Darila in rojstni dnevi

"Mami, rad bi nekaj novega. Igračko in čokolado!"

Prizanesljivo lahko pripomnim, da pač tudi prevajalcem tujih reklam in tujih kulturnih referenčnih okvirjev ni lahko. Ostaja pa tisti primarni ton - darilo bi.

Seveda, kdo pa ga ne bi? Pa še torto povrh, tako z marcipanovimi vrtnicami na vrhu in čokoladno-mandljasto-marelično-sacher polnilom. In čudovitim napisom, nekaj v stilu
VS VES VESE
NAJBL NAJBOLŠ NAJBOLJOŠ

Ampak darila, ta mene zanimajo. Kajti ko dobiš darilo, je tvoje sprejemanje njegovega poslanstva povsem odvisno - od tega, kakšne volje si, kako dobro poznaš obdarovalca, ali si skregan z njim (mogoče celo zazmer), kako močno si tega darila želiš. Ali ga potrebuješ ali ne, je pravzaprav nepomembno. Pomembno je sporočilo, ki ga darilo nosi.

Zaradi tega sporočila, ki mora biti seveda tudi presenečenje, si brusimo pete, ceframo živčke in trgamo denarnice. Kajti kot je dejal moj stric iz Amerike nekoč, ko mi je razkazoval to deželo čudes: "Na svetu so tri vrste reči: želje, potrebe, in Brookstone". Bolj, ko poznaš obdarovanca, bolj, ko veš, kaj si želi, bolj boš z darilom zadel. Sporočilo bo našlo svoj pristan. Manj, ko ga poznaš, bolj standardna postajajo darila, stroški zanje pa se večajo, češ "ziher je ziher". Po eni od študij naj bi bilo v povprečju vsaj 30% razlike v vrednotenju darila med obdarovalcem in obdarjenim. Kaj je rešitev? Darilni boni? Ali še huje, denar v kuverti?

Premalo se poznamo, da bi se lahko vedno od srca, presenetljivo in čudovito obdarovali. Tudi bloganje je eden od načinov, da gremo skupaj virtualno na kavo in malo pokramljamo, predvsem pa lahko pokažemo košček sebe - kar pa je tako ali tako najlepši dar.

Vse najboljše!