Howth: lep jesenski dan

Sonce nas je ta vikend spet zvabilo na prosto. Enostavno - težko je ostati notri, ko je zunaj tak lep dan, jesensko sonce nas imenitno greje v levo taco in ti oblaki se tako vabljivo valijo čez nebo.
Tokrat sta naju obiskala Kaja in Marko, in skupaj smo se to nedeljo odpravili na sever Dublina, na polotok Howth. Z DARTom, primestno železnico, smo bili tam v slabe pol ure.

Na Howthu je kar nekaj znakov, ki spominjajo na slavno preteklost, ko so se na Irskem spopadali Kelti in Vikingi. Vikingi so se odločili, da bodo zavojevali ta otok, ki so ga naseljevali Kelti. Napadali so keltske naselbine in ustanavljali svoje. Potem so Kelti napadali nazaj in končno po bitki na Clontarfu (južni del Dublina) premagali Vikinge. Na kocu so jih pa kar asimilirali, te rdečelase vikinge. O bitki pričajo razna imena, kot npr. pub po imenu Krvavi potok. Seveda, kdo bi si ne bi želel v miru spiti pivca v takem mirnem lokalu?

Sončna nedelja je privabila veliko ljudi, ki so prišli na odprto tržnico. Pekarnica je svoje izdelke razpostavila pod temle šotorom.

Družinsko podjetje, ki peče izvrsten kruh! Poskusili smo črn makovin rumen bučni. Očitno so ga tudi sami malo poskusili, saj je menda glavnega peka, očeta, še več skupaj. Ta njihov kruh je vsekakor hrana za dušo.

Pristanišče je kar brnelo z aktivnostjo. Ribiške ladje so se mešale z jadrnicami v marini, in kar nekaj jih je ta dan izplulo.

Kar stožilo se mi je po vetru v laseh in gugajočim se tikom pod nogami.

Te lepotice pa so se še naprej ogledovale v zrcalu, si česale lase in čakale na svojega princa.

Sonce voda zrak svoboda

Pot okrog polotoka nas je vodila mimo hiše, v kateri je konec 19. stoletja nekaj let živel pesnik W.B. Yeats. Ta razgled mu je prav gotovo dal navdiha.

V tej hiši še naprej živi nekdo, ki ima rad lepe stvari.

Zdaj pa k razgledom, ki so se nam ponujali na tej dveurni poti.

Na koncu polotoka Howth je svetilnik. Očiten cilj za vse nas nedeljske sprehajalce.
Kdo bi si mislil, da je trava tukaj tako zelena, kjub rumenečem listju!
Tega se pač nikoli ne naveličaš.

Vseeno je bilo treba paziti na pot, saj je bilo pobočje strmo in kar daleč do morja.

Prišli smo do zida, na katerem je tolikokrat pisalo "Keep out", "Private property" in "Danger!", da smo se nekateri kar obrnili. Če ne drugega, iz obzirnosti do stanovalcev v tem svetilniku.

Svetilniki so tako romantični. Dan in noč bdijo nad mornarji, vetrovi in valovi. Tudi GPS jim ne more do živega. Tak ideal miru in popolnega zlitja z naravo, pa vendar kljubovalnega opravljanja svojega poslanstva.

Južni del obale je bil posejan s krasnimi vilami. Ta del je bolj zaščiten pred vetrovi in je zaradi sončne lege nasploh prijaznejši.

Šli smo mimo ene, ki je bila naprodaj. Za pičlih 2,5 milijona evrov. Samo!?
No, ta nakup bo počakal na december, ta mesec smo že kupili bicikel.

In potem je Patricija nenadoma stekla na drugo stran ceste, preskočila je blodinastega labradorca, ki je počival na cesti in stekla k ogradi. Oslička!

Ste vedelli, da so to zelo čiste živali? V ogradi imajo poseben prostor, kjer puščajo svoje kakce. So tudi zelo pametne živali. Samo - trmasti so.

Now this car is one bitchin' wicked machine, duude!

Ko smo prišli do vasi na Howthu, smo se po dobri stari lovsko-nabiralniški navadi razpršili po tržnici. Z Markotom sva našla fish & chips, Patricija in Kaja pa pikantne olive, sončnični kruh, dimljenega lososa in dvojno čokoladno torto. Mmmmm....

Lep jesenski dan v Dublinu. Kot da sploh nikoli ne bi deževalo. Kako srečo imajo nekateri! :)

The Year of Magical Thinking

Vir: spletna stran

Te dni je bil Dublinu gledališki festival. Naša šefica za kulturo je seveda vedela zanj in se tudi ustrezno pripravila. Lepega dne me je Hop! pod roko in hajd v mesto. V skriti kotiček pod arkadami, kjer prodajajo karte za predstave. Prijazne tete so nama rade volje povedale, da karte za Gaiety Theatre prodajajo kakih 100m naprej. The Year of Magical Thinking je bila paradni konj letošnjega festivala, saj Vanesse Redgrave ne vidiš vsak dan na odrskih deskah tostran Atlantika. Še sreča, da sva prišla po karte dva tedna prej, kajti po mojem sva dobila prav zadnje. V loži, tik nad reflektorji, kjer bi malce manj uglajen fast-food mladenič lahko v miru basal kokice in srebal bozo ali hladno limonado. Ker smo seveda iz dobre družine, sva se zadovoljila s pringlesi in maltezerji.

Predstava je monodrama, enodejanka, v kateri nam junakinja uro in pol razlaga zgodbo zadnjega leta, v kateri je pretrpela veliko osebno in družinsko tragedijo. Leto čarobnih misli je tako leto, v katerem se na svoj način poslavlja od življenja, kot ga je poznala do takrat. Obenem prehaja iz stanja vzporednega bivanja polnega mrzlične aktivnosti, zaznavanja stvari v luči lastnih vzorcev dojemanja, želja ter obrambnih mehanizmov pred strašnimi dogodki, v stanje sprijaznjenja ter žalovanja. Uro in pol nas drži s svojo pripovedjo - s kot struna napeto jekleno vrvjo skozi slap svojih besed - v pričakovanju odrešilne katarze, ki je noče biti od nikoder. Šele zadnji stavek sklene pripoved: "Takrat se je začelo žalovanje."

Skozi zgodbo sorazmerno premožne ameriške meščanske družine, kjer sta oba starša gledališčnika, spoznavamo svet idealov, strasti, in vrednot. Skozi vinjete, v obliki katerih junakinja podaja zgodbo, izvemo tudi drobce, ki tvorijo vsak človeški odnos in ga naredijo otipljivega, znanega, domačega. Skozi te zgodbe sicer družine ne spoznamo dovolj, vendar se zaradi teh drobcev laže poistovetimo z njeno potjo, razmišljanjem in doživljanjem. Na koncu nas pusti v našem lastnem svetu - pred gledališčem, z gledališkim listom v roki, s pogledom, ki išče sočloveka.

Deževna ulica je bila polna odhajajočih obiskovalcev gledališča. Patricija mi je spet enkrat pričarala nasmeh - po mnogih letih sem bil končno spet v gledališču. Spet doma.

Dublin Simon Fun Run - Mission Accomplished!

Dear Friends,

This Saturday, the Dublin Simon Fun Run has been a phenomenal success! We had pure sun, great spirit and a lot of fun running down the most beautiful city park in this part of Europe, the Phoenix Park. But you dont have to take my word for it, open your eyes and fill your heart with the Good of this charity run!

The tree-lined path to the start was shady and cool. We couldn't wait to see where the track will take us - which part of the Enchanted Forest we will visit this time?

And here we were! The first glance was already promising. Red hot cars = action!

The participants were having a lot of fun, dressing up to the latest fashion. You know, these kids today... But as they say, when the music is too strange and too loud, you are too old.

So here we were, a couple of brave, yet still running tourists, in our best Saturday gear.

The media were very supportive, they actually sent in their "Road Hog" machine to give up-to-date account of the race on the airwaves. Maaamaaa, look at mee!! (oh dang!)

Just in case anyone would get any funny ideas, the Garda were there to kick their naughty bits.

Here we see some groupies attracted to the blinding light of fame and prestige.

The fair was alive with buzz and excitement. We couldn't wait to get started. Because remember, only the first 3000 runners would get the goodie bags!!! This meant only one thing: be here or be squere! :)

Patricija got chatted up by the Indian Chief. He looked part Viking part biker to me, but who am I to judge? (nisam ja odavde PRESS)

Charity runs have a strong tradition in Ireland, and it was great to see the proud supporters of various causes unfurl their colors.

Patricija gearing up. Polar was already beating to the beat of the drum. Was that the starter's gun?

Local "celebrities" were taking care of the good mood.

We had another 300 m to go to reach the starting line,and the closer we get, the merrier was the mood.

Pegaz in full regalia.

... and the rest of the gang. When do we run?

Check it out - another bird of feather found me! Sorry mate, we're about to start, otherwise a pint or two would be in order!

And so we went. The sun kept its promise and it was easy to forget why we were here... and just sit in the grass and smell the flowers... Like Ferdinand the Bull.

But the race was on. Do not forget, only 3000 goodie bags were in store. 3000! That's not all that many. What if...? Better step on it, mama!

...

And you hunger for the time

Time to heal, desire, time

And your earth moves beneath

Your own dream landscape
...

[U2 - A Sort of Homecoming]

It was easy to run - we had COMPANY!

The native onlookers were staring in disbelief. Why are they running, there is nobody chasing them...!

We had great cheering audience.

More of the stuff the dreams are made of.

Curly, you check for the runners on the left, and I'll cover the right. If you see a cute guy, discreetly wave the tail twice!

The final approach.

Solitary, but never lonely.

And there it was. Our goal, our dream, our goodie bag!

Oh well, it was only 5 miles, let's not get too emotional.

We ran, we won, we accomplished our mission. And with your generous help in sponsoring our run, we have contributed towards helping the homeless people in Dublin!

Thank you so much!

Dublin Simon Fun Run

Dear Friends,

To leave behind the rush of the elections, Patricija & I decided to do something charitable.
In Ireland, charity is a virtue of high-visibility, and sports events often promote some charitable cause, collecting money at the event (like money for animal shelter in Repkov Tek in Slovenia).

This time, we have joined the 25th Annual Simon Fun Run. in 5 miles in Phoenix park in Dublin, we will meet with more than 2000 runners that traditionally run in this event. In addition to the starting fee, we have donated some money ourselves. If you feel like contributing and support the cause, here is the link to donate ("sponsor" the runner):

Click here to sponsor Pegaz

And this are the words I put together for the sponsoring page.
If you decide to donate through PayPal, I will receive an email.
Of course, I will forward any money collected this way to the organizers.

Cheers!
---

Dear Sponsor, Dear Friend,

This Sunday, 11. October, we are running for the benefit of the homeless people in Dublin. I support this initiative since I think this is a good way to do something for them in an organized way. Patricija & I are running the race together - for the first time! - and are looking for "sponsors" to co-donate for our cause with us.

Charity runs are one of the nicest traditions in Ireland, and I am very grateful to you for your time and for whatever you can spend to help.

About payment: you can use the sponsorship fom on the Simon Fun Run website. Since the page is not secure (https://), you can also use
http://www.paypal.com
and go to Send money - Send Money online

From: "your email"
For: service/other
You will have to create an account with PayPal, but I find it one of the few really useful sites to leave my credit card info in. I have been using it since 2000.

And of course, stay tuned to the post-FunRun report on Hlevcek.blogspot.com!

Thank you again for your support!

Yours, always,

Andrej / Pegaz

Volite li Idole?

Streha v Prepovedanem Mestu, Peking, oktober 2006

"[...][Marko Golobič, tajnik Republiske volilne komisije] sicer meni, da glasovnice poslane po pošti ne bodo bistveno vplivale na končni referendumski izid. Glede na to, da je rezultat zelo tesen, pa ne kaže ničesar izključiti. [...]" Finance, "Tesna zmaga podpornikov zakona o RTVS", 26.5.2005

Dragi moji,

Za nami je Veliki vikend, ki se tako kot olimpijada pojavi le vsake stiri leta. Dan, ko si nadenemo gmasne obleke, se obrijemo in umijemo, kot se spodobi, in se po kosilu odpravimo volit. Tam seveda lahko napisemo kar hocemo na listke, ce se le prej 3x podpisemo na ustrezna mesta in nas strogi opazovalci spustijo v volilno omarico.

Ce.

Seveda se vam lahko zgodi, da civkate, kot prava prica selivka, na drugem koncu nase nove EU in seveda dalec od rodnega vam gasilskega doma in mamine sirove pite. In vam pride na misel, da bi pa vi vseeno malo volili. Si tozadevno preberete zakonodajo, in pravocasno preverite vsebino se na MZZ. Kjer vam prijazno zagotovijo, da je vse v redu, da sta dve moznosti - glasovanje po posti in osebno glasovanje na ambasadi. Dublin ima ambasado, check, rok za prijavo je sele cez tri tedne, torej smo pravocasni. Ime in priimek evidentirate pri prijazni gospej, in greste po drugih opravkih.

Na dan volitev sem tako preserno zlezel izpod tusa, obrit in zlikan, se zadegal na Kobilico in odpedalil proti centru mesta. Seveda, Sefica mi je pred par dnevi prijazno pokazala, kje je ambasada - zmajcek gor ali dol, se vedno se znamo fino zgubit, ane - in uspesno sem se prebil skozi plocevinasto krdelo fuzbalskih navijacev, ki je drvela kot neskoncna reka od nikoder nikamor. Po parkiriscu, ki je bilo zvito zakamuflirano v cesto, sem pluzil med dvonadstropnimi avtobusi in navzkriz postavljenimi avti, ki so mi preserno hupali ter mahali z raznobarvnimi zastavicami. To je pravi predvolilni duh!

Nasproti Trinity College sem razsedlal, Kobilico priklenil na stojalo in s kotickom ocesa motril procelje. Le kje je slovenska zastava? Saj je vendar ambasada tu, al kako? No, zastav(ic)a dejansko visi, nekje v tretjem nadstropju ugledne mescanske hise na vogalu, ki iz profila mogoce malo spominja na naso predsednisko palaco. A vrata so bila zaklenjena. Na zvonec se ni oglasil nihce. Telefon mi je v dvojezicnih besedah sporocal, da so njihove delovne ure takrat in takrat, in da ce sem RES v nevarnosti in rabim pomoc, naj poklicem dezurnega na mobilno stevilko. Dezurni je imel druge ideje in je pac telefon izklopil. Kola je, usak posten clouk hoce met u nedelo mer, k'nede!?

Lahko si mislite, da mi je udarilo na rdece. Takoj sem se spomnil gornjih preroskih besed, ki sem jih prebral kak dan nazaj. Tako torej to gre! Najprej "Da, gospod, seveda, gospod!", potem pa jak stisak ruke i dobro odmjeren sutac u celo. Se mi je kar zdelo. Teorij zarote je kar zamrgolelo, vse je bilo jasno, pajcevina je bila odstrta, slovenskost razklana po partijskih linijah. In jaz brez moznosti, da uveljavim svojo voljo!!! Zdomec! In to tak, pravi, iz tujine!

Helpline Mama je potrpezljivo poslusala moje jadanje in zmenila sva se, da me poklice cez eno uro, vmes pa se najem in pomirim. Jasno ni slo po nacrtih. Nasel sem cyber cafe in zlezel za masino, iskal sem potrditveni mail izpred treh mescev (oh kako naivno-jalovo pocetje brez guglovega desktopa) ali pa vsaj stevilko RVK. OHOHOHOHO! Tukaj je. Zdaj bodo pa slisali svoje. VSE jim bom povedal!

Pajade.

Gospot na drugi strani se ni dosti sekiral. Povedal mi je, da DKP v Dublinu pac ni bilo izbrano za volitve. Ker da nas tukaj ni dovolj volilcev. Da je spisek izbranih DKPjev ze 3 mesce na netu (ja kako sem se pa potem lahko dva mesca nazaj registriral za Dublin???) in da si lahko sam preverim. In z rahlo nepotrpezljivostjo v glasu je na moje nevedno vprasanje, kaj je DKP, odvrnil, da je to pac Diplomatsko Konzularno Predstavnistvo. Da bi se pac moral prijaviti za glasovanje po posti in da je to TO. Dankesen-bitezer. Und tschuess!

Takole sem torej ze drugic v svoji odrasli zgodovini (nazadnje l. 2000) ostal za zivo mejo tujine in pozeljivo gledal preko nje domov, kjer ste moji sonarodnjaki bili boj na poziralniku in se trudili, da bi vendarle zmagala Pravica in Resnica. Upam, da vam je uspelo!