Gnesting

Ah, ptice selivke.
Vsakič, ko odletijo v drugi dom, se srečajo z istimi vprašanji: Ali bo gnezdo še tam? Kaj pa črvi v tistem kupu zemlje? Ali je drevo dovolj zraslo, da ne bo mogel maček do nas? Ker letos si še ne moremo privoščiti selitve v novo duplo. Mogoče drugo leto. Pa spet so nam termiti vse listje pozobali. Zaradi mokre zime je pa novo čisto gnilo. Pa tanov kombajn pri sosedu je, nobena slama več ne leži naokoli, hmmm... Bo duplo zamakalo? Bo jajčkom toplo?
Ni, da bi jim zavidal.

Crash course v urejanju doma v Dublinu.
1. Kje boš spal?
2. Vse ostalo.

Poglejmo si prvo vprašanje. Na prvi pogled je preprosto. Saj imajo hostle al kaj so že. Pa hotele. Sploh so pa Irci tako gostoljubni, ane?
Pojdimo po vrsti. Irska je najbolj ameriško obarvana država EU, in Dublin v marsičem spominja na Boston. Kar pomeni, da boš seveda imel kje spat, za pravo ceno. Hotelska soba te hitro spravi na beraško palico, zato si je treba poiskati kako dolgoročnejšo rešitev. Najem sobe ali stanovanja torej.

Da bi najel stanovanje, ni dovolj samo debela denarnica in poznavanje okoliša.
Treba je imeti še cel kup papirjev:
- potrdilo o zaposlitvi
- potrdilo o bančnem računu
- reference prejšnjih stanodajalcev
Ko enkrat spraviš vse to skupaj, ko se landlord odloči, da si dovolj zanesljive sorte (po veliko dobrikanja in prilizovanja s tvoje strani), končno pljuneš velike količine denarja in podpišeš najemno pogodbo, in dobiš irski naslov.

Problem je, da potrdila o zaposlitvi ne moreš dobiti brez irskega naslova.
Brez naslova in davčne številke ne moreš odpreti računa v banki.
Davčne številke (PPS No.) ne moreš dobiti brez naslova in potrdila o zaposlitvi.
Irskega naslova ne dobiš brez potrdila o zaposlitvi, bančnega računa in PPS.

Kavelj 22.

Kako se izvleči iz njega?
1. Če te v službi hočejo, ti že napišejo neko potrdilo.
2. Če zbereš reference in to pismo, ter prepričaš landlorda, ti odobri naslov.
3. Ko maš naslov, greš na davkarijo po PPS.
4. s PPS in vsem ostalim v banko.
5. nato v službo, kjer dobiš Employee record, email, ID, stol, mizo, srp in kladivo.
6. In končno nazaj na davkarijo, da urediš VSE ostale formularje. Ki ti, če ostaneš slovenski davčni rezident, prav nič ne hasnejo. Simič te dobi v roke tko ali drugače.
Ampak to je že druga zgodba.


Sledi: Kako do interneta? Zakaj televizija ne dela? Kaj narediti z alarmom, ki začne piskati opolnoči? Kaj pa, če začne pralni stroj bruhati peno po celi kuhinji? Kje kupiti povšter, kovter, brisače, rjuhe, fen, metlo, likalnik, likalno desko, sesalec, obešalnike, žarnice, kruh in mleko, in kako ta kup robe spraviti iz mesta domov - brez avta?
A suivre!

Boj na poziralniku

Dragi moji,

Glede na ton in izgled danasnjega zapisa ste gotovo ugotovili, da sem gotovo spet nekje zaglavil. Tokrat za spremembo ni letalisce, je pa neka druga prijazno neosebna masovna skatla za procesiranje nasih dus. Kjer se guma sreca z asfaltom. Kjer se mozje locijo od deckov in clovek od svojega ugleda. Samo dve besedi, ki opisujeta neskoncno brezno, cez rob katerega nam je tu dano zreti, in ki ga vedno znova polnimo z upanjem.

Upravna enota.

Se je tudi vam najezila dlaka na tilniku?
Med polurnim racunalniskim mrkom se nas je namrec nabrala prava mnozica nesrecnikov. Prosto po Mateju Boru, En sam milijon, ki ga trpljenje krotovici, a vendar ga nikoli ne unici!

Cas je, da zamenjam osebo izkaznico. Kaj hocemo, minila so leta mojega breskrbnega zastrasevanja nic hudega slutecih policijskih uradnikov z bradato in brkato sliko v stilu Carlosa. Kratko pristrizena frizura, ki pristoji sodobnim mozakarjem. Modrost, ocitno skrita v obraznih gubah. Izkusnje, ki prosevajo iz podocnjakov. No, mogoce je kak tatu premalo. Se dobro, da v blizini ni talent skavtov za katerega od orto mobilnih operaterjev.

Zdaj sem pa na vrsti. Drzite mi pesti!

Lep pariški dan

Med tem, ko čakam na to, da se bo svet počasi naložil v stilu matrice II, sedim v majhnem cafeju na krožišču nedaleč od centra Issy-les-Moulineauxa. Mestece je Pariz praktično pogoltnil, povezal vase s podzemno in razen imena obiskovalcu nič drugega ne namiguje na to, da ni navadno predmestje Pariza.

Znajo pa domačini namigniti druge stvari. Recimo to, da v malem bistroju pred mojim hotelom z dvema zvezdicama ne strežejo samo pijače. Za svoj, z nečloveško zgodnjim bujenjem krvavo zasluženim caffe au lait, sem moral stegniti krake tja do naslednjega križišča. Prav tako je bilo poučno tudi bližnje srečanje z dvema zvezdicama v hotelu. Nekadilska soba tu pomeni, da jo zate posebej dobro prezračijo (ali pa tudi ne). Prijazni lastnik se je celo potrudil z mano v sobo in mi pomirjujoče zagotovil, Monsieur, c'est normal, ça! Takla mamo, po tolkla pa je.

Ampak le brez strahu. Dve sladki kockici v moji beli kavi (4 EUR) zagotavljata, da se bo moje popoldne kmalu obrnilo na bolje. Saj sem vendar takorekoč v prestolnici kulture, ne? Muzeji, razstave, svet mi leži pred nogami! Ko bi vsaj kak dan prej naredil tisto prezentacijo za jutri. Tako pa...

Ah, revenons Paris!

Dokoncnost

Dragi moji,

oglasa se vam vas ljubi Pegas Turistik, tokrat sveze s kraja dogajanja, from the face of the place kao sto bi rekli nasi prijatelji Englezi. Stojim namrec pri enem od dveh zmatranih veteranskih a kot kraski bor kljubujocih internet terminalov v cakalnici na Brniku. Kdo jih ne pozna? Kdo od vas se ni praskal cigumija izmed f-ja in g-ja, ali potiho zaklinjal kroglico, ki se je odlocila, da kazalec ta dan posilja samo gor in dol? No, pri ene od njiju stojim, bogatejsi za dve globoki spoznanji.

1. Terminala imata na dotik obcutljiva zaslona. (Miska? Kroglica? Cemu?)
2. Ko enkrat cekiras prtljago, that's it, buddy boy. Ne verjemite prijaznemu stricu v slacilnici (sans kabine), da boste steklenico, ki se vam je v jutranji megli zavesti zapakirala v rocno prtljago ("HA! Tokrat ne bom padel na isto finto, da zacnejo prodajat vin sele ob sedmih! SVOJGA bom nesel!") lahko nesli nazaj v kovcek. Nak, ne boste ga. Licna micna gospodicna s koscem zeleza v levi obrvi in posledicno jeklenim pogledom ter vljudnim nasmehom nordijske boginje, ki reze do kosti ("A la Garminov sarkasticni Preracunavam") pove, da to ZAL (pajade!) ni mogoce. Ko enkrat prtjaga izgine v crevcih letalisca, je to to.

In tako bomo s Szilvio, Jamelom in Zoro ob vecerji pili francoskega.

Zdaj me pa glas boginje klice k izhodu. Lep let!