Lep pariški dan

Med tem, ko čakam na to, da se bo svet počasi naložil v stilu matrice II, sedim v majhnem cafeju na krožišču nedaleč od centra Issy-les-Moulineauxa. Mestece je Pariz praktično pogoltnil, povezal vase s podzemno in razen imena obiskovalcu nič drugega ne namiguje na to, da ni navadno predmestje Pariza.

Znajo pa domačini namigniti druge stvari. Recimo to, da v malem bistroju pred mojim hotelom z dvema zvezdicama ne strežejo samo pijače. Za svoj, z nečloveško zgodnjim bujenjem krvavo zasluženim caffe au lait, sem moral stegniti krake tja do naslednjega križišča. Prav tako je bilo poučno tudi bližnje srečanje z dvema zvezdicama v hotelu. Nekadilska soba tu pomeni, da jo zate posebej dobro prezračijo (ali pa tudi ne). Prijazni lastnik se je celo potrudil z mano v sobo in mi pomirjujoče zagotovil, Monsieur, c'est normal, ça! Takla mamo, po tolkla pa je.

Ampak le brez strahu. Dve sladki kockici v moji beli kavi (4 EUR) zagotavljata, da se bo moje popoldne kmalu obrnilo na bolje. Saj sem vendar takorekoč v prestolnici kulture, ne? Muzeji, razstave, svet mi leži pred nogami! Ko bi vsaj kak dan prej naredil tisto prezentacijo za jutri. Tako pa...

Ah, revenons Paris!