Od tod in kam

Evo ga, hlevček je spet prišel na vrsto. Seveda smo tega vsi zelo veseli, tako jaz, ker sem končno dobil navdih, kot tudi vi, ki ste pomotoma spet enkrat prikruzali vanj in - o presneto - spet je nekaj napisal. Če ste že tukaj, ste to misel zagotovo pospremili z enim sočnim "Abaut bladi tajm, if ju ask mi!"

Pa smo tam. Mogoče ste opazili, da sem zapisujem predvsem neka razmišljanja in komentarje stvari, ki se mi zdijo pomembne, smešne ali zanimive. Bolj malo naravnost napišem o tem, kdo in kaj sem in se nasploh ne udeležujem raznih naštevalnih list. Saj ne, da bi bil proti - zelo lep način boljšega spoznavanja prijateljev so - vendar se enostavno zelo težko spravim k temu, da bi izbral 5 NAJljubših knjig, ali 7 NAJ pomembnejših stvari o sebi. Saj vem, da ni point v tem, da so RES najpomembnejše, pač izbereš nekaj, kar ti v tistem trenutku pade na glavo. Vseeno inženir (OK, bodimo prizanesljivi) v meni ne pusti napisati kar nekaj tjavdan. Če že pišemo, pol pišmo orenk al pa nč, a prov? In smo tam, pri dveh postih na mesec. Ubogo. :)

Saj ne, da se tudi meni ne bi dogajal kup stvari. Naštejmo samo nekaj NAJzanimivejših:

• Recimo, največje presenečenje včerajšnjega dne je bil večerni trenutek, ko sem se hotel vsesti v avto, in na njem ni bilo registrskih tablic, pa sem potem eno uro čakal na policijo. Ker je danes v.d. dneva mrtvih, moram seveda na Kozjansko, brez tablic pa to ne bo mogoče. Kar pomeni hajdi miško registriraj avto prec koj. Še sreča, da Špan dela tudi danes, po sobotnem voznem redu.
• En večer prej (očitno sem prava nočna ptica, ni kej) sem uspešno zmontiral in usposobil pralni stroj. S pomočjo uporabne čarovnije (lahko, da je bila tipa "levitas" ali pa je imela štiri kosmate močne roke) se je, zahomatan v plastiko in stiropor znašel v stanovanju, jaz pa sem se ga lotil s francozom, olfa nožem, multišraufcigrom in kleščami. Po dobri uri je novi stroj že veselo centrifugiral, pa tudi odtočna cev je speljala vodo, kamor spada.
• Ugotovil sem, da če ima človek drisko, je NAJpomembnejše, da
  
• ima dostop do čistega, ogrevanega, osvetljenega in prezračevanega prostora, kjer pred vrati ne stoji vrsta čakajočih in vsake 2,7 minute ne potrka na vrata "Kolega, a boš kmal!?" -> domača kopalnica zveni prikladno
• ima okrog sebe vse pripadajoče pritikline: WC papir, časopis, dobro knjigo, žepni šah ali gejmboja
• ima nekoga, komur lahko z rahlo mučeniško-trpeče-pogumnim izrazom na obrazu reče, "Mater me je zvil", in ta nekdo drugi sočustvujoče prikima, lahko pa (pač glede na resnost situacije) tudi pristavi kakšno zabeljeno v stilu "Drugič menjaj olje na črpalki!" ali "Saj ni treba vedno poleg rok z milom umit tudi knjig - ali pač?"
• V skladu s prejšnjo točko vam tudi sporočam, da sem odkril zelo učinkovito zdravilo proti kašlju.

Za konec samo en citat, Sir Edmund Blackadder.
"Baldrick, you have no idea what irony is, do you?"
"Sure I do, it's the same thing as steelie or goldie, just made of iron!"

Narava, zdravje, lepota. Oktober 15.

Dnevi me kar prehitevajo. Odkar sem pobegnil lačnim levom in podivjanim slonom, krvoločnim pariškim kameruncem in lizbonskim natakarjem, se koledar tako hitro vrti, da se včasih vprašam, ali ni pravzaprav minevanje časa največja grožnja okolju.

Prav gotovo, da je. Zobek časa je neusmiljen.

Zadnjič je na hrvaškem radiju gostoval nekdo, ki je rekel, da je pristna narava utopija. Ljudje si jo želimo kot nek sen, v resnici pa si želimo naravo kot park. Naravo, ki jo povsem obvladujemo in ki se podreja našim pravilom. Neokrnjena narava namreč ni park, temveč v najboljšem primeru malce neprijetna, in v najslabšem primeru smrtno nevarna dogodivščina, kjer nas skuša ves čas nekaj pojesti.

Pa vseeno. Nobelova nagrada, ki si jo delita Medvladni panel za klimatske spremembe (IPCC) in nekdanji bodoči predsednik ZDA, Al Gore, je zaresna. Za mir, tako, kot se spodobi in kot si jo zaslužita. V New Yorkerju so v sklopu člankov o podnebni spremembah pred kakim letom zapisali, da so na Norveškem analizirali 100 študij, ki so obravnavale klimatske spremembe. 99 jih je nedvoumno ugotovilo, da gre za posledice človekovega delovanja, ena pa, da ni mogoče tega z gotovostjo trditi.

Ne glede na to, ali lahko svoj vpliv na klimatske spremembe spremenimo ali ne, je boj proti njim s spremembo našega obnašanja naša velika razvojna priložnost. Dejstvo je, da bo treba za spremembo ustaljenega načina življenja vložiti veliko truda in denarja. Obenem pa lahko pri tem razvijemo znanje in tehnologije, zaradi katerih bomo kot družba učinkovitejši, bogatejši in sposobnejši preživetja. Kot primerjava se ponujata civilizaciji na Finskem in v Egiptu: l. 2000 pr.n.š. so velike egiptovske kulture že počasi zahajale, na Finskem pa so iz tistega časa našli kamnito ost v tjulnjevi kosti - kamenodobno najdbo. Danes je Nokia pojem tudi v Egiptu, razlika pa skoraj ne more biti večja, tudi zaradi bistveno težjih pogojev (mraz in Rusi), ki so jih morali Finci premagati.

Morda res ni v naši moči, da svet očistimo, spravimo nazaj v stanje, kakršno je bilo pred našim prihodom, in tiho izginemo v noč, zagotovo pa lahko naredimo vsaj nekaj, da ga ne uničimo čisto prec takoj, temveč da ga vsaj nekaj ostane še za naše otroke. Njihove otroke in prijatelje. Za druga živa bitja, ki imajo to srečo, da kljubujejo času skupaj z nami.

Klepet, revisited

Spet ena od rdečih niti, ki se vlečejo skozi blogovje (da ne omenjam spet obupane bralke :) ).

Kako preživeti klepet - koktejl ali sprejem ali zabavo - kjer navadno ne poznamo veliko ljudi, ali pa jih poznamo veliko, a le bežno? So stiska, zadrega, zamera, nevoščljivost, jeza, žalost, strah, negotovost stalnica?

Povsem odveč so.

Ja, res je. Enim gre smalltalk in družabljenje, po domače klepet, bolj od zob. Drugi se ves čas sprašujemo, kaj zahudiča? Tukaj je moj pogled na zadevo, analiziran po superinženirsko:

1. Kaj je point klepeta, naj bo v kateri koli obliki?

• Ljudje se družimo na klepetu, ker je to pač v navadi ali ker obstaja potreba. Zaradi dekoracije pač navadno ne, ker to vseeno nekaj stane - časa ali denarja ali živcev.
• Na klepetu pride do izraza družbena lestvica statusov udeležencev klepeta, in z njo povezan strah pred njegovo spremembo na slabše (o tem je govoril tudi Alain de Botton)
• Če odmislimo ljudi, ki se prihajajo na klepet kazat, si pumpat ego in obsijavat druge s svojo nebeško prisotnostjo, je vsem po malem zoprno postavat na klepetu. Nikoli ne moreš hkrati ogovorit vseh, ki jim moraš
• rečt dober dan, ljubim ruku, buge vas sprimi,
  
• na hitro sporočit kaj in se domenit za tisto in ono,
• obenem pa se je včasih težko izognit tistim, ki bi se jim rad.

2. Zakaj se ljudje slabo počutijo na takšnem klepetu?

• Imajo občutek, da nekaj zamujajo, da nekaj delajo narobe, oz. ne tako dobro kot ostali, no - vsaj tisti, ki so po njihovo enakega ali višjega statusa.
• Imajo občutek, da mlatijo prazno slamovje - sam to imenujem kvakanje: puhlo govorjenje, stresanje prežvečenih šal in obujanje, kako je bilo zadnjič tamintam. Pa še prav imajo.
• Imajo občutek, da se pri drugi skupinici pogovarjajo bistveno bolj pomembne/zanimive zadeve, pa ne morejo bodisi stran od trenutnega sogovornika, bodisi zraven k tej skupinici.
  

3. Kako se rešiti iz te lepljive pasti?

• Prelomi statusno igro: tvoj status ti podelijo drugi, na tebi pa je, da to sprejmeš (si vzameš k srcu in se temu pokoravaš), ali pa to ignoriraš in gradiš svojo igro. Ni razloga za sram ali strah. Šele, ko se prenehaš ves čas ozirati preko ramena in preverjati, ali ugajaš svoji okolici, in se namesto tega posvetiš kakovosti svojega dejanja in nehanja, lahko nepričakovano postaneš pravi center pozornosti in tisti pingvin, po katerem se ravnajo drugi.
  
• Prekini kvakanje. Kvakanje je najmanjši skupni imenovalec pogovora med ljudmi, ki se med seboj različno dobro poznajo in je naravnano tako, da se v velikem loku izogne vsem temam, ki bi potencialno lahko koga vznemirile. Zato je tudi tako dolgočasno.
  
• Postavi si agendo, izberi ljudi in teme, ki so tebi zanimivi. Sledi ji z železno odločnostjo. Če izbrana tema zaide v višave, ki prekašajo sogovornikov (ali bohnedaj tvoj) intelektualni ali eruditni domet, ji malce pristrizi krila, ali pa se diskretno umakni, ček na tej točki agende in gremo na naslednjo. Ljudje, razen najbolj napihnjenih, so v glavnem hvaležni za zanimive teme, kjer lahko kaj noveha izvejo ali kaj tvornega prispevajo k pogovoru.
  
• Ohrani verodostojnost. Nikoli ne širi polresnic ali nereverjenih govoric, pa čeprav še tako privlačno zvenijo. O tem je v svoji razpravi o nastanku čudežev govoril že David Hume. Ljudje raje širimo novice, zaradi kareih se znajdemo v centru pozornosti, pa naj bodo resnične ali ne. Pri tem tvegamo, da bo v naši družbi nekdo, ki nas bo argumentirano postavil pod kap. In peklenska statusna spirala v globino se začne.
  
• Odidi pravočasno. ko izčrpaš svoj idejni zaklad, se spokaj. Ne glede na to, kdo še vse ostane in kaj vse bodo govorili za tvojim hrbtom. Svoje jurčke si nabral, s štorovkami pa naj se ukvarjajo drugi.

Drugovi, toliko ja. Hvala na pažnji i živelo bratstvo i jedinsto!