Boj na poziralniku

Dragi moji,

Glede na ton in izgled danasnjega zapisa ste gotovo ugotovili, da sem gotovo spet nekje zaglavil. Tokrat za spremembo ni letalisce, je pa neka druga prijazno neosebna masovna skatla za procesiranje nasih dus. Kjer se guma sreca z asfaltom. Kjer se mozje locijo od deckov in clovek od svojega ugleda. Samo dve besedi, ki opisujeta neskoncno brezno, cez rob katerega nam je tu dano zreti, in ki ga vedno znova polnimo z upanjem.

Upravna enota.

Se je tudi vam najezila dlaka na tilniku?
Med polurnim racunalniskim mrkom se nas je namrec nabrala prava mnozica nesrecnikov. Prosto po Mateju Boru, En sam milijon, ki ga trpljenje krotovici, a vendar ga nikoli ne unici!

Cas je, da zamenjam osebo izkaznico. Kaj hocemo, minila so leta mojega breskrbnega zastrasevanja nic hudega slutecih policijskih uradnikov z bradato in brkato sliko v stilu Carlosa. Kratko pristrizena frizura, ki pristoji sodobnim mozakarjem. Modrost, ocitno skrita v obraznih gubah. Izkusnje, ki prosevajo iz podocnjakov. No, mogoce je kak tatu premalo. Se dobro, da v blizini ni talent skavtov za katerega od orto mobilnih operaterjev.

Zdaj sem pa na vrsti. Drzite mi pesti!