Dublin, Švica

Poglejte, kaj je to Irska.

Jabolka rastejo lepo pakirana v papirnatih (ekološko!) vrečkicah. Če vas zanima okus, pa samo vprašajte prodajalca, oz. ga od njega zahtevajte. :)

Vse je cokumpok, in to še pred ponovnim glasovanjem o Lizbonski pogodbi.

Poraja se vprašanje, je to res še Irska?

In nadalje, kot bi rekli moji hrvaški prijatelji, "Di je Evropa, a di smo mi!?"

Guglijev prevajalnik.

I hang my head in shame. Nemoremverjet.

Google prevajalnik dejansko deluje. Pravkar sem prihranil vsaj uro dela, saj je popravkov besedila, avtomatsko prevedenega iz slovenščine v angleščino za potrebe projektne latovščine le malo.

Presenetljivo, zaskrbljujoče malo!

Ali naj to pomeni, da se mladim generacijam (torej tistim, ki se še niso morale spopasti s tem vzponom) ni več treba ukvarjati z mukotrpnim učenjem tujih jezikov? Se lahko mirno zavalijo nazaj pred TV, gejmboja ali (heh) LCD ekran pozabe?
Ali prevajalski ceh ve za to strahoto???

(ne skrbite, tista prihranjena ura bo dobro porabljena - na netu.). :)

PS: tole je druga inkarnacija posta, ki se je v Chromu nepopravljivo podrl (toliko o tem, kaj vse pri Googlu deluje super oh in sploh). Šele dobri stari ognjeni lisjak je zadevo pokazal, kot se spodobi. Vsem ljubeznivim in dobronamernim komentatorjem, katerih komentarji so šli u maloro, se zahvaljujem: vaša žrtev ne bo pozabljena!

Veriga: Od česa ste bili v življenju najbolj zadeti?

Hirkani me je v svojem zapisu prijazno namočila, da naj se izjasnim. Naj se priključim verigi in da naj priznam, kaj me je v življenju najbolj zadelo. Seveda, komaj čakam - tisti trije moji člani črede sploh ne bodo mogli spat, dokler ne spesnim kaj srcedrapateljno-osebnoizpovednega. Japajade, grem raje na per.

Vendar mi črviček ni dal miru - saj res, od česa? Ej, ampak res? Saj ne, da bi to res šel napisat - za na blog, če že, si bom že nekaj zmislil. Ker lepo prosim, za nas kontrol frike odgovor ni preprost, saj obljuba potencialne ekstaze raznega eksperimentiranja z vzporednimi realnostmi ne odtehta tveganja groze pred izgubo nadzora. Od česa potem? Dve pivi? Kavna mizica v koleno? Pa sem podlegel. Pritisku sobložnikov, lastni nečimrnosti (hvala, Karmen!) in pa firbcu - le kam bom prišel na tej samoraziskovalni ekspediciji?

Odgovor me je presenetil. Najbolj me je doslej zadel - adrenalin. Ne kateri koli, temveč tisti pravi, ki ukazuje beg in boj. Adrenalin, ki se sprosti pred spopadom na štiri oči. V mojem primeru beg ni bil opcija, ker sem spopad sam izbral, se zanj pripravljal in veliko časa treniral. Ne nazadnje je bilo okoli mene vsaj petdeset parov oči, ki so budno spremljale vsak moj gib, in tudi dva starejša, izkušenejša borca, ki sta bila tam, da razglasita zmagovalca, pripravljena, da vskočita vsak trenutek, če bi bilo kaj narobe. Sodnika. Na drugi strani borišča je bil vedno nekdo drug - neznanec iz drugega konca Slovenije; prijatelj, s katerim sva ure in ure skupaj prebila na teningu; grozeči tujec z veliko izkušnjami...

Karate. Moderni športni karate. Na turnirjih, s katerimi se zaključujejo seminarji, smo imeli možnost preizkusiti svoje kremplje in rogove. Tukaj sem vedno znova doživel killer loop - trenutek pred detonacijo, popoln rush, noro paniko, ki jo obvladaš samo s pomočjo ustaljenega rituala priprave ali pa z norenjem urejanja zadnjih podrobnosti tik pred štartom. Še dva koraka na štartno mesto v borišču. Pozdrav, sodniški pregled zaščitnih sredstev (suspenzor, zobni ščitnik), še trenutek - IN ŠTART!

Sledi izstrelitev v orbito. Vsak zase, prepuščen samemu sebi in tistemu, kar se ti je nabralo skozi ure in ure in ure treninga. Tehnika. Taktika. Zmanjšana štartna pripravljenost nasprotnika. Roka, ki varuje. Kaj naj poskusim, da ga dobim? Koliko minut je še? Kako stojim s točkami? Dve minuti športne borbe sta lahko tako neskončno dolgi, lahko pa mineta v trenutku. Sekundant - "coach" - vpije čas, napotke, te bodri, protestira pri sodnikih in sploh skrbi zate. A občutek v ringu je res boj - če ne premagaš, boš premagan. Tu so pravila, ki zagotavljajo varnost in omejujejo možnost poškodb, pa ščitniki in seveda sodnika. A vseeno, morebitne modrice, zvini in otekline so pravi, saj se sicer stepeš kontrolirano, a povsem zares. Sodnik udarca, ki nima učinka, ne vidi. Pozabi zgodbe, da se pri karateju "samo nakazuje" - ko nasprotnik faše dober udarec, gre "skozi" njega in včasih kar odleti iz borišča.

Po borbi pa je druga pesem. Končni sodniški STOP! po tvoji zadnji borbi prinese popolno olajšanje, in ves adrenalin zamenjajo hormoni sreče. Verjetno se tako počutijo ljudje na E-ju - nenadoma si poln ljubezni in čutiš globoko prijateljstvo do vseh okoli tebe. Jedel bi banane, filozofiral o smislju zivljenja in božal majhne otroke. Spominke borbe opaziš šele, ko hormoni v tebi potihnejo in se telo ohladi. Takrat pa so kolajne že podeljene in čas je za druženje ob obveznem, precej manj nevarnem nadomestku, pakiranem v rjavih steklenicah.

---

K brkljanju po svojih predalih, razmisleku in seveda zapisu o zadevanju vabim naslednje moje bložane: Aljo, Mojcej, Nto, Ovco, Stašo in Wego. Se že veselim!

Fear of Flying

Avtor fotografije: Pegaz. Dublin, junij 2009

Courage, McGyver style

This is an actual page of an exam paper I have graded last night. First year students, Energy Challenges class. 

The Question 14 was: List three key properties of nuclear energy.

Check out the winning entry. No kidding!

Life on the fast lane

Incredible, how life can flash before your eyes. Coupled with cool wind in your hair, this is where the action is. Dodging trucks, puddles, pedestrians, iron spikes, drivers' doors, buses, potholes, slick asphalt patches, I focus on the thrill of the changing scenery of the world whirling past me. 

Fresh leaves, blooming gardens, newly planted billboard signs, and diesel prices (did the price in Topaz just drop for 2 cents? Hah, it's beating the crap out of Esso!) Indeed, cycling in Dublin is not for the fainthearted.  Red lights have extremely long interval (about 2 minutes - consider that in Ljubljana, the interval is 1 minute). Potholes are American-style: crudely patched up with asphalt, sometimes deep, sometimes morphed into a bump, always uneven. This is how real men cycle: in the local cycling community, front suspension is considered a sign of weakness.

My daily commute takes about half an hour one way, about 10 km, along the Canal road. This is where the swans hold their court, ducks play and an occasional football languishes in the water, tangled in the long grass. On average I spend  4,5 hours per week on the bike, commuting. Rain gear, fluorescent cycling jacket, tube repair kit, a pump - it's all here, in my backpack. No music, no stress, just exhilarating feeling of pumping the pedals and listening to the wind singing in my ears. And, of course, watching for the traffic.

Sometimes, the encounters are not all that gentle. Last week, a miscalculated over-confident turn into the slowly moving traffic cost me a bruise and a scratch on the elbow and some chain grease on the mitts, while the mini cooper in front of me suffered a 2cm dent just above his rear light. I was lucky to escape unhurt, especially since the driver's husband was waiting in the car behind us... :)

Although a lot of drivers use cycling lanes as parking spaces and russian roulette with the two-storey buses is a common practice, its a great way to get around and to keep fit. Even in the rain.

Brez dela ni jela ali na razpotju

Zadnje čase je veliko govora o recesiji, propadih slovenskih proizvodnih podjetij in o dvomljivosti pocetja nekdanjih delavcev, ki namesto, da bi se prestrukturirali in si nasli novo sluzbo, cakajo na to, da bo zanje poskrbela drzava. Tukaj je mojih pet misli.

1. Biti brez dela in brez moznosti, da bi delo dobil, ni hec. Se veliko manjsi problemi lahko cloveka pahnejo cez rob samospostovanja in samozaupanja. Ce pa je tu se nekdo, ki je na prvi pogled ocitno kriv za nastalo stanje, so zamera, razocaranje in posledicna pasivnost toliko vecji.  

2. Razlogi za stanje v nasem gospodarstvu so se vedno del tranzicije. Pred 10 leti niso vsa podjetja propadla, kot bi v trdem kapitalizmu morala, temvec se je socialni mir kupoval s financno pomocjo. Globalizacija s prerazporejanjem bogastva srednjega sloja iz bogatejsih drzav v revnejse skozi prenos proizvodnih delovnih mest v cenejsa okolja in zdaj financna kriza pa sta naredili svoje. Pred tremi leti mi je nek srbski poslovnez prerokoval, da Gorenje cez 10 let ne bo vec v proizvajalo bele tehnike, ker bo vsa narejena na Kitajskem. Preprican sem, da v podjetju resno razmisljajo o tem.  

3. Ljudje smo razlicni. Razlicno samoiniciativni, inteligentni, solani. Zelo tezko se je vsak dan posebej za kravateljc zvlect cez prag udobja in narediti nekaj tezkega zase. Prehitro si popustimo in dvignemo roke od dodatnega izpita, solanja... Vse vemo; znamo brati med vrsticami, idealizem so nam izbili iz glave; tasrecni med nami imajo dodatne odgovornosti z narascajem; skratka, vemo, na kateri strani je kruh namazan. In kljub temu se se vedno znova zgodi, da se za vec let znajdemo v sluzbi, ki ubija duha in kjer se tisti magisterij kar vedno bolj oddaljuje, vse tece lagodno in stetje dni do dopusta nas zaziba v sen. Tukaj hitro pademo v "bo ze" razmisljanje, se posebej, ce nam tako obljublja vodstvo podjetja. V propadajocih podjetjih tadobri tako ali tako ze prej odidejo. Ostajajo tisti, ki iz katerega koli razloga nimajo kam.

4. Sreco si kuje clovek sam. Pot do te zavesti je zelo dolga, in veliko ljudi v resnici nikoli ne pride do nje. Kot otrok in mladostnik se clovek upira sistemu: starsem, soli, sluzbi, potem pa se vpne vanj. V stiski je ravnanje podobno zabi v vodi, ki se pocasi greje na stedilniku: zdrzimo se malo, pa bo. Okrog njega so sodelavci, sosedje, prijatelji, navadno iz istega sloja, okolja, podobnega misljenja. Racunajo na socialni dogovor: delam, da zivim, in ne zivim, da delam. Sluzba postane nacin pridobivanja sredstev za prezivetje, zivljenje se dogaja popoldne. Tisti, pri katerih je zaradi spleta okoliscin, izobrazbe in gmotne situacije starsev obratno (in zivimo, da delamo), smo obsojeni na zanimivo delo, fleksibilnost, izzive, in na nore delovne ure, pomanjkanje druzabnega zivljenja in obcutek, da ti zivljenje polzi skozi prste (kar itak vsakomur po 18., ok, 22. letu). Delavska knjizica postane sinonim za portfelj znanj; ne razmisljas vec o tem, kje bos sluzbo sploh dobil, temvec o tem, kaksno sluzbo bi sploh zelel opravljati. Nenadoma imas priloznost, da se vprasas o treh stvareh: a) kaj te veseli, b) v cem si dober in c) za kaj je vredno zjutraj vstati iz postelje. Svoje dejanje in nehanje oblikujes okoli teh odgovorov.  

5. Zaradi tega ni prav, da se ocita vsakomur, ki je manj sposoben, manj aktiven, ki so se mu po 30 letih podrli okviri sveta, ki je postal institucionaliziran, da si je sam kriv svojega stanja. Nekaj je takih, ki se svercajo skozi zivljenje in izkoriscajo druzbeni dogovor, nekaj pa jih je preprosto ostalo na resetu in zdaj ne morejo drugam. Ze dejstvo, da tukajle na *blogu* filozofiramo o *stanju druzbe*, kaze na nase poreklo zgornjih 5.7 % populacije (ja, dobrih 114k nas ima diplomo) in na akademskost argumentov. Med studijem smo poleg stroke pridobili tudi koncept, kako se lotiti resevanja problemov. Dodaj se nekaj delovnih izkusenj, in preurejanje kariere ni vec nepredstavljiv zalogaj. Drugim pa - pogum pri iskanju novih poti zase, prebijanju druzbene stigme odpuscenega in pomoc pri preusmeritvi iz nekdanje sluzbe v novo, lastno kariero.