Danes je lepa sobota. Za mano je prva tekma. Prva desetka, v miljah, seveda.
Adidas Frank Duffy 10 mile race, kot del letošnjih poletnih tekaških prireditev v Dublinu. Začelo se je julija s tekom na 10 km, nato nadaljevalo avgusta za 10 miljami (dobrih 16 km), 22. septembra bo polmaraton in dan po Ljubljanskem maratonu, oktobra, še Dublinski maraton.
(For the record: nisem uspel ugotoviti, kdo je Frank Duffy. Priznana lokalna izvedenka mi je zagotovila, da je oče pevke Duffy. Ta navedba pove več o izvedenki, kot o Franku)P. ni mogla z mano, ker je bila dežurna. Next time - definitely!Trasa teka je potekala po Phoenix Parku, čudovitem ogromnem zelenem področju, ograjenem z dvometrsko zidano ograjo, v katerem domujejo med drugim irska predsednica, premier, ter ameriška amabasada.
Park je zelo lepo vzdrževan, v njem je plinska (!) razsvetljava, ter krdela jelenov, ki se prosto pasejo.
Nekaj dolinic je zagotavljalo vzpone in spuste, zavoje in seveda razglede, ki jemljejo dih.
Številko s čipom sem dvignil v telovadnici osnovne šole na robu parka, kamor se je zgrnila množica tekačev. Takoj sem se počutil domače: enaki pogledi, enaki obredi pred tekmo, enake vrste pred stranišči. Kakih 15 minut je bilo treba peš do štarta, tam hiter skok za eno od dreves, še tri minute do štarta, glasba bobni, in človeški val se je premaknil.
Dva kroga skozi park nista izgledala tako strašno. Malo me je skrbelo pomanjkanje treninga, saj sem zadnji teden v glavnem samo kolesaril (dvakrat po pol ure v službo in nazaj) - vsekakor tale tekmica ne bo en sam "walk in the park".
Ker nisem poznal nikogar, sem iskal nekoga s podobnim tempom. Garmin je štel utripe in mi puščal malo prostora, čeprav sem vedel, da je 5:15 min/km prehiter tempo zame za to razdaljo in to stanje netreniranosti. Vseeno sem se prijel manjše skupinice, ki so brzeli ravno toliko, kot sem še zmogel.
Zadnji kilometer je pulz prebil 185, kar je zame stratosfera, vendar se nisem dal in sem v končnem finišu (jasno) zmlel še nekaj nič hudega slutečih. Seveda sem v cilj prijadral v polni opravi Tekaškega Foruma, z napisom Slovenija na hrbtu. Kaj več si lahko predstavljaš samo še v - no, ok, bodimo realni. Z 01:23:44 neto po čipu je bilo kar v redu za prvič.
Vreme je zdržalo skoraj do konca, ko se je pršec spremenil v tropski naliv. Do avta sem priskakljal moker kot miš, ponosno stiskajoč v roki goodie bag (rdeča tekaška adidasova majica, snickers, twix, izotonik pijača, sevenUp, vrečka žele bombonov in kar nekaj reklame.)
Najboljše od vsega pa me je čakalo doma: Irish Stew. Sem jaz vedel, da je tudi dežurstvo na telefonu za nekaj dobro! In to ZELO. Compliments to the chef!
