Ah, Burano!
Ta otoček je zadobil skoraj mitske razsežnosti v moji domišljiji, odkar sem spomladi prvič slišal zanj in videl nekaj njegovih podob. Poletje je bilo žal prekratko, in šele jesenski žarki so nas zvabili na lov na lepoto po otoško, z italijanskim stilom in beneškim navdihom.
Otok je dom ribičev, ki so svoja domovanja obarvali z živimi barvami, bojda zato, da bi laže našli svoje domove ob večernem povratku z morja. Morske ulice in uličice med živopisanimi hiškami nikogar ne pustijo ravnodušnega.
Nekatera od oken razkrivajo modrost, ki pride samo z leti.
Druga izžarevajo preprosto veselje do življenja.
Cvetlice v lončkih se prepletajo z vrvmi za perilo in njihovi cvetovi tekmujejo z vzorci na rjuhah in kovanimi okraski, kdo bo na barvitih pročeljih naredil lepši vzorec.
Okna včasih delujejo mrakobno, kot bi le stežka in nerada odprla pogled vase in v skrivnostni svet za njimi.
Spet druga nosijo vonj po dogodivščinah in nenavadnih zgodbah, ki so jih doživeli njihovi gospodarji.
Tretja pripovedujejo preproste zgodbe vsakdanjika, kjer je vsako jutro nov in svež začetek...
... v katerem prevetrimo posteljnino in se pripravimo na nov dan.
Nekatera okna so stara, kot iz gusarske zgodbe...
... druga starodavna, in pripovedujejo o kraljičnah, ki so nekoč slonele na njih...
... a tretja se raztezajo v čisto drugo dimenzijo. Kako bi človek tja postavil cvetlični lonček?
Nekatera okna pričajo o težkem življenju in le počasi odpirajo srce...
Druga so spet odprta in radoživo gledajo v sončen dan.
Vstop v hišo čuvajo vrata. Nekatera veselo, druga spet malce zadržano, ko se navihano skrivajo za zaveso in malce nezaupljivo mežikajo v sonce.
Izkušena vrata se spokojno nasmihajo, ko se skupaj s hlačoni igraje kitijo z raznovrstnimi okraski...
... medtem ko se za drugimi življenje šele poraja. To bo veselo!
Pridite tudi vi preživet en sončen dan. Ne bo vam žal!
