Kaj ljudje počno?

Že več kot mesec je minilo, odkar sem se zadnjič ojunačil in kaj napisal.
Enostavno se je preveč dogajalo, da bi uspel narediti vsaj kratko zabeležko, vsaj da bi vsaj na košček prtička bežno nakracal besedo ali dve. Življenje je naredilo WUMPF! in mesec je padel naokoli. Se vam je to že kdaj zgodilo?

No, res je, da tedni redno padejo naokoli - niti pošteno si ne morem zaželeti, da bi bil že čas za kak pošten petek, če ne že soboto, ko je sobota tu, hkrati se skozi vrata drenja že nedelja in - spet je treba v službo. Seveda ne za dolgo...

Danes sem srečal svojega starega prijatelja B., s katerim sva kot v dobrih starih časih sedla v mali bife in spila kavico.
(Namig: na natakarjevo vprašanje, češ kaj bom, nikakor ne priporočam odgovora "Jaz belo kavo, kaj pa vi?" in potem še pristavka "Aja, no, vi boste pa to kavo prinesli, ne?" Se ne obnese. Vem iz prve roke.)
B. se je prav prostodušno začudil - "Kaj, nimaš televizije? Kaj pa potem počneš cele popoldneve?"
Saj res. Kaj počnem cele popoldneve? Nimam pojma. Borim se z neredom, spancem, vsemi silnimi ljudmi, ki kaj hočejo od mene - najbolj pa sam s sabo, saj očitno sam največ hočem od sebe. Med drugim pišem (no ja) tale blog. Pa poglejmo:
1. Zajtrk (1h)
2. Pošta-polar je šel priporočeno na menjavo želodčka (15min)
3. Služba (8h)
4. Kavica z B (30min)
5. Sestanek hišnega sveta (2,5h - smo delili mesta v kolesarnici)
6. Spanec (30min)
7. Tek po PST (30 min)
8. Razno (svetovanje o računalniških tegobah, pospravljanje, tralala tralala - 1h)
9. Priprava na popravljanje članka (=to, kar zdaj berete - 1h)
10. Popravljanje članka (2h)
11. Blackout
Torej - kje je televizija? Nimam pojma, kdaj bi jo lahko gledal. In danes je bil dan, ko sem precej hitro zgasnil iz službe, prav nevzgojno. Pa pustimo to.

Hotel sem omeniti še eno misel, ki se mi je nepričakovano pojavila pred očmi in mi omogočila nov globok vpogled v človeško dušo. Zakaj imamo na svetu specializirane poklice, kot so npr. ribiči? Ker je lov na ribe težko in zahtevno opravilo, treba je imeti veliko znanja, opreme in časa za to, da ujameš tiste ribe. Če gre za lov na kaj, kar je precej laže ujeti, npr. štruco belega kruha, za to ne potrebujemo posebej šolanih ljudi. Vsakdo to zna - gre pač v štacuno, in tam štruce ležijo, nepremično dremljejo, prodajalka jo igraje z eno roko ujame in jo vtakne v škrnicelj. Zato v nasprotju z ribiči nimamo lovcev belega kruha.

Veliko srečo imamo, da je nekatere stvari preprosto ujeti. Meni časa še ni uspelo.
Pa vam?

Mobilno življenje

Menda se ljudje delimo na dve skupini:

• na tiste, ki delijo ljudi na dve skupini, in
  
• tiste, ki jih ne.

Ena od teh delitev se tiče tudi mobilcev. Tistih, ki nam čepijo v žepu, bingljajo za vratom, se skrivajo v prenatrpanih torbah ali pozabljeni čemijo kdo ve kje. Ponavadi jih takrat še preventivno utišamo, ali pa jim od žalosti samo zmanjka baterije, in jih je potem takorekoč nemogoče najti. Če imamo posebno srečo, pristanejo kot sopotniki umazanemu perilu v stroju, ali pa nam padejo z mostu in se grejo kopat.

Zdaj pa k delitvi: dvignite roko vsi, ki imate mobilec ves čas vključen! Oooo, lepo število! Kaj pa, ko spite? Ko morebitni nesrečni klicoči zbudi poleg vas še vse speče v radiju 50m? Ko veseli prijatelji malo več popijejo in vam pošljejo nagajivo sporočilo ob pol treh? Ko deloholični šef potrebuje nekoga, da mu sredi noči nahitro pošlje tisto datoteko? Teh situacij je neskončno.

Torej: ali mobilca ponoči izključiti ali ne? Sam sem se s tem vprašanjem soočil, ko me je prvič sredi noči zbudil SMS. Seveda sem dilemo takoj v svoje splošno zadovoljstvo tudi rešil. Dokler ne bom imel službe, ki bo zahtevala mojo 24 urno pozornost, ali v izjemnih primerih, bo mobilec spal takrat, kot jaz.

Če bo pa kaj nujnega, me bo policija že našla. Ali pa me pokličite na navadni telefon.

Albanija: začetek poti

Pravkar sem se vrnil s kratke poti po eni najjužnejših evropskih držav, Albaniji. Po službeni dolžnosti smo v Tirani organizirali delavnico na temo obnovljivih virov električne energije, v lokalni soorganizaciji Politehnične Univerze v Tirani. Na otvoritvi sta govorila dva ministra in rektor univerze - vsekakor nivo, ki ga doselj nisem bil vajen. Očitno je, da država z velikimi koraki sprejema ponujeno roko razvoja mednarodne skupnosti in se poganja naprej. Amerikanci so zelo v čislih, kot kaže tale plakat, ki vabi na razstavo ameriško-albanskega prijateljstva v centru Tirane. Visi na piramidi nacionalnega kulturno-kongresnega centra, ki jo je še pod prejšnjim režimom oblikovala hčerka dolgoletnega diktatorja Enverja Hodže.


Albanci so me presenetili: vsi so bili nasmejani, polni optimizma in zagona, kljub situaciji, v kateri so. Po letu 1998, ko naj bi več stotisoč ljudi vložilo vse svoje prihranke v denarno piramido, je prišlo do velikih socialnih nemirov. Za nekaj let naj bi zastal ves ekonomski razvoj v državi, ki ima uradno 3,5 milijona prebivalcev, skoraj še enkrat toliko pa na začasnem delu v tujini. Šele v zadnjem času lahko opazimo nekatera polja spet obdelana, ko naj bi kmetje ugotovili, da lahko nemasto z delom v Nemčiji nekaj zaslužijo tudi z obdelovanjem rodovitne zemlje doma. Vseeno lepih deklet ne manjka, in zaradi vpliva Italije so zelo pogosto oblečene po zadnji modi.

Razvoj gre le v eno smer

Pred štirimi leti je postal župan Tirane umetnik Edi Rama, ki je poskusil pokazati svojim meščanom pot iz bede, sivine in teme tako, da je dal urediti pročelja mnogih stavb in jih pobarvati z živimi barvami.

Albanija je tudi država z največjim deležem mercedesov: bojda zato, ker so ceste tako v slabem stanju, da edino oni zdržijo vsakdanjo borbo. Seveda gre tudi za vprašanje prestiža in zaupanja v nemško tehnologijo: če že ne mercedes, pa vsaj nemški avto! Ostalih je le za vzorec.


Jezik - albanščina - je nekaj posebnega. Ne spada v nobeno skupino indo-evropskih jezikov, vendar lahko opazimo vplive nekaterih jezikov, predvsem italijanščine in nemščine, saj je v zadnih sto letih Albanija preko gospodarskih in političnih stikov močno povezana z obema državama. Včasih vseeno pride do zanimivih jezikovnih zank. :)

Albanija ima tudi veliko morja. Mediteransko obalo smo si pogledali skupaj z našimi gostitelji, in novi hotelčki imajo prav lepo urejeno plažo, pa tudi morje je s svojimi 22 stopinjami kot nalašč za kopanje! Uživancija, vam povem.

Listanje: Kaj imam na nočni omarici?

Priznam. Nimam nočne omarice. Kot ena sirota. Moje nočne potrebščine gostujejo v spodnjem predalu miznega predalnika. V njem se gnetejo:

• črni spalni naočniki (GOstyle): da me v sanjah ne za/pre/slepi bleščeča prihodnost;
• eden od aprilskih New Yorkerjev: pravkar požiram hommage Barbari Stanwyck (vzdih...)
• "Lila" Roberta Pirsiga: Phaedrus je popravil motocikel, zdaj jadra po reki navzdol in išče Kakovost.
• "Means of Ascent" Roberta Cara: LBJ kot predsednik ZDA je bil od vraga. Drugi del tetralogije s 4x700+ stranmi te ubuta v natanko 4,7 minute.
• "Travel Photography" Lonely Planeta: Kam? Kdaj? Zakaj ne prej?
• "Tomorrow's Professor" R.M.Reisa: tukaj sam iščem kakovost, zase in za moje.

Pa vi?

Kdo sem, Pegaz?

Kar kakih pet minut sem porabil, da sem skrojil naslov današnjega zapisa. Nisem namreč želel, da bi tokrat kdo pričakoval srcedrapateljne zgodbe o tem, kako sem našel ime in kdo se skriva za njim. Gre za več - zakaj sploh sem tu? Zakaj pišem te vrstice?

Vprašanje se mi je prvič porodilo kako leto nazaj, sredi svoje največje forumaške vročice. Bilo je preprosto: soforumci so potrebovali ali želeli odgovore in pomoč, in jaz sem menil, da jim jih lahko dam. Nasveti so poceni, in če misliš, da lahko pomagajo, jih je tudi lahko dajati. Počasi se je oblikovala rdeča nit, za nekatere teme morda tudi malce slovesa. Vodilo - vedno v pomoč, nikoli v razdor. Našel sem prijatelje, zgradili smo skupnost in zvedavo gledali v prihodnost. Skriti za psevdonimi smo se zbrali okrog skupne aktivnosti, ki nas je združevala tudi v stvarnem svetu, skozi psihofizične napore in odrekanja. Spoznavali smo se, se obiskovali in družili. Zakaj torej ostati za psevdonimom?

Vprašanje me je spremljalo že ves čas, odkar sem se prvič pridružil internetni novičarski skupini, takrat še na LYNXu, na Telnetu, na IBM AT-ju in 2400 baud modemu. Ideja je bila preprosta: anonimnost in univerzalna dostopnost briše razlike, ki obstajajo v stvarnem svetu. Med seboj komunicirajo le umi in osebnosti, kar neskončno in neustavljivo privlači. Postaneš lahko nekdo, ki si si vedno želel biti: boljši, hitrejši, močnejši, lepši. Fizično odpade, ostane le tvoj jaz. Prijateljski spopadi z ostrimi bodicami humorja, tekmovanje v izvirnosti idej, vedno prisotna pomoč v stiski - vse, česar se v stvarnem svetu ne moreš kar tako nadejati, je tukaj na dosegu roke, med člani skupnosti, med pripadniki.

Zakaj torej Pegaz? Odgovor sega v leto 1981, ko me je v filmu Heavy Metal pretreslo (zame tisti čas globoko) razmišljanje najstnika Dana, ki je po čudnem spletu okoliščin pristal v drugi dimenziji, kot mišičasti, pravični in spoštovani mutant Den :
"Why go home? Back there, I am nobody. Over here, I am Den!"

V dobrem in slabem, Pegaz torej. Pa vi? Vam je koža kdaj pretesna, si želite nov začetek, nov izziv? Ste pripravljeni znova graditi, se znova boriti, znova živeti - svobodnejši?

Sea fever

Vse se je začelo na moji prvi fotografski poti, po Miklošičevi v Ljubljani. Šel sem mimo Foto Grada, kjer so imeli poleg cele vrste zame povsem nedosegljivih kamer objavljenih tudi nekaj slik. Slik s potovanj, slik znamenitosti, ljudi, krajev, spomenikov. Eden od njih je bil še posebej nenavaden. V temno rjav marmor je bila vklesana pesem, ki me je povsem prevzela. Slika je bila tako čudno skrivnostna, pesem pa tako mogočna, da sem se je pri priči, stoječ na pločniku pred izložbo, naučil na pamet (takrat je to še šlo). Govorila je o zame takrat povsem neznanem čustvu, o "morski vročici". Minilo je mnogo let, preden sem lahko začenjal razumeti pesnika.

Dragi moji, predstavljam vam Johna Masefielda, angleškega dvornega pesnika v letih 1930-67.
--
"Sea-Fever"

I must down to the seas again, to the lonely sea and the sky,
And all I ask is a tall ship and a star to steer her by,
And the wheel's kick and the wind's song and the white sail's shaking,
And a grey mist on the sea's face, and a grey dawn breaking.

I must down to the seas again, for the call of the running tide
Is a wild call and a clear call that may not be denied;
And all I ask is a windy day with the white clouds flying,
And the flung spray and the blown spume, and the sea-gulls crying.

I must down to the seas again, to the vagrant gypsy life,
To the gull's way and the whale's way where the wind's like a whetted knife;
And all I ask is a merry yarn from a laughing fellow-rover
And quiet sleep and a sweet dream when the long trick's over.


John Masefield (1878-1967).

Zgodba o dvojčku

Včasih se zgodi, da greš po cesti, in mimo primaha tvoj dober znanec. Prijazno ga pozdraviš, on pa te a) preprosto prezre, b) začudeno pogleda, c) prijazno odzdravi, a vidiš, da sploh ne ve, kdo si. Ta slednji namreč že ve: izrek "Prijatelji mojih prijateljev so tudi moji prijatelji" sicer včasih drži, a na srečo (zanj) ima njegov brat toliko prijateljev, da jih žal ne more vseh poznati. Zato se vljudno smehlja in odzdravlja. Neznancem.

Tudi meni se to dogaja. Operiram prste, pazim kolokvije, študentkam na vajah razlagam medicino, organiziram študentske zabave, ne da bi se kasneje tega spomnil. Včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje kot on.

Želel bi si, da bi skupaj počela več stvari. Da bi kdaj skupaj zajadrala, šla spet kdaj v hribe, ob pivu rekla kakšno moško. Pa zmanjka vikendov, zadovoljim se s krajšimi epizodnimi vlogami kot pripovedovalec zgodb nečakoma in njun telovadni učitelj. Pa vendar, nekega lepega dne...

Do takrat bom vsakemu neznancu, ki me bo na cesti prav prijazno pozdravil, vljudno odzdravil. Nasmeh na mojem obrazu bo pristen; vesel sem, da ima moj brat toliko prijateljev!