Praviljon

Dragi moji,

V zadnjem času se je razvila precej ostra diskusija o očitno vroči temi, anonimnosti in komentiranju zapisov na javnih, pa vseeno precej zasebnih blogih. Čeprav bi pričakoval kak komentar od bolj izkušenih blogerjev, je očitno izzvala predvsem anonimne odgovore. Debata v komentarjih je šla za moje pojme predaleč, pogosto tudi čez meje dobrega okusa, zato bi želel diskusijo zaključiti in kot sklep povedati naslednje.

• Anonimnost in »anonimnost«

• Nekdo, ki svoje mnenje napiše in se pod svoj prispevek podpiše z imenom ali vzdevkom (kot npr. Baltazar, Esmić, 5rca ali Prpa), za moje pojme ni anonimen. Blogi delujejo pod različnimi platformami, zato ne moremo pričakovati, da se bodo vsi registrirali na naši ali celo imeli svoj blog. Anonimen je nekdo, ki pod svojim pisanjem ne pusti nikakršnega podpisa ali znaka, ki bi prispevek povezal s preteklimi ali prihodnjimi zapisi.

• Anonimni so torej dodatno skriti, za kar se sami odločijo. S tem se na mojem blogu odrečejo nekaterim pravicam, še posebej pravici do odgovora, pravici do neizbrisa zapisa in pravici do obzirne obravnave.

• Komentarji zadnjih dni, predvsem njihov nivo, mi je dal misliti. Kljub temu sem se odločil, da ohranim možnost komentiranja za vse. Žal bi mi namreč bilo, če bi z zaklepom bloga za neregistrirane po nepotrebnem izključil koga, ki bi lahko prispeval kakšno iskrivo domislico.

• V zadnjih nekaj postih sem opazil, da je prišlo do kar nekaj nesporazumov, zato jih želim tu pojasniti:

• Baltazar: moj komentar na blogu od Striti je letel na mojo prvo reakcijo na tvoje poste, ki je bila precej odklonilna, pa mi je vseeno služila za osebno rast – kot je bila namenjena. Mislim, da smo se iz te epizode vsi nekaj naučili. Del tega je tudi tale zapis.

• Esmić in 5rca: vajinih komentarjev ne smatram za anonimne. Vselej dobrodošla!

• Anon 1, 2, 3: Vsak od nas rad sliši pohvalo in nerad kritiko svojega dela. Tako tudi jaz, še posebej, če se kritika ali celo govorice in namigovanja nanašajo na del mojega osebnega življenja, ki ni del tega bloga.

• Komentar k osebnim napadom
• Glede na to, da gre za moj blog, so moji komentarji očitno dovolj prepoznavni. Na to kaže tudi pisanje nekaterih, ki imajo informacije iz RL, ki si jih ne pomišljajo komentirati in mi dajati nasvetov.
• Se strinjam, da lahko vsaka kritika vodi k osebnostni rasti. Vseeno je težko biti Gandhi ves čas.
• Lahko, da so med komentatorji ljudje, ki me poznajo osebno. Vendar če bi bili moji prijatelji, bi se pod prispevek podpisali vsaj s psevdonimom. Ljudje, ki me za mojim hrbtom »zelo direkt« obirajo, me ne zanimajo - ne kdo so, ne kaj si mislijo.
• Me tudi veseli, če je komu kateri od mojih prispevkov všeč, vseeno pa so to moji prispevki. Če komu ni všeč to, kar pišem, tega ni treba brat.
• Če ima kdo na Hlevčku kaj povedati, prosim, naj se pod prispevek podpiše, vsaj s psevdonimom. Če ne bo nobenega podpisa, bom komentar, pač po lastni presoji, izbrisal.

Sklep:

Dvogovor na blogu je bistveno različen od »kofetka«: trditev ostane napisana, vsak pa jo razume po svoje, brez konteksta, mimike, takojšnjega feedbacka. Zato zelo hitro pride do nesporazuma, zamere, hude krvi, prizadetosti in želje po maščevanju. Besede lahko zelo zabolijo, čeprav niso bile mišljene tako. Odgovori nanje lahko odzvanjajo še dolgo. Zato na blogu dajmo vsakomur »benefit of doubt« - mogoče pa ni tako mislil.

Lep let, Pegaz.