Dragi moji,
Takole je bilo. Ovca je prišla, videla in zmagala. Njene fotke zmrznjenega časa ste vsi občudovalci že videli na
njenem pašniku, zdaj pa je čas, da še jaz povem, kako je RES bilo. :)
Torej, z Brezmejno sva se Ovčinega obiska v Dublinu zelo razveselila. Kajti oba sva se v šoli učila, da so ovce domače živali, ki nam edine dajejo tudi volno. Mislim, če to ni fenomenalen prospekt? Polna pričakovanja sva ji torej poskušala omogočiti čim manj stresno in čim bolj prijazno bivanje. In tukaj je poročilo.
Seveda smo najprej skočili v mesto, kjer že od 5.11. non stop vrtijo Jingle Bells. Menda zaradi gospodarske krize. In potem ljudje ful bolj kupujejo. To je približno tako, kot če bi konec dneva, ko si spil že 10 kav, spiješ še enega espresota, "ker si mal zmatran", namesto, da bi se naspal. But I digress. Takole zgleda pa učinek tovrstnih sublimnih sporočil na nič hudega sluteče nakupovalce.
Seveda so glavno okraski za jelko. Na najini se zdaj blešči še nizozemski porcelan. Ček diz aut! Konjiček je Newbridge Silverware.
Seveda so na tržnici prodajali tudi druge vrste okraske, za katere pa se nekako nisva ogrela.
Ta izkušnja je bila dovolj, da je bilo treba poiskati uteho v alkoholu. Dežurna Brezmejna naju je poslala na Music Pub Crawl, im zdaj znava ločiti jig od slipjiga in od reela (? recimo.). Sta bila pa gostitelja, ki sta nas vodila od puba do puba, na moč zabavna.
Nekaterim (ne bomo jih imenovali) se je plesalo tudi naslednji dan, ko sva se z Ovco odpravila iskat gorske
leprechaune. Ledu ste lahko dovolj videli že pri njej, za ilustracijo pa naj povem, da je bila cesta tako gladka, da smo vozili največ 15km/h - pri več bi avto namreč avtomatsko zdrsnil v jarek - dokler se nisva spustila malo nižje in je ledeni oklep popustil.
Na vasi so si omislili takele novoletne okraske:
Še en utrinek iz ledenih planjav.
Nato sva pujsnila v Glendalough, kjer sta se dve jezeri obdali s par sto metrov visokimi hribi, na katere se da povzpeti in se v živo spoprijeti z naravnimi elementi.
Posebej pazljiv je treba biti, da ti kateri od teh elementov ne pade na nogo.
V tej divjini živijo tudi nekatere divje živali. Na sliki lahko vidimo Ovco, ki se poskuša približati alpskemu svizcu ali mrmotici. Slišala sva ga, kako nama je žvižgal, a kako kaj videt med temi pošaranimi kamni??
In tu se začne naslednja zgodba (prosto po Župančiču):
Bister potoček se vije čez plan...
... preko kremenov se lije...
... in namesto, da bi se ciciban v njem umil, pade še nekajkrat čeznje, in skozi čudovita nedoumljiva naravna pota...
... iz njega nastane Guinness!! (iz potočka, ne iz cicibana, seveda!)
Leprechauni so naju skrivoma in le od daleč opazovali...
... pa tudi gamsi niso bili preveč za debato. So bili preveč bizi, ker so divje vihrali preko ledenih prostranstev in širjav.
Na poti sva videla tudi nekaj markacij, ki pa so se nama zdele zelo nedoumljive.
Precej truda naju je stalo, da sva jih popravila. :)
"Naša pekla!"
Konec dober - vse dobro. In bilo je RES dobro!
Ovca, pridi spet!