Od tod in kam

Evo ga, hlevček je spet prišel na vrsto. Seveda smo tega vsi zelo veseli, tako jaz, ker sem končno dobil navdih, kot tudi vi, ki ste pomotoma spet enkrat prikruzali vanj in - o presneto - spet je nekaj napisal. Če ste že tukaj, ste to misel zagotovo pospremili z enim sočnim "Abaut bladi tajm, if ju ask mi!"

Pa smo tam. Mogoče ste opazili, da sem zapisujem predvsem neka razmišljanja in komentarje stvari, ki se mi zdijo pomembne, smešne ali zanimive. Bolj malo naravnost napišem o tem, kdo in kaj sem in se nasploh ne udeležujem raznih naštevalnih list. Saj ne, da bi bil proti - zelo lep način boljšega spoznavanja prijateljev so - vendar se enostavno zelo težko spravim k temu, da bi izbral 5 NAJljubših knjig, ali 7 NAJ pomembnejših stvari o sebi. Saj vem, da ni point v tem, da so RES najpomembnejše, pač izbereš nekaj, kar ti v tistem trenutku pade na glavo. Vseeno inženir (OK, bodimo prizanesljivi) v meni ne pusti napisati kar nekaj tjavdan. Če že pišemo, pol pišmo orenk al pa nč, a prov? In smo tam, pri dveh postih na mesec. Ubogo. :)

Saj ne, da se tudi meni ne bi dogajal kup stvari. Naštejmo samo nekaj NAJzanimivejših:

• Recimo, največje presenečenje včerajšnjega dne je bil večerni trenutek, ko sem se hotel vsesti v avto, in na njem ni bilo registrskih tablic, pa sem potem eno uro čakal na policijo. Ker je danes v.d. dneva mrtvih, moram seveda na Kozjansko, brez tablic pa to ne bo mogoče. Kar pomeni hajdi miško registriraj avto prec koj. Še sreča, da Špan dela tudi danes, po sobotnem voznem redu.
• En večer prej (očitno sem prava nočna ptica, ni kej) sem uspešno zmontiral in usposobil pralni stroj. S pomočjo uporabne čarovnije (lahko, da je bila tipa "levitas" ali pa je imela štiri kosmate močne roke) se je, zahomatan v plastiko in stiropor znašel v stanovanju, jaz pa sem se ga lotil s francozom, olfa nožem, multišraufcigrom in kleščami. Po dobri uri je novi stroj že veselo centrifugiral, pa tudi odtočna cev je speljala vodo, kamor spada.
• Ugotovil sem, da če ima človek drisko, je NAJpomembnejše, da
  
• ima dostop do čistega, ogrevanega, osvetljenega in prezračevanega prostora, kjer pred vrati ne stoji vrsta čakajočih in vsake 2,7 minute ne potrka na vrata "Kolega, a boš kmal!?" -> domača kopalnica zveni prikladno
• ima okrog sebe vse pripadajoče pritikline: WC papir, časopis, dobro knjigo, žepni šah ali gejmboja
• ima nekoga, komur lahko z rahlo mučeniško-trpeče-pogumnim izrazom na obrazu reče, "Mater me je zvil", in ta nekdo drugi sočustvujoče prikima, lahko pa (pač glede na resnost situacije) tudi pristavi kakšno zabeljeno v stilu "Drugič menjaj olje na črpalki!" ali "Saj ni treba vedno poleg rok z milom umit tudi knjig - ali pač?"
• V skladu s prejšnjo točko vam tudi sporočam, da sem odkril zelo učinkovito zdravilo proti kašlju.

Za konec samo en citat, Sir Edmund Blackadder.
"Baldrick, you have no idea what irony is, do you?"
"Sure I do, it's the same thing as steelie or goldie, just made of iron!"

Narava, zdravje, lepota. Oktober 15.

Dnevi me kar prehitevajo. Odkar sem pobegnil lačnim levom in podivjanim slonom, krvoločnim pariškim kameruncem in lizbonskim natakarjem, se koledar tako hitro vrti, da se včasih vprašam, ali ni pravzaprav minevanje časa največja grožnja okolju.

Prav gotovo, da je. Zobek časa je neusmiljen.

Zadnjič je na hrvaškem radiju gostoval nekdo, ki je rekel, da je pristna narava utopija. Ljudje si jo želimo kot nek sen, v resnici pa si želimo naravo kot park. Naravo, ki jo povsem obvladujemo in ki se podreja našim pravilom. Neokrnjena narava namreč ni park, temveč v najboljšem primeru malce neprijetna, in v najslabšem primeru smrtno nevarna dogodivščina, kjer nas skuša ves čas nekaj pojesti.

Pa vseeno. Nobelova nagrada, ki si jo delita Medvladni panel za klimatske spremembe (IPCC) in nekdanji bodoči predsednik ZDA, Al Gore, je zaresna. Za mir, tako, kot se spodobi in kot si jo zaslužita. V New Yorkerju so v sklopu člankov o podnebni spremembah pred kakim letom zapisali, da so na Norveškem analizirali 100 študij, ki so obravnavale klimatske spremembe. 99 jih je nedvoumno ugotovilo, da gre za posledice človekovega delovanja, ena pa, da ni mogoče tega z gotovostjo trditi.

Ne glede na to, ali lahko svoj vpliv na klimatske spremembe spremenimo ali ne, je boj proti njim s spremembo našega obnašanja naša velika razvojna priložnost. Dejstvo je, da bo treba za spremembo ustaljenega načina življenja vložiti veliko truda in denarja. Obenem pa lahko pri tem razvijemo znanje in tehnologije, zaradi katerih bomo kot družba učinkovitejši, bogatejši in sposobnejši preživetja. Kot primerjava se ponujata civilizaciji na Finskem in v Egiptu: l. 2000 pr.n.š. so velike egiptovske kulture že počasi zahajale, na Finskem pa so iz tistega časa našli kamnito ost v tjulnjevi kosti - kamenodobno najdbo. Danes je Nokia pojem tudi v Egiptu, razlika pa skoraj ne more biti večja, tudi zaradi bistveno težjih pogojev (mraz in Rusi), ki so jih morali Finci premagati.

Morda res ni v naši moči, da svet očistimo, spravimo nazaj v stanje, kakršno je bilo pred našim prihodom, in tiho izginemo v noč, zagotovo pa lahko naredimo vsaj nekaj, da ga ne uničimo čisto prec takoj, temveč da ga vsaj nekaj ostane še za naše otroke. Njihove otroke in prijatelje. Za druga živa bitja, ki imajo to srečo, da kljubujejo času skupaj z nami.

Klepet, revisited

Spet ena od rdečih niti, ki se vlečejo skozi blogovje (da ne omenjam spet obupane bralke :) ).

Kako preživeti klepet - koktejl ali sprejem ali zabavo - kjer navadno ne poznamo veliko ljudi, ali pa jih poznamo veliko, a le bežno? So stiska, zadrega, zamera, nevoščljivost, jeza, žalost, strah, negotovost stalnica?

Povsem odveč so.

Ja, res je. Enim gre smalltalk in družabljenje, po domače klepet, bolj od zob. Drugi se ves čas sprašujemo, kaj zahudiča? Tukaj je moj pogled na zadevo, analiziran po superinženirsko:

1. Kaj je point klepeta, naj bo v kateri koli obliki?

• Ljudje se družimo na klepetu, ker je to pač v navadi ali ker obstaja potreba. Zaradi dekoracije pač navadno ne, ker to vseeno nekaj stane - časa ali denarja ali živcev.
• Na klepetu pride do izraza družbena lestvica statusov udeležencev klepeta, in z njo povezan strah pred njegovo spremembo na slabše (o tem je govoril tudi Alain de Botton)
• Če odmislimo ljudi, ki se prihajajo na klepet kazat, si pumpat ego in obsijavat druge s svojo nebeško prisotnostjo, je vsem po malem zoprno postavat na klepetu. Nikoli ne moreš hkrati ogovorit vseh, ki jim moraš
• rečt dober dan, ljubim ruku, buge vas sprimi,
  
• na hitro sporočit kaj in se domenit za tisto in ono,
• obenem pa se je včasih težko izognit tistim, ki bi se jim rad.

2. Zakaj se ljudje slabo počutijo na takšnem klepetu?

• Imajo občutek, da nekaj zamujajo, da nekaj delajo narobe, oz. ne tako dobro kot ostali, no - vsaj tisti, ki so po njihovo enakega ali višjega statusa.
• Imajo občutek, da mlatijo prazno slamovje - sam to imenujem kvakanje: puhlo govorjenje, stresanje prežvečenih šal in obujanje, kako je bilo zadnjič tamintam. Pa še prav imajo.
• Imajo občutek, da se pri drugi skupinici pogovarjajo bistveno bolj pomembne/zanimive zadeve, pa ne morejo bodisi stran od trenutnega sogovornika, bodisi zraven k tej skupinici.
  

3. Kako se rešiti iz te lepljive pasti?

• Prelomi statusno igro: tvoj status ti podelijo drugi, na tebi pa je, da to sprejmeš (si vzameš k srcu in se temu pokoravaš), ali pa to ignoriraš in gradiš svojo igro. Ni razloga za sram ali strah. Šele, ko se prenehaš ves čas ozirati preko ramena in preverjati, ali ugajaš svoji okolici, in se namesto tega posvetiš kakovosti svojega dejanja in nehanja, lahko nepričakovano postaneš pravi center pozornosti in tisti pingvin, po katerem se ravnajo drugi.
  
• Prekini kvakanje. Kvakanje je najmanjši skupni imenovalec pogovora med ljudmi, ki se med seboj različno dobro poznajo in je naravnano tako, da se v velikem loku izogne vsem temam, ki bi potencialno lahko koga vznemirile. Zato je tudi tako dolgočasno.
  
• Postavi si agendo, izberi ljudi in teme, ki so tebi zanimivi. Sledi ji z železno odločnostjo. Če izbrana tema zaide v višave, ki prekašajo sogovornikov (ali bohnedaj tvoj) intelektualni ali eruditni domet, ji malce pristrizi krila, ali pa se diskretno umakni, ček na tej točki agende in gremo na naslednjo. Ljudje, razen najbolj napihnjenih, so v glavnem hvaležni za zanimive teme, kjer lahko kaj noveha izvejo ali kaj tvornega prispevajo k pogovoru.
  
• Ohrani verodostojnost. Nikoli ne širi polresnic ali nereverjenih govoric, pa čeprav še tako privlačno zvenijo. O tem je v svoji razpravi o nastanku čudežev govoril že David Hume. Ljudje raje širimo novice, zaradi kareih se znajdemo v centru pozornosti, pa naj bodo resnične ali ne. Pri tem tvegamo, da bo v naši družbi nekdo, ki nas bo argumentirano postavil pod kap. In peklenska statusna spirala v globino se začne.
  
• Odidi pravočasno. ko izčrpaš svoj idejni zaklad, se spokaj. Ne glede na to, kdo še vse ostane in kaj vse bodo govorili za tvojim hrbtom. Svoje jurčke si nabral, s štorovkami pa naj se ukvarjajo drugi.

Drugovi, toliko ja. Hvala na pažnji i živelo bratstvo i jedinsto!

Superinženir: Nasveti in predlogi

DA - DA DA DA - DUM!
DA - DA DA DA - DUM!
TA-DAAAAA!
Dragi bralci, spet je med vami Superinženir! Tokrat rešuje problem obupane bralke, ki nujno potrebuje obleko, vendar sovraži šoping. Seveda je to delo za - *Superinženirja*!

Problem: Kako it u šoping, če tega ne maraš.

Rešitev: It u šoping, ne da bi šel u šoping.

Predpogoj: Spisek absolutno nujnih stvari, ki jih moraš kupiti. Bez njih život ništa ne znaći.

Pot do rešitve: Diverzija.

1. Greš v BTC, ker majo tam ful dbestičen sladoled. Pa ker so odprli nov pilates center, pa v Igluju majo tanovo kolekcijo gripov. In pol
2. greš slučajno mimo Outleta,
3. nepričakovano nenadoma potegneš kamn iz žepa, pok sebe mal po glavi, in
4. v trenutku zmede sam hop po stopnicah v Outlet.
5. Ko si enkrat noter, ŠWIP denarnico prodajalki na kasi, ki mora obljubit, da jo vrne samo, če boš kej kupil.
6. Tist sladoled je v 3. nadstopju v kantini - ne preostane ti druzga, kot da greš do vrha po tekočih stopnicah.
7. Ko si pa lih tukej, se pa prsiliš, da vseen poškiliš na Spisek, in da vsaj dva artikla pogledaš za vsako točko.

Bridki konec:
Na blagajni ignoriraš čudne poglede zaradi rane na čelu in samemu sebi čestitaš za jekleno voljo.
---
Če imate še kako težavo, problem ali vprašanje, ga sporočite Superinženirju! Odgovor bo hiter, zvit in učinkovit.

Sanje

Treba je najti svoje sanje, potem postane pot lahka. Vendar pa ni sanj, ki bi trajale kar naprej, vsake sanje zamenjajo druge sanje in ne smemo si želeti, da bi katere obdržali za zmeraj."
H.Hesse, Demian, 1919

Teden, ko se ti vse okoli malo guga in je potem ta občutek neznansko pomirjujoč tudi potem, ko že sediš doma na trdnih tleh, kar paše. Za baterije in za svet, ki se po malem lahko postavi nazaj. Za sanje, ki jih lahko takrat spet malo zasanjaš.

Svoje sanje je na Visu zložil na mizico pred hišo in naprodaj postavil droben fantek. Morska zvezda po pet kun, školjke po tri kune, oklep morskega pajka po deset. Iztavhal ga je nekoč, ko je bil še šest - ne spomni se več točno, zdaj je skoraj devet. Četrt življenja nazaj.

Seveda sva malo pokramljala, in v meni je za trenutek zabrnel začetek Terezine "Sve se vraća, sve se plaća" . S sabo sem vzel njegovo školjko - tam, kamor sem bil ta večer namenjen, sem za "neverjetno kulinarično kakovost" kasneje tako ali tako pravzaprav nehote zapravil vsoto, ki bi bila zanj celo bogastvo. Spomnil sem se, kako je bilo takrat, nekoč, več kot tričetrt življenja nazaj, in občudoval sem njegov pogum in podjetnost. O sanjah lahko samo sanjaš, lahko pa se odpraviš za njimi.

Sem spada pesem iz Wendersovega Neba nad Berlinom.

Ko je otrok bil otrok,
je hodil povešenih rok,
je hotel,
da bi potok bil reka,
in da bi reka bila veletok,
tale luža pa morje.

Ko je otrok bil otrok,
ni vedel, da je otrok.
Zanj je vse imelo dušo in
vse duše so bile eno.

Ko je otrok bil otrok,
ni imel mnenja o ničemer.
ni imel nobenih navad,
je pogosto sedel prekrižanih nog
in tekel na mah,
je imel vrtinec v laseh
in se ni pačil pri fotografiranju.

Ko je otrok bil otrok,
je bil to čas naslednjih vprašanj.
zakaj sem jaz jaz in ne ti?
Zakaj sem tu in ne tam?
Kdaj se je začel čas in kje se konča prostor?
Ali življenje pod soncem niso le sanje?
Ali tisto, kar vidim, slišim in vonjam,
ni le privid izpred sveta?
Ali res obstaja zlo
in ljudje, ki so zares zli?
Kako je mogoče, da jaz, ki sem Jaz,
nisem bil, preden sem postal,
in da bom jaz, ki sem Jaz,
enkrat ne bil več ta jaz?

Ko je otrok bil otrok,
se je davil ob špinači, grahu, mlečnem rižu in
kuhani cvetači,
zdaj pa je vse to,
in ne le v sili.
Ko je otrok bil otrok,
se je enkrat prebudil v tuji postelji,
zdaj pa se vedno znova,
so se mu mnogi ljudje zdeli lepi,
zdaj pa le še ta ali oni,
si je jasno predstavljal raj,
zdaj pa ga kvečjemu lahko sluti,
si ni mogel predstavljati niča,
zdaj pa ga pred njim strese.

Ko je otrok bil otrok,
se je z navdušenjem igral,
zdaj pa je z navdušenjem pri stvari le,
če je ta stvar njegovo delo.

Ko je otrok bil otrok,
sta mu za obed zadoščala jabolko in kruh,
in še vedno je tako.

Ko je otrok bil otrok,
so mu jagode padale v naročje
in še vedno je tako,
so mu sveži laški orehi puščali gorjup
priokus
in še vedno je tako,
se mu je na vsakem hribu
zbujalo hrepenenje po še višjem hribu
in v vsakem mestu
hrepenenje po še večjem mestu,
in še vedno je tako,
je vrh drevesa segal po češnjah z zanosom
kot še danes,
je bil plah pred vsakim tujcem
in je to še zmeraj,
je čakal na prvi sneg,
in tako čaka še zdaj.

Ko je otrok bil otrok,
je palico kot kopje vrgel v drevo,
in še danes se tam pozibava.

-Peter Handke: Pesem o otroštvu

Sea Fever II

Pa je prišel ta dan.

"Dunovom do Crnog mora, sve je dalje prosta stvar!"

Po vseh sestankih, poročilih, predavanjih, in kar še tega zabavnega počnem za ljubi kruhek (pa nije da se hvalim) je prišel trenutek, ko tudi jaz obesim tipkovnico na klin, spustim miš v virtualno luknjo in odjadram v sončni zahod, kot se pravemu eKavboju spodobi.

Kaj pravi Hrvatski avto klub?
Ali sem spakiral vse, kar bom potreboval naslednji teden, ko se bom, zavit v spalko, nežno zibal na valovih Jadrana?
Weatherunderground pravi, da bo toplo, z 20-50% verjetnostjo dežja.
Ampak mi škornje imamo, tako kot tudi komplet dežno opremo. (a kdo poleti slučajno ne vzame s sabo v hribe kape in rokavic?)
Piškoti-ček. Tarok-ček. Sendvič-Petrol Piška. Potovalne informacije-ViaMichelin.

Še pikico pritisnem in gasa proti ANA bazi Jezera na Murtru!

Lepo se imejte in čuvajte mi Blogonijo,
Vaš Pegaz :)

Male stvari

Copyright Tomaž Lavrič

Nekoč je bil bes,
nemočni bes hrumečih voda.
A kaj je krik oceanov brezbrižnemu soncu?
Šepet v daljavi.
Vihar v kozarcu.
Kaj je ostalo?
Ostale so nam sanje,
sanje in spomini.
Proč z njimi.
Ostali so nam okruški življenja.
Drobtinice z mize.
Črepinje časa.
Sledovi v pesku.
Ostale so nam male stvari -
senčni kotički,
leni martinčki,
trmaste cvetke,
prašni kužki.

Ah, da...
Ostali so nam srebrni ekrani,
motna ogledala
plitva jezerca pozabe,
da zaplavamo v šum bleščečih podob
da potonemo v svet migetavih povesti.
O divjih plemenih, ljubeznih iskrenih,
o strašnih zverinah v mračnih votlinah,
o vonjih noči in vrele krvi,
o dolgih poteh, ki vodi jih smeh,
o gručah ljudi, ki so, a jih ni,
o padlih devicah, dehtečih cvetlicah,
pojočih puščavah v osamljenih glavah,
o starih junakih na belih oblakih.

Prav imaš.
Škoda je časa za tuje zgodbe.
Sonce s topo težo upogiba strehe
s slepimi prsti kruši zidove v prah.
Prihodnost nam neslišno polzi skozi prste,
a ostajajo nam bleščeči drobci trenutkov.

Pozno je že.
Bliža se noč.
Tako malo je ostalo.
Tako malo... a dovolj.
Sveži dih večernih sap.
Temni dotik znane dlani.
Mir pred spanjem.

Male stvari.

[Tomaž Lavrič, Male stvari (album Slepo sonce, 2004)]

---
Tomaž Lavrič? Slepo Sonce?

No, seveda ste slišali zanj. Samo ne v glasbi.
Gre namreč za strip album.
Tomaž pa je eden najboljših slovenskih striparjev (dela pod psevdonimi TBC, Diareja, ...)
Need I say more?

In seveda, risba, ki pride poleg besedila v Slepem soncu, zadane kot nož.
He's my hero.

Za radovedne:
Slepo sonce 1
Slepo sonce 2
Avtor