Zadnjic je Smejka v Odklopih zapisala zanimiv utrinek o tem, kaj pravzaprav sestavlja našo zasebno sfero in kaj želimo in dovolimo, da o nas ve naša okolica. Družina, prijatelji, sodelavci, znanci, sosedje, državni organi in naključni mimoidoči. Kako se počutimo, ko se začno ti sloji mešati, ko začnejo naše zgodbe pronicati dlje navzven, kot bi mi hoteli, in kakšne so praktične posledice. Kako se počutimo, ko ugotovimo, da ima nek sloj ljudi vedenje o nas, ki mu ga ne bi ne dovolili, ne pripisali, in ki to vedenje celo veselo uporablja.
Vprašanje ni toliko, kdo je tisti, ki pozna naše zgodbe - državni organi, delodajalec, sosedova opravljivka, prijatelj - temveč, ali smo jih mi pripravljeni deliti z njimi. Sloji, ki si jih zgradimo sami in ki jim namenjamo različne stopnje zaupnosti, so namreč ločeni z nevidno membrano, in nekateri ljudje so nujno na obeh straneh. Če ti niso dovolj pozorni, vestni ali modri, lahko delujejo kot portal - in že je zgodba kot zlata ribica, spuščena v bistveno večji ribnik, in nihče je več ne obvladuje. Opravljanje naredi svoje - vsak člen v verigi zgodbo po svoje dopolni in okrasi, in kmalu je zgodba sočna kot nedeljska pečenka. Ni važno, ali je resnična. Ni važno, od kod izvira. In ni važno, kako se bo dotični počutil, ko mu jo bodo servirali v pravem trenutku.
V zapisu na gornjem linku sem se našel tudi sam. Pred časom, ko sem tudi skozi pogovore s prijatelji iskal pot iz labirinta, sem potreboval nasvete, poglede z druge strani žive meje, izkušnje drugih oči. Zato sem moral odpreti svojo glasbeno skrinjico in s peščico izbranih deliti svoje pesmi in sanje. Lahko si mislite, kako sem se počutil, ko so čez nekaj časa preko povsem tretjih ljudi nazaj do mene prišle zelo osebne podrobnosti mojih zgodb. Ne samo o meni, temveč tudi o povsem tretjih ljudeh. Ti ne samo da niso zaslužili, da se jih vlači po zobeh, temveč na to tudi niso mogli vplivati. En tak izbruh je potekal celo javno, na temle Hlevčku, kaki dve leti nazaj - ko sem moral poslušati komentarje o tem, kako naj nikomur ne pridigam, če še svojega življenja ne znam urediti prav. Takrat sem tudi sam resno podvomil v smisel odprtosti bloga - a problem ni bil v blogu. Osebne podrobnosti o meni so prišle tja od drugod - od ljudi, ki niso držali ust zaprtih, ko bi jih morali.
Zato gradimo sfere zaupanja. Prijatelje, ki jim zaupamo, in ki zaupajo nam. Ki jim verjamemo. H katerim pridemo po izvirno zgodbo, ki ostane z nami in samo z nami, tudi, če se v kakšnem obdobju s temi prijatelji ne razumemo več tako dobro. Zaupanje se namreč gradi dolgo in podre hitro. Zunanje sfere pa naj o nas vedo, kar jim pač moramo ali želimo povedati.
2 comments:
Ne morem si kaj, da ne bi komentirala. Nameravala sem že dve leti nazaj, pa je bilo vse skupaj malo preveč kruto. Vseeno tudi tvoje jeze in užaljenosti glede tistih komentarjev ne razumem popolnoma.
Običajno dobro vedenje vključuje tudi to, da ni lepo prisluškovati tujemu omizju, še manj pa komentirati njihov pogovor, a tudi to omizje mora upoštevati nekaj pravil, ne sme govoriti preglasno in govoriti žaljivo o drugih, še posebej ne o tam prisotnih. Kar pa se tiče blogov se je nekako ustalilo, da so namenjeni vsem ljudem, saj so tudi javno objavljeni in torej niso ravno podobni omizju v restavraciji. Moje skromno mnenje. Vsaj v tem se strinjam s tisto Anono ali kako se je že poimenovala. Komentarji bi seveda morali dosegati neko kulturno raven, sami zapisi na blogih pa tudi. Dostikrat tudi to zadnje ni doseženo. Kaki dve leti nazaj sem jaz šele prvič videla nek blog, Ntinega konkretno, zaradi enako starega otroka, začela pa sem ga brati zato, ker je bil tako zanimiv. Potem sem še malo klikala na tiste povezane z njenim. Ravno v tistem obdobju ko je na tvojem blogu potekala ta razprava, ki te je tako razjezila, se je na nekem drugem blogu pojavil prav žaljiv zapis o ženski, ki so ji postavili mlaj za rojstni dan, pa še drug o župniku ki je spočel dva lešnika (čisto nedokazane govorice mimogrede). Če to žensko poznaš, ni ravno prijetno prebrati kaj takšnega, tudi če se tebi osebno zdi postavljanje mlajev kičasta in zoprna stvar. Še na drugem blogu pa se je pojavil podobno žaljiv zapis o Peterletovi družini. No, Peterle je vsaj javna osebnost, tista ženska z mlajem pa niti to ni. Tudi blogerji so lahko kar žaljivi, ne samo komentatorji. Po mojem mnenju se malo preveč sekiraš zaradi teh govoric. Verjetno o vsakem od nas krožijo kakšne podobne vaške govorice, saj nihče ne more zadovoljiti pričakovanj prav vseh ljudi. Kar je enemu všeč, pa drugemu ni. Nekaj drugega je seveda brati o tem na lastnem blogu... Saj vem, da se me to ne tiče, pa vseeno, malo v razmislek...
Judita
Judita, lepo, da si se oglasila. Načeloma se strinjam s tabo. Z govoricami je tako: glede natolcevanj in izmišljotin se res ne splača vznemirjati, še posebej, če ne pridejo do tebe, ali pa se nanašajo (kot v najinem primeru) na koga drugega - torej name in ne nate :)
Moj zapis je bil namenjen v razmislek ljudem, ki so bili v okviru mojega zaupanja deležni informacij, ki ostalim niso bile dostopne, in so jih brez moje vednosti nesli naprej in jih dali v prosto uporabo. Samo v razmislek, kakšno škodo so s tem (morda) povzročili, ne samo meni, temveč tudi tretjim osebam.
Z jezo in sekiranjem pa smo že zdavnaj opravili.
Post a Comment