Vir: spletna stranTe dni je bil Dublinu gledališki festival. Naša šefica za kulturo je seveda vedela zanj in se tudi ustrezno pripravila. Lepega dne me je Hop! pod roko in hajd v mesto. V skriti kotiček pod arkadami, kjer prodajajo karte za predstave. Prijazne tete so nama rade volje povedale, da karte za Gaiety Theatre prodajajo kakih 100m naprej. The Year of Magical Thinking je bila paradni konj letošnjega festivala, saj Vanesse Redgrave ne vidiš vsak dan na odrskih deskah tostran Atlantika. Še sreča, da sva prišla po karte dva tedna prej, kajti po mojem sva dobila prav zadnje. V loži, tik nad reflektorji, kjer bi malce manj uglajen fast-food mladenič lahko v miru basal kokice in srebal bozo ali hladno limonado. Ker smo seveda iz dobre družine, sva se zadovoljila s pringlesi in maltezerji.
Predstava je monodrama, enodejanka, v kateri nam junakinja uro in pol razlaga zgodbo zadnjega leta, v kateri je pretrpela veliko osebno in družinsko tragedijo. Leto čarobnih misli je tako leto, v katerem se na svoj način poslavlja od življenja, kot ga je poznala do takrat. Obenem prehaja iz stanja vzporednega bivanja polnega mrzlične aktivnosti, zaznavanja stvari v luči lastnih vzorcev dojemanja, želja ter obrambnih mehanizmov pred strašnimi dogodki, v stanje sprijaznjenja ter žalovanja. Uro in pol nas drži s svojo pripovedjo - s kot struna napeto jekleno vrvjo skozi slap svojih besed - v pričakovanju odrešilne katarze, ki je noče biti od nikoder. Šele zadnji stavek sklene pripoved: "Takrat se je začelo žalovanje."
Skozi zgodbo sorazmerno premožne ameriške meščanske družine, kjer sta oba starša gledališčnika, spoznavamo svet idealov, strasti, in vrednot. Skozi vinjete, v obliki katerih junakinja podaja zgodbo, izvemo tudi drobce, ki tvorijo vsak človeški odnos in ga naredijo otipljivega, znanega, domačega. Skozi te zgodbe sicer družine ne spoznamo dovolj, vendar se zaradi teh drobcev laže poistovetimo z njeno potjo, razmišljanjem in doživljanjem. Na koncu nas pusti v našem lastnem svetu - pred gledališčem, z gledališkim listom v roki, s pogledom, ki išče sočloveka.
Deževna ulica je bila polna odhajajočih obiskovalcev gledališča. Patricija mi je spet enkrat pričarala nasmeh - po mnogih letih sem bil končno spet v gledališču. Spet doma.
6 comments:
Vanesse sem vama kar fouš! ;-)
Ja-ha. Vsi so prisli iz gledalisca, kot si opisal, razen moj oce. On je pa skoraj poskakoval in se pridusal, kako je Vanessa totalna bejba in kako mu je vsec. Ko sem ga spomnila, da je stara ze cez sedemdeset, je samo skomignil z rameni in rekel, da on tudi in da je zato super bejba za njega. He had a crush on her when he was 20...sometimes love never dies : )
res je lepa. meni se zdi, da je podobna rdečelaski v pajkicah iz spodnjega posta.
jaz tudi obožuje Vanesso! Super za tako predstavo... samo, da si se naužil.
Jaz sem šel pa včeraj gledat Brideshead Revisited pa sem razočaran...
Ja, tukaj se ves čas nekaj dogaja. Toliko predstav, pa tako malo...um, časa :)
@Striti: ja, pa ji je res mal podobna. Ti maš pa dober uč, klahko bi te vzel v Criminal Minds FBI ekipo!
@Ambala: BH je razočaranje...? Hmmm, očitno ga bom prav kmalu videl tudi sam - let's keep our fingers crossed!
danes sem pa knjigo The Year of Magical Thinking ravno dajala na svoj knjižni wishlist in mi je bila takoooo znana ... pa se spomnim na tvoj blog. Fino, še eno dobro mnenje več.
Post a Comment