
Up on the hill where the pine-trees blow -
Anywhere, anywhere, I don't know!

Where am I going? The clouds sail by,
Little ones, baby ones, over the sky.
Where am I going? The shadows pass,
Little ones, baby ones, over the grass

If you were a cloud, and sailed up there,
You'd sail on water as blue as air,
And you'd see me here in the fields and say:
"Doesn't the sky look green today?"

Where am I going? The high rooks call:
"It's awful fun to be born at all.
"Where am I going? The ring-doves coo:
"We do have beautiful things to do."

If you were a bird, and lived on high,
You'd lean on the wind when the wind came by,
You'd say to the wind when it took you away:
"That's where I wanted to go today!"

Where am I going? I don't quite know.
What does it matter where people go?
Down to the wood where the blue-bells grow -
Anywhere, anywhere. I don't know.

[A.A. Milne, Spring Morning]

Dream of innocence

(C) Håkan Westlund

...
It's such a sad old feeling
The fields are soft and green
It's memories that I'm stealing
But you're innocent when you dream
When you dream
You're innocent when you dream.
...
[Tom Waits, Innocent when you dream]

Return

Missing you.

Miklavz!!!

Danes zjutraj me je v elektronskem nabiralniku cakalo pismo. Nikoli ne uganete - pisal mi je Miklavz!! (OK, mogoce ste uganili, ker je bil naslov malce prevec razkrivajoc). HEJJJJ!!! Kako sem se ga razveselil! Pravi, da sem bil priden! In dobil bom darila! Pise mi takole:

Spostovani Andrej,

na zalost sem grozno zaseden tu v Sloveniji, kjer je cel kup zelo pridnih otrok in visokih rdecelasih deklet. Zato ne bom imel casa priti v Ameriko in ti nabasati nogavico z pomarancami in cokoladnimi bonboni. Zato te prosim, da to naredis ti namesto mene. Kupi cel kup sladkarij, jih poskrij po svoji sobi in se jutri zbudi in v prijetnem presenecenju pohrustaj vse kar vidis. Ker si bil res res priden.

Tvoj Miklavz

Res je, tudi v Ameriki nosi Miklavz. Ce ne drugega, nosi pisma. Elektronska, kot se danasnjemu casu spodobi. Tudi darila so elektronska. Lahko si jih kar sam poisces z Googlom in preko neta posnames na trdi disk.

Edino, kar ni elektronsko, je razlog, zaradi katerega dobis pismo.
Ta najbolj steje.

Hvala, Miklavz!

Moja Babi. (1917-2007)

"Če Napoleon ne bi organiziral, bi se sam boril."
To je ena od klasičnih modrosti moje Babi. Svoje vnuke in vnukinje nas je vzgajala, pazila na nas, nam pletla in šivala ter nas vodila na dolge poletne počitnice. Morje z babi je bila stalnica, julij v njeni prikolici v avtokampu pa dolgoletna rutina.

V Trbovljah, kjer je živela, je učila v gospodinjški šoli - matematiko in geografijo, pa tudi krožek o ročnih delih. V stanovanju v "stolpnici" je imela kup nenavadnih predmetov, kot je bila majčkena karbidna svetilka - rudarska, je vedno poudarila. Na steni je visel starodaven termometer, ki je kazal temperaturo poleg celzijevih stopinj tudi v Rutherfordih. Imela je Singerjev šivalni stroj na nožni pogon, na katerega me je pri desetih letih naučila šivati. Jasno sem mu precej hitro, ne da bi se posebej trudil, polomil čolniček. Obljubil sem ji, da ji kupim novega za prvo plačo.

Veliko me je naučila. Lekcijo o pohlepu in sebičnosti sem dobil pravzaprav mimogrede, ko sem po mnogih tednih prosjačenja od nje dobil tisto čudovito avtocesto z avtomobilčki na električni pogon. Seveda sem baterije porabil v nekaj urah, en od avtomobilčkov se je malce pokvaril in igrača je zelo hitro izgubila svoj čar. Učna ura ni bila poceni, le da jo je plačala ona, zame, meni.

V poznih letih se je razcvetela, se pri sedemdesetih vpisala v planinski klub in pri osemdesetih povzpela na Triglav. Legendaren je bil tudi njen nočni vzpon na Kum v soju bakel. Vmes se je zaljubila in se skoraj poročila v Ljubljano, vendar je zveza trajala le par let.

Najin zadnji sprehod po dolini revirjev je bil med mojo Ameriko. Razkazala mi je, kod so včasih hodili po hrano in druge stvari, ki jih ni bilo mogoče kupiti v trgovini, kje so bili rudarski domovi in mi povedala več o življenju v majhnem mestu v letih po vojni. Zame je poosebljala pogum in pokončnost, voljo do življenja, dobroto in iznajdljivost.

Počivaj v miru, Babi. Saj veš, zakaj se puding tako kot vse v življenju je s tamalo žlico: da je dlje časa luštn'.

Mobilno življenje

Menda se ljudje delimo na dve skupini:

• na tiste, ki delijo ljudi na dve skupini, in
  
• tiste, ki jih ne.

Ena od teh delitev se tiče tudi mobilcev. Tistih, ki nam čepijo v žepu, bingljajo za vratom, se skrivajo v prenatrpanih torbah ali pozabljeni čemijo kdo ve kje. Ponavadi jih takrat še preventivno utišamo, ali pa jim od žalosti samo zmanjka baterije, in jih je potem takorekoč nemogoče najti. Če imamo posebno srečo, pristanejo kot sopotniki umazanemu perilu v stroju, ali pa nam padejo z mostu in se grejo kopat.

Zdaj pa k delitvi: dvignite roko vsi, ki imate mobilec ves čas vključen! Oooo, lepo število! Kaj pa, ko spite? Ko morebitni nesrečni klicoči zbudi poleg vas še vse speče v radiju 50m? Ko veseli prijatelji malo več popijejo in vam pošljejo nagajivo sporočilo ob pol treh? Ko deloholični šef potrebuje nekoga, da mu sredi noči nahitro pošlje tisto datoteko? Teh situacij je neskončno.

Torej: ali mobilca ponoči izključiti ali ne? Sam sem se s tem vprašanjem soočil, ko me je prvič sredi noči zbudil SMS. Seveda sem dilemo takoj v svoje splošno zadovoljstvo tudi rešil. Dokler ne bom imel službe, ki bo zahtevala mojo 24 urno pozornost, ali v izjemnih primerih, bo mobilec spal takrat, kot jaz.

Če bo pa kaj nujnega, me bo policija že našla. Ali pa me pokličite na navadni telefon.