Moja Babi. (1917-2007)

"Če Napoleon ne bi organiziral, bi se sam boril."
To je ena od klasičnih modrosti moje Babi. Svoje vnuke in vnukinje nas je vzgajala, pazila na nas, nam pletla in šivala ter nas vodila na dolge poletne počitnice. Morje z babi je bila stalnica, julij v njeni prikolici v avtokampu pa dolgoletna rutina.

V Trbovljah, kjer je živela, je učila v gospodinjški šoli - matematiko in geografijo, pa tudi krožek o ročnih delih. V stanovanju v "stolpnici" je imela kup nenavadnih predmetov, kot je bila majčkena karbidna svetilka - rudarska, je vedno poudarila. Na steni je visel starodaven termometer, ki je kazal temperaturo poleg celzijevih stopinj tudi v Rutherfordih. Imela je Singerjev šivalni stroj na nožni pogon, na katerega me je pri desetih letih naučila šivati. Jasno sem mu precej hitro, ne da bi se posebej trudil, polomil čolniček. Obljubil sem ji, da ji kupim novega za prvo plačo.

Veliko me je naučila. Lekcijo o pohlepu in sebičnosti sem dobil pravzaprav mimogrede, ko sem po mnogih tednih prosjačenja od nje dobil tisto čudovito avtocesto z avtomobilčki na električni pogon. Seveda sem baterije porabil v nekaj urah, en od avtomobilčkov se je malce pokvaril in igrača je zelo hitro izgubila svoj čar. Učna ura ni bila poceni, le da jo je plačala ona, zame, meni.

V poznih letih se je razcvetela, se pri sedemdesetih vpisala v planinski klub in pri osemdesetih povzpela na Triglav. Legendaren je bil tudi njen nočni vzpon na Kum v soju bakel. Vmes se je zaljubila in se skoraj poročila v Ljubljano, vendar je zveza trajala le par let.

Najin zadnji sprehod po dolini revirjev je bil med mojo Ameriko. Razkazala mi je, kod so včasih hodili po hrano in druge stvari, ki jih ni bilo mogoče kupiti v trgovini, kje so bili rudarski domovi in mi povedala več o življenju v majhnem mestu v letih po vojni. Zame je poosebljala pogum in pokončnost, voljo do življenja, dobroto in iznajdljivost.

Počivaj v miru, Babi. Saj veš, zakaj se puding tako kot vse v življenju je s tamalo žlico: da je dlje časa luštn'.

Mavrica!

Za vse nas, ki iščemo srečo (in lonec zlata) na koncu mavrice, se je včeraj pokazala v vsej svoji veličini. Žal je nisem mogel ujeti cele, ker v 9. nadstropju ograja balkona pač ne daje dovolj trdnih zagotovil o večnem življenju.

Ste jo našli?

Kaj ljudje počno?

Že več kot mesec je minilo, odkar sem se zadnjič ojunačil in kaj napisal.
Enostavno se je preveč dogajalo, da bi uspel narediti vsaj kratko zabeležko, vsaj da bi vsaj na košček prtička bežno nakracal besedo ali dve. Življenje je naredilo WUMPF! in mesec je padel naokoli. Se vam je to že kdaj zgodilo?

No, res je, da tedni redno padejo naokoli - niti pošteno si ne morem zaželeti, da bi bil že čas za kak pošten petek, če ne že soboto, ko je sobota tu, hkrati se skozi vrata drenja že nedelja in - spet je treba v službo. Seveda ne za dolgo...

Danes sem srečal svojega starega prijatelja B., s katerim sva kot v dobrih starih časih sedla v mali bife in spila kavico.
(Namig: na natakarjevo vprašanje, češ kaj bom, nikakor ne priporočam odgovora "Jaz belo kavo, kaj pa vi?" in potem še pristavka "Aja, no, vi boste pa to kavo prinesli, ne?" Se ne obnese. Vem iz prve roke.)
B. se je prav prostodušno začudil - "Kaj, nimaš televizije? Kaj pa potem počneš cele popoldneve?"
Saj res. Kaj počnem cele popoldneve? Nimam pojma. Borim se z neredom, spancem, vsemi silnimi ljudmi, ki kaj hočejo od mene - najbolj pa sam s sabo, saj očitno sam največ hočem od sebe. Med drugim pišem (no ja) tale blog. Pa poglejmo:
1. Zajtrk (1h)
2. Pošta-polar je šel priporočeno na menjavo želodčka (15min)
3. Služba (8h)
4. Kavica z B (30min)
5. Sestanek hišnega sveta (2,5h - smo delili mesta v kolesarnici)
6. Spanec (30min)
7. Tek po PST (30 min)
8. Razno (svetovanje o računalniških tegobah, pospravljanje, tralala tralala - 1h)
9. Priprava na popravljanje članka (=to, kar zdaj berete - 1h)
10. Popravljanje članka (2h)
11. Blackout
Torej - kje je televizija? Nimam pojma, kdaj bi jo lahko gledal. In danes je bil dan, ko sem precej hitro zgasnil iz službe, prav nevzgojno. Pa pustimo to.

Hotel sem omeniti še eno misel, ki se mi je nepričakovano pojavila pred očmi in mi omogočila nov globok vpogled v človeško dušo. Zakaj imamo na svetu specializirane poklice, kot so npr. ribiči? Ker je lov na ribe težko in zahtevno opravilo, treba je imeti veliko znanja, opreme in časa za to, da ujameš tiste ribe. Če gre za lov na kaj, kar je precej laže ujeti, npr. štruco belega kruha, za to ne potrebujemo posebej šolanih ljudi. Vsakdo to zna - gre pač v štacuno, in tam štruce ležijo, nepremično dremljejo, prodajalka jo igraje z eno roko ujame in jo vtakne v škrnicelj. Zato v nasprotju z ribiči nimamo lovcev belega kruha.

Veliko srečo imamo, da je nekatere stvari preprosto ujeti. Meni časa še ni uspelo.
Pa vam?