Zadnje čase je veliko govora o recesiji, propadih slovenskih proizvodnih podjetij in o dvomljivosti pocetja nekdanjih delavcev, ki namesto, da bi se prestrukturirali in si nasli novo sluzbo, cakajo na to, da bo zanje poskrbela drzava. Tukaj je mojih pet misli.
1. Biti brez dela in brez moznosti, da bi delo dobil, ni hec. Se veliko manjsi problemi lahko cloveka pahnejo cez rob samospostovanja in samozaupanja. Ce pa je tu se nekdo, ki je na prvi pogled ocitno kriv za nastalo stanje, so zamera, razocaranje in posledicna pasivnost toliko vecji.
2. Razlogi za stanje v nasem gospodarstvu so se vedno del tranzicije. Pred 10 leti niso vsa podjetja propadla, kot bi v trdem kapitalizmu morala, temvec se je socialni mir kupoval s financno pomocjo. Globalizacija s prerazporejanjem bogastva srednjega sloja iz bogatejsih drzav v revnejse skozi prenos proizvodnih delovnih mest v cenejsa okolja in zdaj financna kriza pa sta naredili svoje. Pred tremi leti mi je nek srbski poslovnez prerokoval, da Gorenje cez 10 let ne bo vec v proizvajalo bele tehnike, ker bo vsa narejena na Kitajskem. Preprican sem, da v podjetju resno razmisljajo o tem.
3. Ljudje smo razlicni. Razlicno samoiniciativni, inteligentni, solani. Zelo tezko se je vsak dan posebej za kravateljc zvlect cez prag udobja in narediti nekaj tezkega zase. Prehitro si popustimo in dvignemo roke od dodatnega izpita, solanja... Vse vemo; znamo brati med vrsticami, idealizem so nam izbili iz glave; tasrecni med nami imajo dodatne odgovornosti z narascajem; skratka, vemo, na kateri strani je kruh namazan. In kljub temu se se vedno znova zgodi, da se za vec let znajdemo v sluzbi, ki ubija duha in kjer se tisti magisterij kar vedno bolj oddaljuje, vse tece lagodno in stetje dni do dopusta nas zaziba v sen. Tukaj hitro pademo v "bo ze" razmisljanje, se posebej, ce nam tako obljublja vodstvo podjetja. V propadajocih podjetjih tadobri tako ali tako ze prej odidejo. Ostajajo tisti, ki iz katerega koli razloga nimajo kam.
4. Sreco si kuje clovek sam. Pot do te zavesti je zelo dolga, in veliko ljudi v resnici nikoli ne pride do nje. Kot otrok in mladostnik se clovek upira sistemu: starsem, soli, sluzbi, potem pa se vpne vanj. V stiski je ravnanje podobno zabi v vodi, ki se pocasi greje na stedilniku: zdrzimo se malo, pa bo. Okrog njega so sodelavci, sosedje, prijatelji, navadno iz istega sloja, okolja, podobnega misljenja. Racunajo na socialni dogovor: delam, da zivim, in ne zivim, da delam. Sluzba postane nacin pridobivanja sredstev za prezivetje, zivljenje se dogaja popoldne. Tisti, pri katerih je zaradi spleta okoliscin, izobrazbe in gmotne situacije starsev obratno (in zivimo, da delamo), smo obsojeni na zanimivo delo, fleksibilnost, izzive, in na nore delovne ure, pomanjkanje druzabnega zivljenja in obcutek, da ti zivljenje polzi skozi prste (kar itak vsakomur po 18., ok, 22. letu). Delavska knjizica postane sinonim za portfelj znanj; ne razmisljas vec o tem, kje bos sluzbo sploh dobil, temvec o tem, kaksno sluzbo bi sploh zelel opravljati. Nenadoma imas priloznost, da se vprasas o treh stvareh: a) kaj te veseli, b) v cem si dober in c) za kaj je vredno zjutraj vstati iz postelje. Svoje dejanje in nehanje oblikujes okoli teh odgovorov.
5. Zaradi tega ni prav, da se ocita vsakomur, ki je manj sposoben, manj aktiven, ki so se mu po 30 letih podrli okviri sveta, ki je postal institucionaliziran, da si je sam kriv svojega stanja. Nekaj je takih, ki se svercajo skozi zivljenje in izkoriscajo druzbeni dogovor, nekaj pa jih je preprosto ostalo na resetu in zdaj ne morejo drugam. Ze dejstvo, da tukajle na *blogu* filozofiramo o *stanju druzbe*, kaze na nase poreklo zgornjih 5.7 % populacije (ja, dobrih 114k nas ima diplomo) in na akademskost argumentov. Med studijem smo poleg stroke pridobili tudi koncept, kako se lotiti resevanja problemov. Dodaj se nekaj delovnih izkusenj, in preurejanje kariere ni vec nepredstavljiv zalogaj. Drugim pa - pogum pri iskanju novih poti zase, prebijanju druzbene stigme odpuscenega in pomoc pri preusmeritvi iz nekdanje sluzbe v novo, lastno kariero.
