Gostujoče pero: Palestina - Med zidom in nasmehom

Dragi moji,

V časih, ko nas pretresajo valovi inflacije, podražitev osnovnih življenjskih potrebščin, groženj s stavkami, dileme glede štadiona in serijski izpadi tekmovalcev v oddaji BB, teče drugod po svetu življenje tudi drugače. V Palestini, deželi, kjer že šestdeset let ni miru in se kljub mnogim podeljenim Nobelovim nagradam stanje ne premakne nikamor, je pri projektu preprečevanja nasilja v družini v letu 2006 sodelovala tudi Patricija. Danes je spet z nami s potopisom in utrinki iz tamkajšnjega življenja.

Dobrodošli!
---

Palestina vsekakor trenutno ni zelo obiskana turistična destinacija. Seveda je dežela zelo lepa, sončna in topla tudi v tem zamorjenem zimskem času, polna prijaznih in temperamentnih ljudi, dobre hrane, starodavnih verskih spomenikov in zgodovine. Majhno zadrego pa vendarle povzročajo grozeča državljanska volja, izraelske kontrole, s katerimi se človek sreča že na letališču v Tel Avivu, huda revščina in nemogoče razmere, v katerih živijo ljudje.

Nekateri med nami so avanturisti in namenoma zaidejo tudi v take kraje, drugi pa tja pridemo za kratek poslovni obisk, ki se lahko nenadejano spremeni v pustolovščino. Moja se je začela, ko sem v bolnici v Tel Avivu srečala simpatično Palestinko Rasho. Dekle sicer študira medicino na prestižni ameriški univerzi Yale, zato me je presenetila z izjavo, da namerava po končanem študijo nazaj domov, v vzhodni (palestinski) Jeruzalem. Zanimalo me je, zakaj bi nekdo zamenjal zlato prihodnost v ZDA za težko življenje v revni deželi, polni konfliktov. Sicer mi je odgovorila tudi v besedah, predvsem pa tako, da me je povabila s seboj v Jeruzalem, da bi si sama ogledala, kaj je tisto, zaradi česar številni Palestinci, ki bi lahko odšli drugam, vztrajajo doma in zakaj se številni izobraženi in finančno preskrbljeni vračajo iz tujine.

Jeruzalem je od Tel Aviva oddaljen samo dobrih 60 kilometrov, vendar se zdi veliko dlje. Potovanje z avtomobilom je zamudno, če se vozite v palestinskem taksiju ali osebnem avtomobilu, kar dokazujejo zelene tablice. Na poti je treba mimo več izraelskih kontrolnih točk, na katerih potnike, kot smo bili tudi mi, temeljito pregledajo, včasih pa preprosto ignorirajo, dokler se jim ne zdi čas primeren za pregled. Stopiti je treba tudi preko »visoko navitega« detektorja kovin, ki zazna verjetno celo plombe v zobeh. Ampak človek se na to sčasoma navadi, so mi z nasmehom zagotovili moji sopotniki. Sicer pa se zdi Jeruzalem bolj oddaljen od Tel Aviva tudi zato, ker hkrati prepotuješ ogromno kulturno in socialno razdaljo, ki loči zahodnjaško moderni Tel Aviv od orientalskega, neurejenega, glasnega vzhodnega Jeruzalema.

V Jeruzalemu sem bila gost Rashinih staršev. Mati je Američanka, ki je v te kraje zašla sredi šestdesetih let kot novinarka, se zaljubila in ostala za vedno. Oče je postaven Palestinec poznih srednjih let, grške pravoslavne vere in radikalnih političnih prepričanj, zaradi katerih je kar nekaj časa preživel v izraelskih zaporih. Čeprav je vsa družina še vedno zelo zavedna in glasno izraža svoja politična prepričanja, so nekdanjo radikalnost zamenjali človekoljubni projekti, poučevanje in socialno delo. Imela sem občutek, da je za to deloma kriva zavest o neuspehu nekdaj idealističnih palestinskih idej o svobodi in neodvisnosti, ki je bil še bolj očiten v luči grozeče državljanske vojne. A ko sem v naslednjih dneh spoznavala življenje Palestincev in njihove težave, je postalo očitno, da so se morda v socialno delo usmerili tudi zato, ker lahko s tem trenutno vendarle najbolj pomagajo ljudem.

Prvi večer v Jeruzalemu sem preživela ob polni mizi palestinske hrane in glasnih debatah. Družina je pri Palestincih, kot tudi drugih arabskih narodih, zelo pomembna in na tej večerji so bili poleg staršev in otrok prisotni še obe babici, stric in nekaj nečakinj in nečakov. Zbrali so se zaradi Rashinega obiska doma, po več kot polletni odsotnosti. Pogovor je potekal v arabščini in angleščini, tako da sem tudi jaz lahko sodelovala, čeprav sem bila zelo zaposlena s hrano. Miza se je šibila pod težo številnih skled z dušeno in vloženo zelenjavo, olivami, gostim jogurtom, seveda ni smel manjkati znani humus, ki je okusna gosta omaka iz čičerike. Omake smo zajemali s sveže pečenim palestinskim kruhom, ki ni drugega kot velika kvašena lepinja, ki smo jo trgali z rokami. Zraven so postregli še s hrustljavo pečeno jagnjetino. Palestinci pri kuhanju dodajajo velikodušne količine začimb, prevsem timijana, pa tudi koriandra in popra, tako da je med večerjo dišala vsa hiša, verjetno pa kar cela ulica. Tako sem vsaj sklepala po nenapovedanem obisku sosedov, ki so se pridružili pojedini.

Gostoljubnost je vsekakor še ena značilna palestinska lastnost, ki smo jo v vsakdanjem zahodnjaškem življenju že kar malo pozabili. Prijatelji in sosedje so vedno dobrodošli in tudi tujce, kakršna sem bila jaz, hitro sprejmejo medse. Naslednji dan sem se tako obvezno morala udeležiti potovanja, ki so ga pripravili v okviru mednarodnega projekta za preprečevanje nasilja v družini. Projekt vodi dobrodelna luteranska bolnica Avguste Viktorije v Jeruzalemu in z njihovim reševalnim vozilom smo se podali na pot po Zahodnem bregu, da bi obiskali nekaj podeželskih ambulant. Vozili smo se po s soncem obsijani valoviti gričasti pokrajini, ki je sicer precej sušna, sedaj pa je bila zaradi letnega časa presenetljivo zelena. Pot nas je vodila po razritih cestah skozi revne vasi in mimo neskončnih nasadov oljk, ki Palestincem pomenijo vsaj toliko kot njihove hiše. Najvažnejša pa jim je seveda zemlja, na kateri rastejo te oljke in ki je od nedavna spet nekako njihova. Kako krhko je to lastništvo, mi je postalo jasno ob številnih barikadah na cesti, ki so nas silile v vedno nove obvoze in ovinke in podaljševale našo vožnjo v neskončnost. Barikade so postavili Izraelci, da bi onemogočili Palestincem dostop do izraelskih naselij na Zahodnem bregu. Število novih naselij še kar naprej raste, med seboj in z Izraelom so povezana z modernimi širokopasovnicami, vse skupaj pa ograjuje in varuje »slavni« izraelski zid, ki nam je med vožnjo večkrat prekrižal pogled in pot. Čeprav je bil menda mišljen samo kot varovalna ograja in mestoma to tudi res je, pa v bližini naselij preraste v gromozansko 8-metersko gradbeno strukturo, ki jo občasno prekinjajo stražni stolpi in kontrolne točke. Gradnja zidu naj bi stala nekaj milijard dolarjev, in ta podatek, s katerim so mi postregli moji sopotniki, je bil še posebno ciničen v primerjavi s tem, da zdravstveni delavci v palestinskih javnih bolnicah že šest mesecev niso dobili plač, ker vladi primanjkuje denarja.

Vendar pa ljudje še kar naprej delajo in poskušajo pomagati bolnikom po najboljših močeh. Ambulante so preprosto opremljene, včasih so nam ponosno pokazali novo EKG napravo ali kaj podobnega, kar se meni tu v Sloveniji zdi samoumevno, njim pa je pomenilo toliko, kot bi Kliničnemu centru v Ljubljani nakup treh novih CT aparatov naenkrat. Moji gostitelji so ambulante obiskali, da bi tamkajšnje zdravnike seznanili z načini preprečevanja in svetovanja v primerih nasilja v družini. Slednje je med Palestinci v porastu, verjetno predvsem na račun visoke brezposelnosti, težkega ekonomskega položaja in omejene svobode gibanja. Ambulanto ženske pogosto obiskujejo same ali z bolnim otrokom, zato so primeren kraj za pogovore in pomoč. Čeprav se zavedam pomembnosti takega projekta, se mi je vendar zdel smešno majhen v primerjavi z vsemi velikimi težavami, s katerimi se morajo Palestinci spopadati, vključno z možnostjo državljanske vojne. Ampak moji sopotniki so mi zagotovili, da ni tako. Vsak tak majhen projekt prispeva k izboljšanju razmer in pomaga ustvarjati občutek normalnega življenja, kjer so določene vrline in pravice še vedno upoštevane. Tako neposredno in posredno pomaga ljudem nekako gledati naprej. Majhnost teh projektov pomeni tudi hitrejše rezultate, kar njim kot izvajalcem pomaga ohranjati občutek smiselnosti njihovega dela. Zelo pomembna stvar, kadar se svet okoli tebe spreminja v kaos.

Vožnjo smo meni na ljubo zaključili v Betlehemu. Sonce je že zahajalo, ko smo parkirali reševalno vozilo na Nativity Square in se odpravili v Cerkev Kristusovega rojstva. Na zidovih cerkve se še vedno vidijo sledovi krogel iz leta 2002, ko so Izraelci v njej obkolili in več kot en mesec oblegali domnevne palestinske teroriste. Skozi majhna stranska vrata smo vstopili v prelepo starodavno baziliko, ki so jo čarobno osvetljevali poševni žarki zahajajočega sonca. Velika ladja vodi do bogato okrašenega oltarja, mi pa smo zavili v stran in se po stopnicah spustili v majhno sobo pod oltarjem, kjer naj bi bilo resnično mesto Kristusovega rojstva. Malo smo postali in se verjetno vsi med nami, ne glede na vero, zamislili nad nasiljem in žalostjo, ki obdaja kraj rojstva človeka, ki je v bistvu oznanjal, da se moramo imeti radi med seboj. Ko smo prišli nazaj na trg, je bila na njem zbrana velika skupina vernikov iz ZDA, ki so prišli na trg prepevat nabožne pesmi. Njihovo malce neubrano petje se je mešalo z glasnim klicanjem mujezina iz bližnjega minareta. Nekaj časa se je zdelo, kot da skušajo en drugega preglasiti, Američani so bili že čisto zaripli od glasnega petja, na koncu pa se je v mojih ušesih vse zlilo v melodično zmešnjavo, ki je več kot dobra prispodoba življenja v današnji Palestini.

Pot nazaj v Jeruzalem je prekinila še ena kontrolna točka, na kateri so nas pustili čakati dobro uro, preden smo lahko šli čez detektor kovin. Seveda je bilo treba odstraniti pasove, nakit, denar in se sezuti, pa je presneta stvar še vedno piskala. Preko kontrolne točke smo morali peš, ker so reševalno vozilo z voznikom posebej pregledali. Za množice Palestincev iz Hebrona, Betlehema in Ramale, ki delajo v Jeruzalemu, je taka procedura vsakdanji del poti v službo. Prisegla sem si, da se nikoli več ne bom pritoževala nad ljubljanskim prometom in gnečo na avtobusih.

Vse te tegobe pa so bile pozabljene, ko smo se posedli okoli mize v zimskem vrtu slavnega popotniškega hotela Jerusalem in si pustili prižgati ogromne vodne pipe, iz katerih je opojno dišalo po suhih jabolkih. Vsekakor najprijetnejša možna kadilska izkušnja, ki nam je pomagala premostiti čas do prihoda večerje. Postregli so nam z ogromnim pladnjem maklube, ki jo pripravijo tako, da popečejo kose piščanca, jih prekrijejo z rižem in jajčevci, dodajo velike količine začimb in nato kuhajo na zmernem ognju. Jed postrežejo tako, da jo iz posode prevrnejo na pladenj, zraven pa spadajo seveda še palestinski kruh, olive in jogurt. Večerja je trajala nekaj ur, jedli smo počasi, ker so besede toliko hitreje tekle. Debatirali smo o položaju Palestincev, o projektih, ki tečejo v bolnici, tudi o prihodnosti. Večer smo zaključili z dišečo arabsko kavo, v katero primešajo kardamom in jo obilno sladkajo.

Naslednjega dne me je Rasha presenetila z ponudbo, da obiščeva izraelsko bolnico v zahodnem Jeruzalemu, ker namerava čez nekaj mesecev opraviti kroženje iz urgentne medicine. Bolnico finančno podpira dobrodelna judovska ustanova iz ZDA, zanimivo pa je, vsaj glede na trenutne razmere, da je več kot polovica bolnikov Palestincev. Izraelski zdravniki v njej vsi govorijo arabsko in nepristransko obravnavajo bolnike ne glede na vero ali narodnost. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj je celo Rasha pripravljena pozabiti na svoj nacionalizem in se tu prijaviti na kroženje. Potem, ko sem nekaj dni preživela v spoznavanju neznosnih razmer, v katere je Izrael potisnil Palestince na Zahodnem bregu, sem zdaj imela priložnost videti tudi drugo plat medalje, torej Izraelce, ki jim ni vseeno, kaj počne njihova vlada in ki kljub vsemu, kar se dogaja okoli njih, po najboljših močeh opravljajo svoje delo. Tudi tu je bilo zaznati veliko željo po normalizaciji življenja. Izraelska socialna delavka Noe, ki sodeluje pri projektu preprečevanja nasilja v družini, mi je zatrdila, da si ničesar ne želi bolj kot miru, da se ji nikoli ne bi bilo treba ozirati na narodnost ljudi, ki jim pomaga ali z njimi dela in da njeni odraščajoči otroci nikoli ne bi morali služiti izraelski vojaški rok v teh nevarnih razmerah.

Moje naključno potepanje po Sveti deželi se je na koncu iz pustolovščine vendarle spremenilo v nekakšno romanje. Ne toliko romanje v cerkve in k relikvijam kot spoznavanje, da tudi sredi kaosa, nevarnosti in revščine obstajajo ljudje, ki ohranjajo in tudi širijo okoli sebe preprosto človeško dostojnost in ljubezen, celo do ljudi iz »nasprotne strani«. Da smo konec koncev vsi bratje in sestre, kot nam je menda oznanjal tudi Kristus pred več kot 2000 leti.