Kameleonka je napisala ganljivo zgodbo, kako je moškemu, ki je presenečeno stal pred njenim stanovanjem z odpadlo kljuko v roki, dala nekaj denarja, potem pa ji je kljuko lastnoročno privil nazaj in ji celo podaril imbus (!) ključ od svojega srca. (no, mogoče sem si malce narobe zapomnil celo štorijo :) ).
Pa če pustimo ves nabran žolč in grozovite zgodbe o mojstrih ob strani: dejstvo je:
- če imam praktičen problem, ki ga ne znam/ne morem/nimam časa rešiti sam, potrebujem nekoga, da mi pri tem pomaga.
- ta nekdo si mora vzeti čas, imbus ključ, jakno, ključe od avta, parkirni listek, telefon, zgruntat, kako do mene, in bit pripravljen na karkoli (besna čivava, brizgajoča cev, popolna tema zaradi crknjene varovalke, zamašena banja polna neznane rjave tekočine...), po možnosti ob osmih zvečer - urgenca pač.
- če je to prijatelj, poravnam dolg s protiuslugo (včasih pa tudi z denarjem) - če je prilika. Sicer pa s piškoti in sladoledom tukaj in zdaj.
- če pa je to mojster - se pač ravna po principu ponudbe in povpraševanja. Verjemite, tudi stric od Elektra, ki mi je prišel zamenjat skurjeno pancirko (ne bom šel v detajle, kako sem preživel njeno skurjenje), je mirno napisal račun: pancir varovalka (16A): 5 kSIT, potni stroški: 10 kSIT. Tud trepnil ni. (OK, ne me lovit s ceniki in pravilniki - mogoče so bile cifre malce drugačne - ampak udarilo je, kot da so takele. You do the math.)
Raziskovalci, prevajalci, previjalci, arhitekti, oblikovalci, uradniki, novinarji, učitelji in kar je še te blogerske srenje si pač težko predstavljamo, da zaradi družbene zaželjenosti terciarnih poklicev raste cena manj priljubljenih KV poklicev. Avto mora še zmer peljat, pa če maš magisterij al pa ne. Samo če ga ne znaš ali pa ne zmoreš sam zrihtat, zrihtaj pač ali fajn prijatelje, ali pa debel tošelj.
Kot je rekel Kurt Vonnegut, "Tako to gre."
6 comments:
Se trudim da čimveč reči popravim sama - do kljuke sicer res še nisem prišla. Dandanes se mora človek spoznat dobesedno na vse. Te veliko teže nategnejo potem. :)
Škoda ker človek ni bil privlačen, potem bi se morda lahko še navajbala na zgodbo da je bil imbus ključ ključ do njegovega srca. :)
še ena zgodba: človek je zgradil, nekoliko legalno, nekoliko pa tisto drugo, en prizidek bogu za hrbtom. ven je prišel en zmazek, načrtov ni, kaj šele 3d modela. zadeva že stoji, človek bi rad, da bi vse skupaj nekako izgledalo. kar je pohvalno, ker dandanašnji je želja po estetiki pri lastnikih raznovrstnih gradbenih skropucal po naši deželi redka vrlina. rad bi zadevo malo pobarval, da ne bi tako bodla v oči, pa ne ve, kakšne ograje bi pasale, pa če bi delal knauf škatle okoli leg, pa pa pa... in pokliče arhitekta, da pride bajto pogledat in povedat, kako pobarvat, kakšne ograje in vse zgoraj našteto. arhitekt je previden in pove vnaprej, da bo človeka to stalo 120 EUR. arhitekt mora imet avto, mora ga servisirat, mora poiskat plašč, ključe, fotkič, meter, najt, kje bajta sploh stoji, se po telefonu dogovorit, mora se seznanjat s trendi, mora vedet, kaj paše v kakšno okolje bla bla bla.. nagradno vprašanje: kaj mislite, se je človeku zdela cena ok?
Ne, cena se mu je zdela previsoka, kakopak. Zanima me kaj je nagrada za pravilen odgovor?! :)
nagrada je seveda imbus ;)
je pa seveda razlika, za katero stvar so ljudje pripravljeni plačati. če ti teče voda po stanovanju, nimaš ravno izbire, pri barvi fasade pa se lahko konec koncev odločiš sam..
Špela, ja, na žalost se pri barvi fasade lahko odločiš sam. Lahko ti pa tudi svetuje mojster - pleskar. Povsem zastonj. Posledice takšnih strokovnih svetovanj lahko vidimo na vsakem koraku.
P.S. Strokovno v dvojnih navednicah, da ne bo pomote. :)
Post a Comment