Dnevi me kar prehitevajo. Odkar sem pobegnil lačnim levom in podivjanim slonom, krvoločnim pariškim kameruncem in lizbonskim natakarjem, se koledar tako hitro vrti, da se včasih vprašam, ali ni pravzaprav minevanje časa največja grožnja okolju.
Prav gotovo, da je. Zobek časa je neusmiljen.
Zadnjič je na hrvaškem radiju gostoval nekdo, ki je rekel, da je pristna narava utopija. Ljudje si jo želimo kot nek sen, v resnici pa si želimo naravo kot park. Naravo, ki jo povsem obvladujemo in ki se podreja našim pravilom. Neokrnjena narava namreč ni park, temveč v najboljšem primeru malce neprijetna, in v najslabšem primeru smrtno nevarna dogodivščina, kjer nas skuša ves čas nekaj pojesti.
Pa vseeno. Nobelova nagrada, ki si jo delita Medvladni panel za klimatske spremembe (IPCC) in nekdanji bodoči predsednik ZDA, Al Gore, je zaresna. Za mir, tako, kot se spodobi in kot si jo zaslužita. V New Yorkerju so v sklopu člankov o podnebni spremembah pred kakim letom zapisali, da so na Norveškem analizirali 100 študij, ki so obravnavale klimatske spremembe. 99 jih je nedvoumno ugotovilo, da gre za posledice človekovega delovanja, ena pa, da ni mogoče tega z gotovostjo trditi.
Ne glede na to, ali lahko svoj vpliv na klimatske spremembe spremenimo ali ne, je boj proti njim s spremembo našega obnašanja naša velika razvojna priložnost. Dejstvo je, da bo treba za spremembo ustaljenega načina življenja vložiti veliko truda in denarja. Obenem pa lahko pri tem razvijemo znanje in tehnologije, zaradi katerih bomo kot družba učinkovitejši, bogatejši in sposobnejši preživetja. Kot primerjava se ponujata civilizaciji na Finskem in v Egiptu: l. 2000 pr.n.š. so velike egiptovske kulture že počasi zahajale, na Finskem pa so iz tistega časa našli kamnito ost v tjulnjevi kosti - kamenodobno najdbo. Danes je Nokia pojem tudi v Egiptu, razlika pa skoraj ne more biti večja, tudi zaradi bistveno težjih pogojev (mraz in Rusi), ki so jih morali Finci premagati.
Morda res ni v naši moči, da svet očistimo, spravimo nazaj v stanje, kakršno je bilo pred našim prihodom, in tiho izginemo v noč, zagotovo pa lahko naredimo vsaj nekaj, da ga ne uničimo čisto prec takoj, temveč da ga vsaj nekaj ostane še za naše otroke. Njihove otroke in prijatelje. Za druga živa bitja, ki imajo to srečo, da kljubujejo času skupaj z nami.
3 comments:
čist tko, kaj pa meniš o pasivnih hišah?
(takoj po volitvah) bi lahko bil na ljubljanskem gradu referendum o zamenjavi vseh aktivnih hiš v pasivne.(voda se direktno iz toaletne školke reciklira v tuš kabino, pri vsem tem ima energija v primerjavi s kandy čistilom svežejšo in okusnejšo časovno dobo.(zatorej kaj se ćaka, nemogoče je mogoče).
govorilo naj bi se tudi o tem, da smeti spadajo v smetnjake ločene po vsebini in ne na drevo..itd.
zatorej sem šel dans peš na faks, kajti čakanje v koloni bi pomenilo zastrupitev treh smrek.
sam še to,
vsekakor je prirastek energije velik plus v minusu, vendar bože nedaj da zgradijo tunel iz avstralije do bosne kjer se pasejo naše ovce.
p.s.sej vem da mene niste nć vprašal sam sm mogu mal pisat..
Post a Comment