Kam gre Pegaz pozimi?

Kaj dela pa Pegaz pozimi,
ko dol in breg pokrije sneg?
Kaj dela pa Pegaz pozimi?

No, da ne boste mislili, Pegaz ne spi zahomotan v svoj košati rep v toplem brlogcu, postlanem z listjem in hruškami. Namesto tega se odpravi v pravljično gorsko vasico, kjer živijo dobri ljudje, kjer je daljši dan, kjer se mestni svet konča, kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza, življenje ima smisel in kjer se cedita med in mleko.

Pravljična je tudi naša hiška, v kateri vedrimo ponoči. Taka, čisto taprava, iz lecta! Janko in Metka bi si vse prste obliznila, mi pa moramo počakati do konca tedna.

Seveda je pogosto težko počakati do kosila. "Struja, voda i sendvići" se je svojčas glasilo geslo. Po drugi strani pa se kaj hitro spomnim dileme Michaela Douglasa iz Falling Down:
"What's wrong with this picture?!"
"I sink zis sandvich vos skwusched!"
Verjetno je zračni pritisk. Slika je namreč posneta na 3000+ m, na Marmoladi. Sicer je nisem poskusil, ker so bili kozarčki marmolade zelo dragi, smo pa našli en zvonček za našega ovna vodnika.

Pa da ne boste mislili, da se samo po gozdu pojamo in nabiramo borovnice, ali pa da na zapečku predemo volno. Nak, naš adrenalinabtajlung se ponaša s prav strupeno varianto 120 cm dolgih zverinic. Snowbladice ali skibordice so malo zrastle od zadnjič, 99 cm je bilo vseeno malo preveč dela in malo premalo užitka. Zdaj je popoln.

Tele zverinice so sicer sposojene, ampak smo si takoj naslednji dan lastne omislili. Dizajn je malo manj kričeč in bolj subtilen, ker pa na užitek pri drsenju čez snežno podlago sploh ne vpliva.
(Za glasbeno spremljavo si predstavljajte Laboda ob Camille Saint-Saensa.)

Seveda se v hribe, sploh pa tako daleč, ne hodi samo zarad frišnega lufta. Pa tudi skvušnjenih sendvičev počasi zmanjka, in treba je zgrabiti naslednji doping, ki je pri roki. Mal kofeta, pa mal cesarsko praženih OH. Z brusnicami, kajpada!

Tukaj bi lahko sped padel v tirado, kako brusnice niso kot borovnice (kot si radi zamišljamo), temveč rastejo na grmičevju nižjih podalpskih dolin, ampak potem bi spet padel v filing in bi vam odpel kako kitico "Zakrivljeno palico v rokiii..."
Ni za šibke po srcu, verjemite.

Tale pogled se mi je posebej vsedel v srce. Celo tako zelo, da mi zdaj krasi ozadje ekrana. Po mnogih (recmo 30+) letih smučanja sem končno prišel na gušt. Prej je bil zmeraj mater. Ampak zdaj je poezija. In zmeri boljš je! Tolk o globalnem segrevanju: KUD BAŠ zdej.

Celec je nekaj, s čimer se bom moral spoprijeti naslednje. Smučke pri 120 cm nimajo dovolj nosilnosti, da bi te varno nesle, in prehitro se pogrezneš. Je sicer precej manj nevarno, kot pri 99 cm, a vseeno celca ne priporočam. Pa narit sneg? Jugec? Pršič? Trda podlaga a la Wengen?
Bring it on!

Noubadi faks vid mister Zero!

Zdej vem, zakaj teli planšarji vsako jesen nazaj v dolino ženo. Ker sicer bi čisto presvisnili tukaj na planini, pogledi in razgledi so prav nadrealistični.

Tale poskus reenakcije pogleda Amelie Earhart pred prvim solo poletom prek alp. Aja, no, ona je letela preko Atlantika. Ampak pogled je pa kr taprav.

In kakšen razgled! Ta, ki si je izmislil gondolo, je ziher zlo bogat.

V sladki vasi je videti veliko lepega tudi zvečer, ko se sonce skrije in poljane zavzamejo snežni teptači (Ratrakus Ropotansis). Lokalni specialiteti smo dodali nekaj prav originalnih dodatkov (nikol ne uganete.) S čokolado je tako, kot z vegeto: nikoli ni odveč!

Za 3 minute v mikrovalovko, potem pa malo baily'sa čez... Ja, tko se začne...
... ampak neha se šele, ko so usta že čisto zapopana! Še posebej, če nam zadevo servira tako uglajen in omikan natakar.

Sonce voda zrak svoboda!

Pa čeprav malo komercialno. Važno je, da naberemo malo lepih vtisov za celo leto.
Italijanski Dolomiti, Arabba, januar 2008