Volite li Idole?

Streha v Prepovedanem Mestu, Peking, oktober 2006

"[...][Marko Golobič, tajnik Republiske volilne komisije] sicer meni, da glasovnice poslane po pošti ne bodo bistveno vplivale na končni referendumski izid. Glede na to, da je rezultat zelo tesen, pa ne kaže ničesar izključiti. [...]" Finance, "Tesna zmaga podpornikov zakona o RTVS", 26.5.2005

Dragi moji,

Za nami je Veliki vikend, ki se tako kot olimpijada pojavi le vsake stiri leta. Dan, ko si nadenemo gmasne obleke, se obrijemo in umijemo, kot se spodobi, in se po kosilu odpravimo volit. Tam seveda lahko napisemo kar hocemo na listke, ce se le prej 3x podpisemo na ustrezna mesta in nas strogi opazovalci spustijo v volilno omarico.

Ce.

Seveda se vam lahko zgodi, da civkate, kot prava prica selivka, na drugem koncu nase nove EU in seveda dalec od rodnega vam gasilskega doma in mamine sirove pite. In vam pride na misel, da bi pa vi vseeno malo volili. Si tozadevno preberete zakonodajo, in pravocasno preverite vsebino se na MZZ. Kjer vam prijazno zagotovijo, da je vse v redu, da sta dve moznosti - glasovanje po posti in osebno glasovanje na ambasadi. Dublin ima ambasado, check, rok za prijavo je sele cez tri tedne, torej smo pravocasni. Ime in priimek evidentirate pri prijazni gospej, in greste po drugih opravkih.

Na dan volitev sem tako preserno zlezel izpod tusa, obrit in zlikan, se zadegal na Kobilico in odpedalil proti centru mesta. Seveda, Sefica mi je pred par dnevi prijazno pokazala, kje je ambasada - zmajcek gor ali dol, se vedno se znamo fino zgubit, ane - in uspesno sem se prebil skozi plocevinasto krdelo fuzbalskih navijacev, ki je drvela kot neskoncna reka od nikoder nikamor. Po parkiriscu, ki je bilo zvito zakamuflirano v cesto, sem pluzil med dvonadstropnimi avtobusi in navzkriz postavljenimi avti, ki so mi preserno hupali ter mahali z raznobarvnimi zastavicami. To je pravi predvolilni duh!

Nasproti Trinity College sem razsedlal, Kobilico priklenil na stojalo in s kotickom ocesa motril procelje. Le kje je slovenska zastava? Saj je vendar ambasada tu, al kako? No, zastav(ic)a dejansko visi, nekje v tretjem nadstropju ugledne mescanske hise na vogalu, ki iz profila mogoce malo spominja na naso predsednisko palaco. A vrata so bila zaklenjena. Na zvonec se ni oglasil nihce. Telefon mi je v dvojezicnih besedah sporocal, da so njihove delovne ure takrat in takrat, in da ce sem RES v nevarnosti in rabim pomoc, naj poklicem dezurnega na mobilno stevilko. Dezurni je imel druge ideje in je pac telefon izklopil. Kola je, usak posten clouk hoce met u nedelo mer, k'nede!?

Lahko si mislite, da mi je udarilo na rdece. Takoj sem se spomnil gornjih preroskih besed, ki sem jih prebral kak dan nazaj. Tako torej to gre! Najprej "Da, gospod, seveda, gospod!", potem pa jak stisak ruke i dobro odmjeren sutac u celo. Se mi je kar zdelo. Teorij zarote je kar zamrgolelo, vse je bilo jasno, pajcevina je bila odstrta, slovenskost razklana po partijskih linijah. In jaz brez moznosti, da uveljavim svojo voljo!!! Zdomec! In to tak, pravi, iz tujine!

Helpline Mama je potrpezljivo poslusala moje jadanje in zmenila sva se, da me poklice cez eno uro, vmes pa se najem in pomirim. Jasno ni slo po nacrtih. Nasel sem cyber cafe in zlezel za masino, iskal sem potrditveni mail izpred treh mescev (oh kako naivno-jalovo pocetje brez guglovega desktopa) ali pa vsaj stevilko RVK. OHOHOHOHO! Tukaj je. Zdaj bodo pa slisali svoje. VSE jim bom povedal!

Pajade.

Gospot na drugi strani se ni dosti sekiral. Povedal mi je, da DKP v Dublinu pac ni bilo izbrano za volitve. Ker da nas tukaj ni dovolj volilcev. Da je spisek izbranih DKPjev ze 3 mesce na netu (ja kako sem se pa potem lahko dva mesca nazaj registriral za Dublin???) in da si lahko sam preverim. In z rahlo nepotrpezljivostjo v glasu je na moje nevedno vprasanje, kaj je DKP, odvrnil, da je to pac Diplomatsko Konzularno Predstavnistvo. Da bi se pac moral prijaviti za glasovanje po posti in da je to TO. Dankesen-bitezer. Und tschuess!

Takole sem torej ze drugic v svoji odrasli zgodovini (nazadnje l. 2000) ostal za zivo mejo tujine in pozeljivo gledal preko nje domov, kjer ste moji sonarodnjaki bili boj na poziralniku in se trudili, da bi vendarle zmagala Pravica in Resnica. Upam, da vam je uspelo!