Sonce vzhaja, zajtrk se mi počasi in leno prekopicuje v želodčni vreči in pred mano se zvira in spakuje LCD. V bistvu sem vstal zarana, da bom "lahko naredil tisti opis delovnega sklopa projekta", ki bi ga moral že včeraj zvečer, in zaradi katerega so vsi čisto živčni. Si mislite, zaradi mojega obiranja se HKRATI sekirajo v Bruslju, Durhamu, Milanu in Portu? No, v bistvu se ne sekirajo preveč, sam mislijo si svoje.
Zato čist kratek zapis, preden jurišamo dalje. Novopečena mama (kira že? jih je letos ko kebrov) Nta in njen Miha sta od dveh trdovratnih potepuhov - ki sta z mano hkrati in močno v sorodu - prejela kartico. Saj bi jo od mene, pa žal a) tokrat nisem imel časa, in b) ne hodim več z mamico in očijem na morje. OK, za Fidži bi me še mogoče prepričala. Mah, neee....
Kartico je talepša Tukalica objavila na svojem blogcu in jih imela v svojih malih mislih za nekaj časa. Mama in ata sta vmes prišla nazaj, bla čist blažena, koko je tm faaajn (sam po 5 dnevih rata mal dolgcajt), za piko na i sem jima pa še omenjeni bložni zapisek pokazal. Veselje obojestransko serijsko!
No, in da povežem naslov in zašpilim klobaso: saj ne, da bi dolgo zdržala na mestu. Mahnila sta jo dalje, trenutno sta že v Siriji - al je bla tist Kruh in Putrija?
Ja, težko je bit profesor v penziji.
Je to en težek deu.
Po mojem bosta kmal rabla mesečno za vse te avijone.
BING! ura je pisknila, treba bo nazaj, iz dežele sanjarij v deželo Gdobokoga.
In jaz bom tale delovni sklop razturil, ker čez pol ure moram dalje, na Golourha. S Simi in Slonom. Trojke se bližajo!
Fidži pa ostaja, sanje, smer, cilj.
1 comment:
No končno! Sem mislila, da bo treba začeti oves in seno zbirat, da bo spet kaj objavljeno! ;-)
Dobro Golourhajte! (no, saj zdej ste verjetno že zdavnaj nazaj :)...)
Pri projektih pa: sočutje!
Post a Comment