Sea fever

Vse se je začelo na moji prvi fotografski poti, po Miklošičevi v Ljubljani. Šel sem mimo Foto Grada, kjer so imeli poleg cele vrste zame povsem nedosegljivih kamer objavljenih tudi nekaj slik. Slik s potovanj, slik znamenitosti, ljudi, krajev, spomenikov. Eden od njih je bil še posebej nenavaden. V temno rjav marmor je bila vklesana pesem, ki me je povsem prevzela. Slika je bila tako čudno skrivnostna, pesem pa tako mogočna, da sem se je pri priči, stoječ na pločniku pred izložbo, naučil na pamet (takrat je to še šlo). Govorila je o zame takrat povsem neznanem čustvu, o "morski vročici". Minilo je mnogo let, preden sem lahko začenjal razumeti pesnika.

Dragi moji, predstavljam vam Johna Masefielda, angleškega dvornega pesnika v letih 1930-67.
--
"Sea-Fever"

I must down to the seas again, to the lonely sea and the sky,
And all I ask is a tall ship and a star to steer her by,
And the wheel's kick and the wind's song and the white sail's shaking,
And a grey mist on the sea's face, and a grey dawn breaking.

I must down to the seas again, for the call of the running tide
Is a wild call and a clear call that may not be denied;
And all I ask is a windy day with the white clouds flying,
And the flung spray and the blown spume, and the sea-gulls crying.

I must down to the seas again, to the vagrant gypsy life,
To the gull's way and the whale's way where the wind's like a whetted knife;
And all I ask is a merry yarn from a laughing fellow-rover
And quiet sleep and a sweet dream when the long trick's over.


John Masefield (1878-1967).