Moja Babi. (1917-2007)

"Če Napoleon ne bi organiziral, bi se sam boril."
To je ena od klasičnih modrosti moje Babi. Svoje vnuke in vnukinje nas je vzgajala, pazila na nas, nam pletla in šivala ter nas vodila na dolge poletne počitnice. Morje z babi je bila stalnica, julij v njeni prikolici v avtokampu pa dolgoletna rutina.

V Trbovljah, kjer je živela, je učila v gospodinjški šoli - matematiko in geografijo, pa tudi krožek o ročnih delih. V stanovanju v "stolpnici" je imela kup nenavadnih predmetov, kot je bila majčkena karbidna svetilka - rudarska, je vedno poudarila. Na steni je visel starodaven termometer, ki je kazal temperaturo poleg celzijevih stopinj tudi v Rutherfordih. Imela je Singerjev šivalni stroj na nožni pogon, na katerega me je pri desetih letih naučila šivati. Jasno sem mu precej hitro, ne da bi se posebej trudil, polomil čolniček. Obljubil sem ji, da ji kupim novega za prvo plačo.

Veliko me je naučila. Lekcijo o pohlepu in sebičnosti sem dobil pravzaprav mimogrede, ko sem po mnogih tednih prosjačenja od nje dobil tisto čudovito avtocesto z avtomobilčki na električni pogon. Seveda sem baterije porabil v nekaj urah, en od avtomobilčkov se je malce pokvaril in igrača je zelo hitro izgubila svoj čar. Učna ura ni bila poceni, le da jo je plačala ona, zame, meni.

V poznih letih se je razcvetela, se pri sedemdesetih vpisala v planinski klub in pri osemdesetih povzpela na Triglav. Legendaren je bil tudi njen nočni vzpon na Kum v soju bakel. Vmes se je zaljubila in se skoraj poročila v Ljubljano, vendar je zveza trajala le par let.

Najin zadnji sprehod po dolini revirjev je bil med mojo Ameriko. Razkazala mi je, kod so včasih hodili po hrano in druge stvari, ki jih ni bilo mogoče kupiti v trgovini, kje so bili rudarski domovi in mi povedala več o življenju v majhnem mestu v letih po vojni. Zame je poosebljala pogum in pokončnost, voljo do življenja, dobroto in iznajdljivost.

Počivaj v miru, Babi. Saj veš, zakaj se puding tako kot vse v življenju je s tamalo žlico: da je dlje časa luštn'.