The Year of Magical Thinking

Vir: spletna stran

Te dni je bil Dublinu gledališki festival. Naša šefica za kulturo je seveda vedela zanj in se tudi ustrezno pripravila. Lepega dne me je Hop! pod roko in hajd v mesto. V skriti kotiček pod arkadami, kjer prodajajo karte za predstave. Prijazne tete so nama rade volje povedale, da karte za Gaiety Theatre prodajajo kakih 100m naprej. The Year of Magical Thinking je bila paradni konj letošnjega festivala, saj Vanesse Redgrave ne vidiš vsak dan na odrskih deskah tostran Atlantika. Še sreča, da sva prišla po karte dva tedna prej, kajti po mojem sva dobila prav zadnje. V loži, tik nad reflektorji, kjer bi malce manj uglajen fast-food mladenič lahko v miru basal kokice in srebal bozo ali hladno limonado. Ker smo seveda iz dobre družine, sva se zadovoljila s pringlesi in maltezerji.

Predstava je monodrama, enodejanka, v kateri nam junakinja uro in pol razlaga zgodbo zadnjega leta, v kateri je pretrpela veliko osebno in družinsko tragedijo. Leto čarobnih misli je tako leto, v katerem se na svoj način poslavlja od življenja, kot ga je poznala do takrat. Obenem prehaja iz stanja vzporednega bivanja polnega mrzlične aktivnosti, zaznavanja stvari v luči lastnih vzorcev dojemanja, želja ter obrambnih mehanizmov pred strašnimi dogodki, v stanje sprijaznjenja ter žalovanja. Uro in pol nas drži s svojo pripovedjo - s kot struna napeto jekleno vrvjo skozi slap svojih besed - v pričakovanju odrešilne katarze, ki je noče biti od nikoder. Šele zadnji stavek sklene pripoved: "Takrat se je začelo žalovanje."

Skozi zgodbo sorazmerno premožne ameriške meščanske družine, kjer sta oba starša gledališčnika, spoznavamo svet idealov, strasti, in vrednot. Skozi vinjete, v obliki katerih junakinja podaja zgodbo, izvemo tudi drobce, ki tvorijo vsak človeški odnos in ga naredijo otipljivega, znanega, domačega. Skozi te zgodbe sicer družine ne spoznamo dovolj, vendar se zaradi teh drobcev laže poistovetimo z njeno potjo, razmišljanjem in doživljanjem. Na koncu nas pusti v našem lastnem svetu - pred gledališčem, z gledališkim listom v roki, s pogledom, ki išče sočloveka.

Deževna ulica je bila polna odhajajočih obiskovalcev gledališča. Patricija mi je spet enkrat pričarala nasmeh - po mnogih letih sem bil končno spet v gledališču. Spet doma.

Mrnjav

Muce bele, muce črne,
muce zlate in srebrne,
več ne smejo klepetati,
morajo takoj zaspati.
Zlato sonce gre za morje,
bele sanje čez obzorje,
sanje so velika skleda,
pol iz mleka, pol iz meda;
ko jim sanje zadišijo,
bele muce brž zaspijo
in za njimi tudi črne
in še zlate in srebrne.

Kajetan Kovič, Muce;
Maček Muri, 1975

Sanje

Treba je najti svoje sanje, potem postane pot lahka. Vendar pa ni sanj, ki bi trajale kar naprej, vsake sanje zamenjajo druge sanje in ne smemo si želeti, da bi katere obdržali za zmeraj."
H.Hesse, Demian, 1919

Teden, ko se ti vse okoli malo guga in je potem ta občutek neznansko pomirjujoč tudi potem, ko že sediš doma na trdnih tleh, kar paše. Za baterije in za svet, ki se po malem lahko postavi nazaj. Za sanje, ki jih lahko takrat spet malo zasanjaš.

Svoje sanje je na Visu zložil na mizico pred hišo in naprodaj postavil droben fantek. Morska zvezda po pet kun, školjke po tri kune, oklep morskega pajka po deset. Iztavhal ga je nekoč, ko je bil še šest - ne spomni se več točno, zdaj je skoraj devet. Četrt življenja nazaj.

Seveda sva malo pokramljala, in v meni je za trenutek zabrnel začetek Terezine "Sve se vraća, sve se plaća" . S sabo sem vzel njegovo školjko - tam, kamor sem bil ta večer namenjen, sem za "neverjetno kulinarično kakovost" kasneje tako ali tako pravzaprav nehote zapravil vsoto, ki bi bila zanj celo bogastvo. Spomnil sem se, kako je bilo takrat, nekoč, več kot tričetrt življenja nazaj, in občudoval sem njegov pogum in podjetnost. O sanjah lahko samo sanjaš, lahko pa se odpraviš za njimi.

Sem spada pesem iz Wendersovega Neba nad Berlinom.

Ko je otrok bil otrok,
je hodil povešenih rok,
je hotel,
da bi potok bil reka,
in da bi reka bila veletok,
tale luža pa morje.

Ko je otrok bil otrok,
ni vedel, da je otrok.
Zanj je vse imelo dušo in
vse duše so bile eno.

Ko je otrok bil otrok,
ni imel mnenja o ničemer.
ni imel nobenih navad,
je pogosto sedel prekrižanih nog
in tekel na mah,
je imel vrtinec v laseh
in se ni pačil pri fotografiranju.

Ko je otrok bil otrok,
je bil to čas naslednjih vprašanj.
zakaj sem jaz jaz in ne ti?
Zakaj sem tu in ne tam?
Kdaj se je začel čas in kje se konča prostor?
Ali življenje pod soncem niso le sanje?
Ali tisto, kar vidim, slišim in vonjam,
ni le privid izpred sveta?
Ali res obstaja zlo
in ljudje, ki so zares zli?
Kako je mogoče, da jaz, ki sem Jaz,
nisem bil, preden sem postal,
in da bom jaz, ki sem Jaz,
enkrat ne bil več ta jaz?

Ko je otrok bil otrok,
se je davil ob špinači, grahu, mlečnem rižu in
kuhani cvetači,
zdaj pa je vse to,
in ne le v sili.
Ko je otrok bil otrok,
se je enkrat prebudil v tuji postelji,
zdaj pa se vedno znova,
so se mu mnogi ljudje zdeli lepi,
zdaj pa le še ta ali oni,
si je jasno predstavljal raj,
zdaj pa ga kvečjemu lahko sluti,
si ni mogel predstavljati niča,
zdaj pa ga pred njim strese.

Ko je otrok bil otrok,
se je z navdušenjem igral,
zdaj pa je z navdušenjem pri stvari le,
če je ta stvar njegovo delo.

Ko je otrok bil otrok,
sta mu za obed zadoščala jabolko in kruh,
in še vedno je tako.

Ko je otrok bil otrok,
so mu jagode padale v naročje
in še vedno je tako,
so mu sveži laški orehi puščali gorjup
priokus
in še vedno je tako,
se mu je na vsakem hribu
zbujalo hrepenenje po še višjem hribu
in v vsakem mestu
hrepenenje po še večjem mestu,
in še vedno je tako,
je vrh drevesa segal po češnjah z zanosom
kot še danes,
je bil plah pred vsakim tujcem
in je to še zmeraj,
je čakal na prvi sneg,
in tako čaka še zdaj.

Ko je otrok bil otrok,
je palico kot kopje vrgel v drevo,
in še danes se tam pozibava.

-Peter Handke: Pesem o otroštvu

Male stvari

Copyright Tomaž Lavrič

Nekoč je bil bes,
nemočni bes hrumečih voda.
A kaj je krik oceanov brezbrižnemu soncu?
Šepet v daljavi.
Vihar v kozarcu.
Kaj je ostalo?
Ostale so nam sanje,
sanje in spomini.
Proč z njimi.
Ostali so nam okruški življenja.
Drobtinice z mize.
Črepinje časa.
Sledovi v pesku.
Ostale so nam male stvari -
senčni kotički,
leni martinčki,
trmaste cvetke,
prašni kužki.

Ah, da...
Ostali so nam srebrni ekrani,
motna ogledala
plitva jezerca pozabe,
da zaplavamo v šum bleščečih podob
da potonemo v svet migetavih povesti.
O divjih plemenih, ljubeznih iskrenih,
o strašnih zverinah v mračnih votlinah,
o vonjih noči in vrele krvi,
o dolgih poteh, ki vodi jih smeh,
o gručah ljudi, ki so, a jih ni,
o padlih devicah, dehtečih cvetlicah,
pojočih puščavah v osamljenih glavah,
o starih junakih na belih oblakih.

Prav imaš.
Škoda je časa za tuje zgodbe.
Sonce s topo težo upogiba strehe
s slepimi prsti kruši zidove v prah.
Prihodnost nam neslišno polzi skozi prste,
a ostajajo nam bleščeči drobci trenutkov.

Pozno je že.
Bliža se noč.
Tako malo je ostalo.
Tako malo... a dovolj.
Sveži dih večernih sap.
Temni dotik znane dlani.
Mir pred spanjem.

Male stvari.

[Tomaž Lavrič, Male stvari (album Slepo sonce, 2004)]

---
Tomaž Lavrič? Slepo Sonce?

No, seveda ste slišali zanj. Samo ne v glasbi.
Gre namreč za strip album.
Tomaž pa je eden najboljših slovenskih striparjev (dela pod psevdonimi TBC, Diareja, ...)
Need I say more?

In seveda, risba, ki pride poleg besedila v Slepem soncu, zadane kot nož.
He's my hero.

Za radovedne:
Slepo sonce 1
Slepo sonce 2
Avtor

Sea fever

Vse se je začelo na moji prvi fotografski poti, po Miklošičevi v Ljubljani. Šel sem mimo Foto Grada, kjer so imeli poleg cele vrste zame povsem nedosegljivih kamer objavljenih tudi nekaj slik. Slik s potovanj, slik znamenitosti, ljudi, krajev, spomenikov. Eden od njih je bil še posebej nenavaden. V temno rjav marmor je bila vklesana pesem, ki me je povsem prevzela. Slika je bila tako čudno skrivnostna, pesem pa tako mogočna, da sem se je pri priči, stoječ na pločniku pred izložbo, naučil na pamet (takrat je to še šlo). Govorila je o zame takrat povsem neznanem čustvu, o "morski vročici". Minilo je mnogo let, preden sem lahko začenjal razumeti pesnika.

Dragi moji, predstavljam vam Johna Masefielda, angleškega dvornega pesnika v letih 1930-67.
--
"Sea-Fever"

I must down to the seas again, to the lonely sea and the sky,
And all I ask is a tall ship and a star to steer her by,
And the wheel's kick and the wind's song and the white sail's shaking,
And a grey mist on the sea's face, and a grey dawn breaking.

I must down to the seas again, for the call of the running tide
Is a wild call and a clear call that may not be denied;
And all I ask is a windy day with the white clouds flying,
And the flung spray and the blown spume, and the sea-gulls crying.

I must down to the seas again, to the vagrant gypsy life,
To the gull's way and the whale's way where the wind's like a whetted knife;
And all I ask is a merry yarn from a laughing fellow-rover
And quiet sleep and a sweet dream when the long trick's over.


John Masefield (1878-1967).