Kids, don't do this at home!
Sončen dan ni vsaka siva sreda.
Prav zares. Tale sreda ni bila sončen dan. Začelo se je z dežjem, ki se je stopnjeval v naliv. Pa nazaj v tropski pršec, tak konstanten, gost in prodoren. Topel.
Vaš truli Pegaz Impregnatus se je odločil, da on bo pa tistih mizli 8 km pa ja premagal na biciklu. Pantalones impermeables, tarumen tekaški anorak, Goretex čevlje, TermalActiv majco. Dežno prevleko čez ruzak. V njem dokumenti in notebook. Moj novi trek Kobilica ja itak navajena na dež, ker živi vezana u dvorištu. In smo šli.
Po nekem čudnem naključju sem si omislil očala, ki me bodo varovala pred padajočimi kapljami. Ja vraga, vsa ta voda mi je meglila pogled in čudno krivila optiko. A je tist pešeč, semafor, drevo al samo flek na cesti? Hmmm, prec bomo zvedli, se mi zdi.
Rejning puring, nevidiš prst pred očima, za tabo pa dabldeker, on ni za take hece, sam gas pa dolge. Kolesarska steza je NA avtobusni progi. Kakšen pločnik prosim lepo. To je boj na nož, ko će koga. Vozmo po levi. Rdeča luč ga bo ustavla, ampak uni z leve majo pa zeleno. E je*i ga, samo jednom se živi. Bomo pa Irish Independentu bral u črni kroniki, a je ratal al ne.
V enem kosu (plus bicikla) pridem do vhodnih vrat na zadnjem vhodu na kampus. V nalivu, ki nekako noče ponehati, stojim pred dvometrsko ograjo iz varjenih železnih špičastih palic. S ključavnico na kodo. stisneš eno in dve, pa potem štiri, al je ravno obratno? Omadona, pritiskam kot en tepko, voda mi prešerno kaplja za vrat, tanek curek se pocedi - mah nič se ne pocedi, saj sem kot v banji. Nič, vrata nočejo nič slišati o kodi, vamos a la plaja, en kilometer naokoli. Bolje pozno kot s pljučnico, pravim jaz.
V lab pridem premočen do kože. Edino pantalones impermeables so res dobro držale, Nike svaka ćast! Vse ostalo je vsaj vlažno, dokumenti in noterbook so preživeli. Še dobro, da sem nesel s sabo rezervno obleko, ne?
Čeprav se potem cel dan slabo počutim. Zaradi trenutne nepremišljenosti trpim v *belih* nogavicah, obut v olivno zelene krokse. Kulnes faktor u drugem podrumu. Ampak sej zato smo pa akademiki, ne? Eni pa bosi hodjo po faksu, pa kaj. :)
Domov pujsnem v prešernem večernem soncu.
Takla mamo.
In to je šele prvi dan.
4 comments:
Težak je tale kruhek v tujini, ane Pegaz. Ni mediteranskega sončka. Se boš že navadil. Čimmanj mokrih dni.
Razy
Lep začetek v Dublinu :) Mislim, da je imel Dublin letos rekordno število zaporednih deževnih dni, okoli 50 nekje je moralo biti :)
lp na Irsko
dragi pegaz,
tu je kljub soncu polno padavin, predvsem v predorih. nekateri to čutimo, čeprav smo daaaleč od njih.
kako pa kaj ometi tam gori? kako kej lizbontriti, a kej lobiraš, porkaduš...
jors sinsirli,
frimejsnsosajeti
Razy: ja, ne vem če kruhek ni težak zaradi vsega tega dežja in moče. Ampak, kot mi je včeraj komentirala sodelavka tukaj, "You're not here for the weather, are you?"
Miha: so mi povedali, da je zdaj že dve leti bolj mokro. Da pozimi pa RES zacne padat.
Striti: bien sur, sem slisal za famozni selfdifens sistem v slovenski predorih, pa sevanje v postonjski, toje vse del vladne kampanje sonce-voda-zrak-svoboda-volitenas, po kateri se ljude stera ven na zrak in ne več v neke zatohle ćumnate ala predori. Z Bono Lizo je pa bolj tako, kogarkoli vprašaš začne jamrat, da kaj so zdaj oni krivi, "gospa sodnica, nisam ja nić kriv, ja sam samo ljuštio jabuku, a on se okliznuo pa pado na nož, i tako sedam puta". Bistvo je, da bodo zdaj dobili spešal dil in potem bojo vse podpisali. a mi ostajemo kratkih rukava.
Še kdej kej napiš, aprov.
Post a Comment