It's all Spanish village to me!

... je reku Pegazov ata in si na ramo zavihtel ruzak.
Spet je čas za jemanje poti pod noge, letanje naokoli in spanje v tujih posteljah.
Bom vsaj pazil, da me ne bodo tuja vrata tudi bila po petah, ker to bi bila pa res že kriza. Ker pete bolijo, o ja, smo sprobal, sploh če so vrata kakšna druga kot iz Ikeje.

Šta da vam pričam kad sve znate. Ikeja me je posebej razočarala zadnjič, ko se mi je stranica ene super robustne (japajade) omare mal razčesnila med transportom domov. V prtljažniku Pegazmobila. Sem vozil kot po jajcih, majke mi! In zdaj je v močnih in zanesljivih rokah lokalnega mizarja. Šta sve Švedjanin ne izmisli da Slovenac sj*be.

In ker bom moral jutri že ob 4:50 poslušat pritožbe ene druge skandinavske iznajdbe in mirit ubogo rasplakano mi nokijo, je počas cajt, da se spokam v Spanćevo. OK, ruzak pride na vrsto takoj zjutraj. Obljubim, da če mi bo slučajno dolgčas in internet mil, se vam oglasim.

Do takrat (= do nedelje) pa paste na blogonijo in čekirajte vreme v Atenah. Baje bo lepo. Bajbaj!

Stop Pops 30

Včeraj je bil en lep večer. Nagnetli smo se na podstreho, v čarobno stanovanjce, nabrali dobre volje, umetniškega navdiha in posluha, in družno voščili eni novi klub memberici.



Ko te na vratih sprejme takle odbor, se najprej vprašaš, če je to slučajno Castle Anthrax. Seriously. Obviously.



"We were in the nick of time. You were in great peril."
"I don't think I was."
"Yes, you were. You were in terrible peril."

Malo smo imeli težav s konspiracijo, ker je bila tako globoka, da v bistvu do konca nismo vedli, al je hiša prava, kako prit noter, al bo un stric iz fleksarco psa na nas našuntal. No, ne samo, da je bila prava, dobili smo čisto prave sendviče, kraljevsko torto in tud izbran asortiman pijač.

Pojavil se je tudi veliki inkognito paparac, Dpop. Njega moram posebej omenit, in dodat, da se sploh nisem maščeval za tisto TF triatlonsko uganko, ki jo je udušil čist od začetka.



Za Nto smo pripravil torte in presenečenja in darilca in albumček z s kupom presenečenj.



Med lovljenjem kobacajev smo uspeli tudi nazdraviti in želeti
vs ves vese
najbl najbolš najboljoš

Tebi, Nta!


(na željo številnih bralcev (=> :) ) smo naredili nov, boljši golaž.)

"Look, let me go back in there and face the peril."
"No, it's too perilous."

Mrnjav

Muce bele, muce črne,
muce zlate in srebrne,
več ne smejo klepetati,
morajo takoj zaspati.
Zlato sonce gre za morje,
bele sanje čez obzorje,
sanje so velika skleda,
pol iz mleka, pol iz meda;
ko jim sanje zadišijo,
bele muce brž zaspijo
in za njimi tudi črne
in še zlate in srebrne.

Kajetan Kovič, Muce;
Maček Muri, 1975

Praviljon

Dragi moji,

V zadnjem času se je razvila precej ostra diskusija o očitno vroči temi, anonimnosti in komentiranju zapisov na javnih, pa vseeno precej zasebnih blogih. Čeprav bi pričakoval kak komentar od bolj izkušenih blogerjev, je očitno izzvala predvsem anonimne odgovore. Debata v komentarjih je šla za moje pojme predaleč, pogosto tudi čez meje dobrega okusa, zato bi želel diskusijo zaključiti in kot sklep povedati naslednje.

• Anonimnost in »anonimnost«

• Nekdo, ki svoje mnenje napiše in se pod svoj prispevek podpiše z imenom ali vzdevkom (kot npr. Baltazar, Esmić, 5rca ali Prpa), za moje pojme ni anonimen. Blogi delujejo pod različnimi platformami, zato ne moremo pričakovati, da se bodo vsi registrirali na naši ali celo imeli svoj blog. Anonimen je nekdo, ki pod svojim pisanjem ne pusti nikakršnega podpisa ali znaka, ki bi prispevek povezal s preteklimi ali prihodnjimi zapisi.

• Anonimni so torej dodatno skriti, za kar se sami odločijo. S tem se na mojem blogu odrečejo nekaterim pravicam, še posebej pravici do odgovora, pravici do neizbrisa zapisa in pravici do obzirne obravnave.

• Komentarji zadnjih dni, predvsem njihov nivo, mi je dal misliti. Kljub temu sem se odločil, da ohranim možnost komentiranja za vse. Žal bi mi namreč bilo, če bi z zaklepom bloga za neregistrirane po nepotrebnem izključil koga, ki bi lahko prispeval kakšno iskrivo domislico.

• V zadnjih nekaj postih sem opazil, da je prišlo do kar nekaj nesporazumov, zato jih želim tu pojasniti:

• Baltazar: moj komentar na blogu od Striti je letel na mojo prvo reakcijo na tvoje poste, ki je bila precej odklonilna, pa mi je vseeno služila za osebno rast – kot je bila namenjena. Mislim, da smo se iz te epizode vsi nekaj naučili. Del tega je tudi tale zapis.

• Esmić in 5rca: vajinih komentarjev ne smatram za anonimne. Vselej dobrodošla!

• Anon 1, 2, 3: Vsak od nas rad sliši pohvalo in nerad kritiko svojega dela. Tako tudi jaz, še posebej, če se kritika ali celo govorice in namigovanja nanašajo na del mojega osebnega življenja, ki ni del tega bloga.

• Komentar k osebnim napadom
• Glede na to, da gre za moj blog, so moji komentarji očitno dovolj prepoznavni. Na to kaže tudi pisanje nekaterih, ki imajo informacije iz RL, ki si jih ne pomišljajo komentirati in mi dajati nasvetov.
• Se strinjam, da lahko vsaka kritika vodi k osebnostni rasti. Vseeno je težko biti Gandhi ves čas.
• Lahko, da so med komentatorji ljudje, ki me poznajo osebno. Vendar če bi bili moji prijatelji, bi se pod prispevek podpisali vsaj s psevdonimom. Ljudje, ki me za mojim hrbtom »zelo direkt« obirajo, me ne zanimajo - ne kdo so, ne kaj si mislijo.
• Me tudi veseli, če je komu kateri od mojih prispevkov všeč, vseeno pa so to moji prispevki. Če komu ni všeč to, kar pišem, tega ni treba brat.
• Če ima kdo na Hlevčku kaj povedati, prosim, naj se pod prispevek podpiše, vsaj s psevdonimom. Če ne bo nobenega podpisa, bom komentar, pač po lastni presoji, izbrisal.

Sklep:

Dvogovor na blogu je bistveno različen od »kofetka«: trditev ostane napisana, vsak pa jo razume po svoje, brez konteksta, mimike, takojšnjega feedbacka. Zato zelo hitro pride do nesporazuma, zamere, hude krvi, prizadetosti in želje po maščevanju. Besede lahko zelo zabolijo, čeprav niso bile mišljene tako. Odgovori nanje lahko odzvanjajo še dolgo. Zato na blogu dajmo vsakomur »benefit of doubt« - mogoče pa ni tako mislil.

Lep let, Pegaz.

Motivacija

Takole, prepričali ste me.
Po vzornem vzoru nekaterih svojih vzornikov sem si, kot prava papiga ponavlanka (Psittacus Repetitius), omislil števec. Ne števec hitrosti (ker bi pri meni moral šteti v minus al kako), temveč števec obiskov. Zazdelo se mi je namreč, da se je krog mojih kofetkarjev nekako stabiliziral pri številki, ki ji je vseeno, če jaz še kaj napišem al pa ne. Pa pustimo tukaj poredkost mojih postov, ki je vzročno-posledično zvezana z nizkimi pričakovanji mojih zvestih (o da, zelo zvestih!) bralcev v začaran krog padajoče spirale.

Ma ne, v bistvu sem bil samo malo radoveden.

Na moje veliko presenečenje vas kar nekaj pije kofe z mano!! Sem vedel, da se to ne bo končalo dobro. Je lepo včeraj en stric na radiu povedal, da:

• blogov ne bere, ker se mu zdijo izguba časa;
  
• si je enkrat vzel čas, par uric, in je prebral veliko tega, in je ugotovil, da so v bistvu ful zanimivi.

Potem sem ugasnil radio, da se mi ne bi moj vrednostni sistem sesul v franže ob tako očitnem pomanjkanju logike oz. zanikanju lastnega jaza, dela in bivanja.

Torej: prosto po Orwellovem konju Bokserju: "Še bolj bom pisal!"
Tenksing ju, Pegaz :)

Just bloggin'

Slikico sem si sposodil na uradni strani stripekov, Comics.com.
Hvala avtorjema Michelu Fryu in T. Lewisu!

Kdo za vraga si, da mi soliš pamet?

Danes sem imel eno zanimivo, intelektualno izčpljujočo izmenjavo mnenj (za tiste z malo več črnega humorja: predstavljajte si Pegaza in njegovega dvojčka, kako sedita na pojstli, držita en drugega za gušo, si srepo gledata v oči in se obmetavata z naključno izbiro vzdevkov, hropečih medmetov, modrih fraz v različnih stadijih sarkazma, podlosti in polobskurnih referenc na pretekle napake, ter izsiljevalsko - gilttripinških podtikanj. Za tiste z malo manj pokvarjeno domišljijo je tukaj citat:
"After much deep and profound brain things inside my head, I have decided to thank you for bringing peace to our home." King Julian, Madagascar.). No, pa sem zašel.
...
Aha, no, za kaj je šlo. Ko sedimo v našem priljubljenem kofetkarskem kotičku z najboljšimi prijatelji/cami, obiramo in čvekamo o najnovicah, ne pričakujemo, da se bo ob naše trditve obregnil nekdo s sosednje mize, ki ga ne poznamo. To ne spada med oliko, in temu otesancu bi trda predla. Seveda žal premalo časa porabimo za kofetkanje, obenem pa imamo zato en cyber-nadomestek, bloganje. In tu uletijo nebodijihtreba Anonimneži, ki po domače malo trolajo naokoli, vlečejo na ušesa to, kar smo mi sicer javno objavili, a namenili nam le sorodnim dušam, in potem tudi kdaj kaj napišejo. Saj smo v demokraciji, ne? In takoj smo v dilemi: naj zapremo blogec za neznance - se preselimo iz kafetka v domačo dnevno? Tako bi se sicer izognili neželenim komentarjem, res pa je, da bi težko spoznali kakega novega prijatelja. Če pa pustimo blog odprt, tvegamo, da izvemo kako mnenje, ki nam ne bo všeč, od koga, ki zna sešteti 12+31 ali vtipkati yhwdlkf, in ga torej strojno ne moremo kar sfiltrirati.

Problem je v javnosti našega intimnega zapisa, ki je avtomatsko povezan z našo identiteto (ne bi s spuščal v odnos med našima RL in on-line identitetama). Komentar, ki pride od znane osebe, lahko sprejmemo, saj se referencira v okviru našega vzajemnega poznanstva in naklonjenosti. Komentar anonimneža pa je asimetričen, in prav zato toliko bolj neprijeten. Ne veš, od kod je, kakšno vedenje o tebi ima (preko on-line indentitete), in težko presojaš težo in smer argumentov. Hudirja, pogosto še to ne veš, ali se šali ali ne! Spomnite se samo na veliko klepetno vojno, kjer smo situacijo nekako razrešili z delnim samorazkritjem posterja, nekaj treutkov pa je bila presneto napeta. Tudi meni so takrat švigale po glavi ideje o zapori bloga, ali morda celo o flame.

Moj point? Anonimneži imajo pravico do komentarja, mi imamo pravico do objave/obrambe svojega stališča, odgovora, izbrisa katerega koli posta ali kar koli drugega, kar se nam bo zahotelo. Anonimni poster ima nekatere prednosti, zato pa ima manj pravic, kot drugi znani posterji. Lahko, da gre za štos, lahko, da bomo izvedeli kaj novega, četudi tega takrat ne bi hoteli slišati. Vedno pa bo blog ostal odprt tudi za zunanja mnenja - po pameti, seveda.